VSRS Sodba II Ips 994/2006

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo regresa iz naslova unovčenega poroštva. Presodilo je, da zoper prvotoženko kot edino družbenico družbe M. d.o.o. ni pogojev za spregled pravne osebnosti oziroma da drugatoženka in družba M. d.o.o. ne tvorita koncerna. To pomeni, da druga toženka ne more odgovarjati kot obvladujoča družba za obveznosti družbe M. d.o.o. kot odvisne družbe v koncernu, prav tako pa tudi prvotoženka ne kot poslovodja obvladujoče družbe v koncernu.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožnica vlaga revizijo. Meni, da sta sodišči napačno presodili vprašanje koncerna. Po njenem mnenju družbi M. d.o.o. in F. d.o.o. tvorita koncern, ki ni v razmerju enakopravnosti. Nadalje sta sodišči kršili določbe pravdnega postopka, ker sta zavrnili dokazna predloga v zvezi s postavitvijo izvedenca finančne stroke in vpogledom v računovodske izkaze navedenih družb, ki bi potrdili zatrjevano koncernsko razmerje med družbama. Predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili:

1) da je tožnica bila edina družbenica in hkrati poslovodja družbe A. d.o.o.;

2) da družba A. d.o.o. po prvi otvoritveni bilanci ni bila sposobna najeti kredita;

3) da je prvotoženka tožnici iz tega razloga (kreditna nesposobnost tožničine družbe A. d.o.o.) ponudila, da bi namesto družbe A. d.o.o. posojilo vzela „njena“ družba M. d.o.o. (prvatoženka je bila edina družbenica in hkrati tudi poslovodja družbe M. d.o.o.);

4) da je družba M. d.o.o. vzela posojilo pri banki (pogodba o kratkoročnem posojilu št. 460/95) v višini 15 milijonov SIT;

5) da sta družba A. d.o.o. in prvotožnica od prejetega posojila (15 milijonov SIT) na podlagi posojilne pogodbe z družbo M. d.o.o. prejeli prva 3 oziroma druga 6 milijonov SIT, 6 milijonov SIT pa je zadržala družba M. d.o.o.;

6) da se je tožnica banki zavezala, da bo jamčila za posojilo družbe M. d.o.o. po zgoraj navedeni pogodbi o kratkoročnem posojilu št. 460/95 kot solidarni porok, za zavarovanje svoje obveznosti pa je zastavila tudi nepremičnino;

7) da je banka predlagala izvršbo na zastavljeno nepremičnino (ki jo je banka v izvršilnem postopku tudi kupila), ker M. d.o.o. posojila ni vrnil,

8) da je bila družba M. d.o.o. 23. 9. 2002 po zaključku stečajnega postopka izbrisana iz sodnega registra in

9) da tožnica in družba A. d.o.o. navedenega posojila družbi M. d.o.o. nista vrnili.

7Na podlagi povzetih dejanskih ugotovitev (primerjaj 6. točko te obrazložitve) je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna, vendar iz drugih razlogov. Po presoji revizijskega sodišča je imela družba M. d.o.o. položaj navideznega posojilojemalca, družba A. d.o.o. pa položaj dejanskega posojilojemalca. Značilnost pogodb z navideznim posojilojemalcem (pogodbenikom) je ta, da gre vedno za razmerje med tremi osebami: posojilodajalcem, dejanskim posojilojemalcem ter navideznim posojilojemalcem. Posojilno pogodbo v interesu resničnega posojilojemalca sklene navidezni posojilojemalec, ker resnični posojilojemalec noče ali pa ne more (npr. zaradi slabe kreditne sposobnosti) skleniti posojilne pogodbe. Kadar posojilodajalec za dogovor med resničnim posojilojemalcem in navideznim posojilojemalcem ne ve, posojilna pogodba med banko in navideznim posojilojemalcem ni navidezna. Navidezni posojilojemalec tako sklene pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu resničnega posojilojemalca, ki ostaja v ozadju in kateremu bo kasneje nakazano posojilo. Med navideznim in dejanskim posojilojemalcem torej obstoji mandatno razmerje, kjer se mandatar (navidezni posojilojemalec) zaveže opraviti določene posle za naročnika (dejanski posojilojemalec) v svojem imenu, vendar za tuj račun. V obravnavani zadevi se je zgodilo ravno to: družba M. d.o.o. je z banko sklenila posojilno pogodbo namesto družbe A. d.o.o. (primerjaj dejanske ugotovitve 3) in 4) 6. točke te obrazložitve), tako pridobljeni denar pa je kasneje na podlagi posojilnih pogodb nakazala dejanskemu posojilojemalcu družbi A. d.o.o in tožnici osebno.

8Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da je bila dejanska posojilojemalka družba A. d.o.o., družba M. d.o.o. pa zgolj navidezna posojilojemalka, ki je pridobila posojilo v svojem imenu, vendar za tuj račun. Po definiciji se namreč porok upniku zaveže, da bo izpolnil obveznost dolžnika (1012. člen OZ, prej 997. člen ZOR). Dolžnik pa je v obravnavani zadevi v notranjem razmerju družba A. d.o.o. Tako poroštvo tožnice v razmerju do družbe M. d.o.o. ne obstoji, saj slednja v notranjem razmerju niti ni bila dolžnik.

9Glede na povedano tožnica proti družbi M. d.o.o. ni imela regresnega zahtevka. Iz istega razloga sta tudi zahtevka tožnice proti prvotoženki in drugotoženki neutemeljena, saj temeljita na predpostavki, da je imela tožnica zoper družbo M. d.o.o. regresni zahtevek. Revizijsko sodišče na načelni ravni še pojasnjuje, da bi lahko tožnica regresni zahtevek uperila zgolj proti družbi A. d.o.o. kot dejanskemu posojilojemalcu, slednja pa bi lahko od družbe M. d.o.o. zahtevala še preostanek posojila na podlagi morebitne neizpolnitve dogovora, vendar tožnica temu ustrezne trditvene podlage ni uveljavljala.

10Kot izhaja iz obrazložitve, se revizijskemu sodišču z očitanima procesnima kršitvama niti ni bilo treba ukvarjati, saj ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).