VSL sodba I Cp 3288/2009

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

(1.) Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 45.435,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2000 dalje do plačila ter ji povrne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (točka 1. izreka). Nadalje je ugotovilo, da terjatev tožene stranke, ki jo je uveljavljala v pobot v višini 8.255,75 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2000 dalje do plačila, ne obstoji (točka 2. izreka) in naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.099,12 EUR v 15 dneh. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je bil zavrnjen, ker je sodišče ugotovilo, da je triletni zastaralni rok že potekel, pobotni ugovor, ki ga je tožeča stranka vložila v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Kranju, opr. št. II Pg 120/2001, pa zastaranja ni pretrgal.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev glede zavrnitve njenega tožbenega zahtevka razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Navaja, da pobotni ugovor, ki je bil vložen pred Okrožnim sodiščem v Kranju v zadevi II Pg 120/2001, ni bil zavržen, ampak je bil s sklepom z dne 1.12.2004 zavržen poziv tožeče stranke na odločitev o njenem pobotnem ugovoru. O njem torej ni bilo odločeno in se zato 366. člen OZ ne more uporabiti. Pobotni ugovor je prekinil zastaranje in je zato odločitev materialnopravno napačna.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pod točko 2 postala pravnomočna, saj se tožena stranka zoper ta del ni pritožila, pritožba tožeče stranke pa se vsebinsko nanaša na zavrnilni del sodbe.

(5.) Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pravni prednik tožnika pred Okrožnim sodiščem v Kranju, v zadevi II Pg 120/2001, terjatev, ki je predmet tega pravdnega postopka, že uveljavljal v obliki pobotnega ugovora. Glede na to, da je bila tožba G.(sedanjega toženca) s sklepom z dne 24.9.2003 zavržena, navedeni sklep pa je postal pravnomočen z dnem 28.10.2003, je isto sodišče s sklepom z dne 1.12.2004 nato zavrglo tudi zahtevo pravnega naslednika tožnika za odločitev o pobotnem ugovoru. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi zaključilo, da zastaranje z vložitvijo pobotnega ugovora ni bilo pretrgano, saj je bila zahteva pravnega prednika tožnika za odločitev o pobotnem ugovoru pravnomočno zavržena, pri tem pa se je sklicevalo na 2. odstavek 389. člena ZOR.

(6.) Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotovitvijo, ali je bilo zastaranje pretrgano ali ne, zmotno uporabilo materialno pravo, vendar pa je odločitev, sicer iz drugih razlogov, kljub temu pravilna. Po 388. členu ZOR se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Glede na citirano določilo je vložitev pobotnega ugovora pred Okrožnim sodiščem v Kranju, v zadevi II Pg 120/2001, nedvomno takšno dejanje tožnika, ki je zastaranje pretrgalo. V času vložitve pobotnega ugovora je namreč zastaralni rok še tekel, namen pobotnega ugovora pa je bila ugotovitev terjatve in v končni fazi tudi njeno poplačilo. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišče prve stopnje nadalje izhaja, da o pobotnem ugovoru sodišče ni odločilo, saj je bila tožba, v zvezi s katero je bil pobotni ugovor vložen, s sklepom z dne 24.9.2003 zavržena. O pobotnem ugovoru, kar poudarja tudi pritožnik v pritožbi, torej ni bilo odločeno. To tudi sicer, glede na naravo pobotnega ugovora, ni bilo mogoče, saj nima samostojne narave, ampak deli usodo samega tožbenega zahtevka. Ker torej pobotni ugovor ni bil zavržen ali zavrnjen, tožnikov pravni prednik pa pobotnega ugovora tudi ni umaknil, uporaba 389. člena ZOR v konkretnem primeru ne pride v poštev. Navedeno pa ne pomeni, kot si napačno razlaga pritožnik, da zastaranje, ki je bilo pretrgano z vložitvijo pobotnega ugovora, ni začelo ponovno teči. Kot je že bilo navedeno, pobotni ugovor deli usodo tožbe, v zvezi s katero je bil vložen, in se zato tudi nadaljevanje teka zastaralnega roka navezuje na zaključek postopka s tožbo. Glede na to, da je bila tožba G. s sklepom z dne 24.9.2003, ki je postal pravnomočen 28.10.2003, zavržena, je z 28.10.2003, ko se je postopek v zvezi s tožbo zaključil, zastaralni rok za terjatev tožnika, ki jo je sicer uveljavljal s pobotnim ugovorom, začel ponovno teči (1. in 3. odstavek 392. člena ZOR) in se je iztekel 28.10.2006, to je še pred vložitvijo tožbe v tej pravdni zadevi. Odločitev sodišča prve stopnje je zato kljub temu pravilna.

(7.) Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(8.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, nosi stroške sama (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).