VSRS Sodba IV Ips 38/2001

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Z izpodbijano odločbo je Senat za prekrške Republike Slovenije ob reševanju pritožbe predlagatelja postopka o prekršku, Prometnega inšpektorata Republike Slovenije, po uradni dolžnosti spremenil odločbo Sodnika za prekrške v Ljubljani z dne 21.1.2000, opr.št. P-45667/99, in odločil, da se postopek proti obema udeležencema ne uvede iz razloga po desetem odstavku v zvezi s 4. točko prvega odstavka 167. člena ZP.

Zoper izpodbijano sodbo je vrhovna državna tožilka B.B. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev materialnega zakona in predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil zakon prekršen v korist obdolžene pravne in odgovorne osebe. Meni, da je že sodnik za prekrške z odločitvijo o stvarni nepristojnosti kršil določbo 6. točke prvega odstavka 186. člena ZP, saj v 57. členu ZPCP ni določeno, kateri organ ima pooblastilo, da bi denarno kazen izterjal na kraju prekrška. Senat za prekrške Republike Slovenije pa je prekršil določbo 4. točke prvega odstavka 167. člena ZP, saj ni potekel niti relativni niti absolutni zastaralni rok.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz izreka izpodbijane odločbe je kljub nepopolnemu izreku, ki navaja le deseti odstavek, ne pa tudi številke člena, razvidno, da je organ druge stopnje odločil, da se postopek o prekršku zoper obdolženi pravno in odgovorno osebo ne uvede iz razloga po desetem odstavku 105. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 167. člena ZP. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da naj bi od dneva storitve prekrška potekel absolutni zastaralni postopek dveh let.

Deseti odstavek 105. člena ZP določa, da ni pogojev za uvedbo postopka o prekršku, če zaradi zastaranja postopek o prekršku ni več mogoč. Za prekrške po ZPCP ni določen poseben zastaralni rok, zato se glede zastaranja teh prekrškov uporablja 55. člen ZP. Skladno s tem členom postopek za prekršek ni dopusten, če preteče eno leto od dneva, ko je bil prekršek storjen. Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku.

Iz poročila Postaje mejne policije Zavrč z dne 31.8.1999 in predloga Prometnega inšpektorata Slovenije z dne 25.10.1999 je razvidno, da naj bi bil prekršek, glede katerega je bila predlagana uvedba postopka o prekršku, storjen 31.8.1999. Absolutni zastaralni rok bi torej potekel 31.8.2001. Navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je bila izdana dne 10.11.2000, da je absolutni zastaralni rok že potekel, je zato zmotna.

V obravnavani zadevi je od storitve prekrška do izdaje izpodbijane odločbe potekel enoletni relativni zastaralni rok, saj do izdaje izpodbijane odločbe njegov tek ni bil pretrgan. Predlog za uvedbo postopka o prekršku ne more pretrgati zastaranja, saj ne predstavlja dejanja organa, ki je pristojen za postopek o prekršku. Teka zastaranja tudi ni pretrgala zavrnilna odločba sodnika za prekrške, s katero se je izrekel za nepristojnega, saj je glede na njeno vsebino ni mogoče šteti za dejanje, ki bi merilo na pregon storilca prekrška. Ker je bil prekršek storjen 31.8.1999, je relativni zastaralni rok potekel 31.8.2000.

Kljub temu, da to na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je za postopek o prekršku iz 57. člena ZPCP pristojen sodnik za prekrške. Da bi bil za kaznovanje tega prekrška (in ne za izterjavo kazni, kot to zmotno navaja vložnica zahteve) pristojen prometni inšpektor, bi morala biti njegova posebna pristojnost s predpisom, s katerim je določen prekršek, izrecno določena. Prvi odstavek 241. člena ZP določa, da izdajo, če gre za prekrške, za katere je predpisana samo denarna kazen v določenem znesku, pooblaščene uradne osebe upravnih organov in organizacij, ki izvajajo javna pooblastila ali nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in drugih predpisov, s katerimi so določeni prekrški, plačilni nalog takoj na kraju prekrška tistim, katerih prekrške osebno zaznajo, in tistim, katerih prekrški so bili ugotovljeni z ustreznimi tehničnimi sredstvi ali napravami. Posebno pooblastilo za kaznovanje mora biti pristojnemu organu izrecno dano s predpisom, ki določa prekršek in ga ni mogoče ugotavljati zgolj na podlagi splošne določbe prvega odstavka 241. člena ZP in interpretacije v posameznem primeru. V takšnem primeru bi namreč lahko prišlo do prekrivanja pristojnosti za kaznovanje določenih prekrškov med večimi organi, ki bi ustrezali merilom iz prvega odstavka 241. člena ZP. Brez izrecnega pooblastila za kaznovanje v predpisu, ki določa prekršek, je kljub dejstvu, da je za prekršek predpisana samo denarna kazen v določenem znesku, za kaznovanje pristojen splošno pristojen organ za postopek o prekršku, torej sodnik za prekrške.

Procesna kršitev organa za postopek o prekršku na prvi stopnji iz 6. točke prvega odstavka 186. člena ZP na odločitev Vrhovnega sodišča o zakonitosti odločbe organa druge stopnje ne more vplivati. Od storitve obdolžencema očitanega prekrška do izdaje izpodbijane odločbe je poteklo več kot eno leto, vendar manj kot dve leti, pri čemer tek zastaranja ni bil pretrgan. Postopek o prekršku je zato zastaral relativno, ne pa absolutno, kot to navaja obrazložitev izpodbijane odločbe. Ne glede na nepravilne razloge v obrazložitvi izpodbijane odločbe je njen izrek pravilen in kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podane. Vrhovno sodišče je zato zahtevo državne tožilke za varstvo zakonitosti, skladno z 220. členom ZP, zavrnilo kot neutemeljeno.