VSRS Sodba II Ips 106/2008

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2,114.747,08 EUR (prej 506,777.990,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2003 dalje do plačila.

Presodilo je, da tožnica ni stvarno legitimirana. Z ravnanjem toženca je škoda lahko nastala le družbi J. d.o.o., katere edina ustanoviteljica, družbenica in zakonita zastopnica je bila tožnica, in ne tožnici kot fizični osebi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Proti tej odločitvi vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njeni pritožbi ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da je o

dločitev napačna, saj je bila družba J. d.o.o. že ob vložitvi tožbe v postopku izbrisa iz registra. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti preveriti stanje v registru gospodarskih družb, iz katerega izhaja, da je bila družba J. d.o.o. 28. 11. 2006 izbrisana, zato je po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) tožnica kot edina lastnica in ustanoviteljica te družbe nosilka njenih pravic in obveznosti in je zato aktivno legitimirana v tem postopku. Če je sodišče menilo, da je podano pomanjkanje aktivne legitimacije, bi jo moralo pozvati na dopolnitev tožbe in tožbenega zahtevka ne bi smelo kar zavrniti. V vsakem primeru pa je tožnica postala aktivno legitimirana v času trajanja tega pravdnega postopka, to je pred izdajo sodbe. Sodišče je po mnenju tožnice napačno uporabilo določbe ZFPPod, Zakona o gospodarskih družbah in Zakona o pravdnem postopku.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožnica zmotno meni, da bi jo moralo sodišče, če je ocenilo, da ni podana aktivna stvarna legitimacija, pozvati na dopolnitev tožbe. V popravo in dopolnitev se namreč pošiljajo samo procesno pomanjkljive vloge (108. člen ZPP), sklepčnost oziroma vprašanje aktivne stvarne legitimacije pa se nanaša na vsebinski, materialnopravni vidik tožbe – nesklepčna tožba je popolna, le utemeljena ni. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvah, da toženec na tožbo ni odgovoril ter da je tožba nesklepčna, izdalo zavrnilno (nepravo) zamudno sodbo (tretji odstavek 318. člena ZPP).

7Ker sta zamudna in zavrnilna (neprava) zamudna sodba (prvi in tretji odstavek 318. člen ZPP) izdani v pisni fazi postopka, pravilo, da so časovne meje pravnomočnosti določene s koncem glavne obravnave, ni uporabljivo. Zato je potrebno izhajati iz višjega načela, da se časovne meje pravnomočnosti presojajo po trenutku, do katerega sta imeli stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost navajati nova dejstva. Ker je zavrnilna zamudna sodba izdana v tožnikovo škodo, je pri določanju časovnih meja pravnomočnosti potrebno izhajati iz tožnikovega položaja. Časovni obseg pravnomočnosti zavrnilne zamudne sodbe je zato določen s trenutkom, ko jo je sodišče izdalo – do tedaj je imel namreč tožnik možnost navajati nova dejstva in tožbo narediti sklepčno (prim. J. Zobec (2006), Bistvene značilnosti in formalni pogoji za zamudno sodbo, v: Pravnik, let. 61, št. 9/10, str. 740-743).Tudi če se dejstvo zgodi po izteku roka za odgovor na tožbo, a pred izdajo sodbe, je zajeto s pravnomočnostjo. Stališče višjega sodišča, da v primeru zavrnilne zamudne sodbe ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po trenutku vložitve tožbe, je zato napačno, vendar, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, na pravilnost odločitve ni vplivalo.

8Okoliščina, da je neko dejstvo nastalo do trenutka, ki ga zajemajo časovne meje pravnomočnosti, namreč še ne omogoča sklepanja, da je takšno dejstvo mogoče vzeti kot podlago za odločitev. Glede navajanja dejstev (in predlaganja dokazov) je v ZPP uveljavljeno razpravno načelo (7. člen), ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Stranki sta torej odgovorni, da priskrbita ustrezno trditveno podlago, če pa določenega dejstva nobena stranka ne zatrjuje, ga sodišče ne sme upoštevati (razen če gre za sum razpolaganja v nasprotju s kogentnimi predpisi ali moralo). Zato je napačno stališče tožnice, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti vpogledati v sodni register, iz katerega izhaja, da je bila družba J. d.o.o. dne 28. 11. 2006, torej pred izdajo sodbe z dne 13. 2. 2007, izbrisana iz registra, in zaključiti, da je tožnica naknadno kot edina pravna naslednica izbrisane družbe postala aktivno stvarno legitimirana v tej pravdi. Pri podatkih iz sodnih evidenc, kot so podatki sodnega registra, gre sicer za sodno znana dejstva, ki pa so, tako kot vsa ostala dejstva, predmet obravnavanja, kar pomeni, da mora biti strankam omogočeno, da se o njih izjavita (22. člen Ustave Republike Slovenije; prim. tudi sklep VS RS III Ips 79/2005 z dne 27. 3. 2007). Čeprav ima sodišče možnost, da samo vpogleda v sodni register, in čeprav velja domneva, da so podatki, vpisani v registru, od dneva objave vsakomur znani (publicitetni učinek vpisa, 8. člen Zakona o sodnem registru), morajo biti po mnenju revizijskega sodišča tudi sodno znana dejstva, ki so pomembna za substanciranje tožbenega zahtevka in za vsebinsko (meritorno) odločitev v zadevi, del trditvenega gradiva. To zahtevata tako pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) kot tudi razpravno načelo (7. člen ZPP). Dejstvo, da je bila v času tega postopka družba J. d.o.o. izbrisana iz registra, je lahko v korist le tožnici, zato je na njej trditveno in dokazno breme v zvezi s tem dejstvom. Glede na to, da je tožnica imela objektivno možnost dejstvo izbrisa družbe iz registra zatrjevati že v postopku na prvi stopnji, te možnosti pa ni izkoristila, sta nižji sodišči pravilno šteli, da to dejstvo ne obstoji. Na dejstvo izbrisa je tožnica prvič opozorila šele v pritožbi, pri čemer pa ni izkazala, da te okoliščine brez svoje krivde ni mogla navesti že do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člen ZPP). Za takšno zunajprocesno ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zahteva tožnica v reviziji, ob tem da družba J. d.o.o. v postopku sploh ni nastopala kot stranka, tako v ZPP ni podlage. Revizijsko uveljavljanje procesnih kršitev je zato neutemeljeno.

9Odločitvi nižjih sodišč ni mogoče očitati niti materialnopravnih pomanjkljivosti. Glede na trditve v tožbi, da je tožnica tako pri podpisu pooblastil tožencu kot pri izročitvi opreme za avdio in video produkcijo ravnala kot zastopnica družbe J. d.o.o, do pravne posledice, izražene v tožbenem predlogu, ne more biti upravičena tožnica kot fizična oseba, temveč le družba J. d.o.o. Kot sta pravilno pojasnili že sodišči nižjih stopenj, je odškodninska obveznost obveznost subjekta, da poravna škodo, za katero je odgovoren, in to le subjektu, ki je škodo utrpel (131. člen Obligacijskega zakonika).

10Ker je bilo

materialno pravo

pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane postopkovne kršitve, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo in s tem tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije.