VSK sodba Cp 996/2008

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15-ih dni pod izvršbo v mesečni publikaciji M. objaviti besedilo z oznako „Prikaz nasprotnih dejstev“ z naslovom: Lepo za izbrance, slabo za večino. Vsebina članka je v celoti povzeta v izreku prvostopenjske sodbe. Glede na tak izid postopka je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15-ih dni povrniti stroške pravdnega postopka, odmerjene na znesek 552,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, da ne bo izvršbe. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožnik zamudil rok, ko je pri toženi stranki zahteval objavo nasprotnih dejstev in takšno svojo odločitev oprlo na določbo 2.odst. 26.čl. Zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed). Po oceni prvostopenjskega sodišča pa je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi zato, ker toženka ni pasivno legitimirana v tej pravdi, saj v času sojenja v tej zadevi, toženka ni bila več v položaju, da bi, kot urednica publikacije M., lahko izpolnila kakršnokoli objavo nasprotnih dejstev v naslednji izdaji. Ugotovilo je namreč, da je toženka na porodniškem dopustu, ki bo trajal dalj časa.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti in toženi stranki v plačilo naloži tudi stroške pritožbenega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Pritožnik meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Z zavrnitvijo zahtevka pa je prvostopenjsko sodišče nedvomno nepravilno uporabilo 2.odst. 26.čl. ZMed, prav tako pa je glede odločilnih dejstev ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, sodišče pa je tudi bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnik vztraja, da je objavo nasprotnih dejstev zahteval v roku, kot ga predvideva 2.odst. 26.čl. ZMed. Tožeča stranka je v svojih vlogah in pa tudi na glavni obravnavi dne 9.9.2008 zelo jasno in utemeljeno navedla, kdaj in kako je izvedela za zanjo sporno vsebino. Ravno od tedaj, ko zainteresirana oseba izve za objavo, pa začne teči 30-dnevni rok, v katerem je treba zahtevati popravek. Ob tem je bil na strani tožeče stranke zatrjevan tudi objektivni razlog, zaradi katerega je za sporno objavo izvedela šele kasneje (po domnevni objavi 3.3.2008) in sicer je tožeča stranka navedla, da publikacija M. ne izhaja redno, da v konkretnem primeru M.-13 ni dobila v svoj poštni nabiralnik in da jo je o vsebini M. seznanil znanec, Č.M., okoli 20.3.2008. Nesmiselna je razlaga prvostopenjskega sodišča v smislu, da „takrat, ko je bila publikacija objavljena, je bila o njej obveščena javnost, pa tudi tožnik, kot del te javnosti“. Prvostopno sodišče s tako razlago zgolj potrjuje, da je njegova interpretacija 26.čl. ZMed napačna. Citirano stališče prvostopnega sodišča bi bilo sprejemljivo, če bi določba 26.čl. ZMed vsebovala zgolj objektivni rok in ne bi vsebovala tudi subjektivnega roka, ki teče od tedaj, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo. V tem delu je sodba tudi nejasna in je ni mogoče preizkusiti.

V nadaljevanju pritožba napada ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da publikacija M. izhaja periodično. Da temu ni tako izhaja iz same obrazložitve, ko sodišče ugotavlja, da je M. v obdobju januar 2007 – marec 2008 izšel 10-krat. V obdobju 15-ih mesecev je bilo torej le 10 izdaj. Sodba je v tem delu zato nejasna in je ni mogoče preizkusiti. Termin „dober mesec“, ki ga uporablja prvostopno sodišče, ne more biti oprijemljiv v toliko, da bi lahko govorili o tem, da M. izhaja periodično. Na podlagi podatka, da je M. v 15-mesecih izšel 10-krat je edino sprejemljiv tožnikov zaključek, da M. ne izhaja periodično in da niti ni možno predvideti njegove izdaje, kar potrjuje objektivno nezmožnost spremljanja izdaje in posledično vsebine tega medija.

Tožeča stranka se s samo vsebino, za katero je prosila objavo nasprotnih dejstev, seznanila, ko je je obvestil znanec Č.M. okoli 20. marca 2008. Kot dokaz teh navedb je tožeča stranka med drugim predlagala, da se poleg nje, zasliši tudi navedenega znanca, pa je sodišče tak dokazni predlog brez obrazložitve zavrnilo.

Zgrešen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila publikacija objavljena in distribuirana dne 29.2.2008 v mestu, na podeželju pa dne 3.3.2008. Te svoje ugotovitve je prvostopenjsko sodišče oprlo zgolj na pavšalne navedbe tožene stranke, katerih le-ta ni podprla z nobenimi konkretnimi dokazi. Sam datum izdaje M.-13 ostaja nepreverjen, oziroma je sodišče sledilo zgolj trditvam tožene stranke, ne da bi jih preverilo oziroma izvedlo dokazni postopek. S stališča 26.čl. ZMed pa je datum izdaje M.-13 v konkretnem sporu odločilnega pomena. Tožena stranka je sicer predlagala poizvedbe pri Pošti Slovenije, o tem, kdaj je bila opravljena distribucija glasila M.-13 na naslov tožeče stranke, pa je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo in tudi v tem primeru ni pojasnilo, zakaj izvedba tega dokaza ni potrebna. Prvostopenjsko sodišče tako za ugotovitev ključnega dejstva, kdaj je bila publikacija M.-13 distribuirana in objavljena, sploh ni izvedlo dokaznega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je napačno zaključilo, da tožeča stranka ni podala nobenega konkretnega razloga, ki bi bil objektivne narave, da se ne bi mogla seznaniti z objavljenim izvodom M.-13. Tožeča stranka je pravilno argumentirala in utemeljila objektivni razlog, kot ga predvideva 2.odst. 26.čl. ZMed s tem, ko je navajala, da publikacija M. ni naslovljena na točno določeno osebo in ko je navajala, da ne gre za periodično publikacijo in zaradi tega datuma izida M.-13 tožnik ni mogel niti predvideti. Tudi, če bi držalo dejstvo, da je tožena stranka M.-13 distribuirala 3.3.2008, kot to zaključuje prvostopenjsko sodišče, to še ne pomeni, da je bil izvod tedaj poslan tožniku oziroma da ga je tožnik sploh dobil. Prvostopno sodišče sploh ni pravilno izvedlo dokaznega postopka, s tem, ko je dokazne predloge pomembne za presojo objektivnih okoliščin, glede seznanitve tožeče stranke s sporno objavo, zavrnilo. V svoji obrazložitvi izpodbijane sodbe, tudi ni obrazložilo zakaj je predlagane dokazne predloge s strani obeh pravdnih strank zavrnilo, kar bi v skladu z ZPP moralo. Prav tako tožeča stranka ponovno poudarja, da prvostopenjsko sodišče napačno zaključuje, da so razlogi, zakaj se ni prej seznanil s sporno publikacijo in na katere se sklicuje tožeča stranka, zgolj subjektivnega značaja.

Pritožba ni utemeljena.

V mejah preizkusa sodbe sodišča prve stopnje, določenih v 350.čl. ZPP, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bila v dokaznem postopku na prvi stopnji ugotovljena vsa odločilna dejstva, potrebna za presojo pravice do popravka po ZMed (Ur.l. RS, št. 35/01 s spremembami). Izpodbijana sodba ima vse potrebne razloge in je njen preizkus mogoč. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP zato ni podana, niti ni podana katera od uradoma upoštevanih bistvenih kršitev iz 2.odst. 339.čl. ZPP. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 8.7.2008 navedla, da se je z objavo in vsebino prispevka v M.-13 seznanila proti koncu meseca marca 2008 – okoli 20.3.2008 (glej točko 6 pripravljalne vloge na listovni št. 23 spisa) in prav to dejstvo, torej, da se je tožnik z objavo seznanil okoli 20.3.2008, je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe (3.odstavek na strani 6 sodbe). Prav zaradi navedenega se izkaže kot nepotreben dokaz z zaslišanjem tožnikove priče M.Č. in ne drži, da prvostopenjsko sodišče zavrnitev tega dokaznega predloga ni obrazložilo. Ni pa mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da 30-dnevni rok začne teči tedaj, ko zainteresirana oseba izve za objavo. V 2.odst. 26.čl. ZMed je namreč določeno, da se objava popravka lahko zahteva v 30-ih dneh od objave obvestila oziroma od dneva, ko je zainteresirana oseba zvedela za objavo, če zanjo iz objektivnih razlogov ni mogla zvedeti v okviru danega roka. V obravnavani zadevi je bilo zato potrebno najprej ugotoviti, kdaj je bilo obvestilo (v konkretnem primeru publikacija) objavljeno, kar je prvostopenjsko sodišče tudi naredilo, ko je ugotovilo, da je bila publikacija M.-13 objavljena in distribuirana 29.2.2008 v mestu in 3.3.2008 na podeželju. Tak zaključek prvostopenjskega sodišča pritožba sicer izpodbija češ, da je prvostopenjsko sodišče to ugotovitev oprlo zgolj na pavšalne navedbe tožene stranke. Pri tem pa pritožba očitno prezre, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navajala, da je bila publikacija M.-13 izdana 29.2.2008 in istega dne tudi že razdeljena gospodinjstvom, razen na podeželju, kjer je bila distribucija opravljena 3.3.2008. Teh navedb tožene stranke pa tožnik med postopkom na prvi stopnji tudi ni izrecno prerekal, še manj pa v zvezi z navedenim predlagal izvedbo kakršnihkoli dokazov. Pritožba zato neutemeljeno graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke o tem, kdaj je bila distribucija glasila M.-13 opravljena na naslov tožeče stranke. Pri tem pa tudi ne gre prezreti, da je prav tožeča stranka na naroku z dne 9.9.2008 navajala, da predlagana poizvedba s strani tožene stranke, kdaj je bila opravljena distribucija, ne more dokazati dejstva, da je tožeča stranka omenjeno publikacijo zares prejela (listovna št. 38 spisa). Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila publikacija M.-13 objavljena in distribuirana 29.2.2008 v mestu, na podeželju pa 3.3.2008 je tako povsem prepričljiv. In ker se objava popravka lahko zahteva v 30-ih dneh od dneva objave obvestila (publikacije), ne more biti nobenega dvoma, da je tožnik, ki je za publikacijo zvedel znotraj danega roka (20.3.2008) in pri toženki uveljavljal objavo šele 7.4.2008, zamudil prekluzivni rok in bi prvostopenjsko sodišče zaradi neizpolnitve procesne predpostavke – pravočasno zahtevati od odgovornega urednika objavo popravka, tožbo iz tega razloga moralo zavreči. Sicer pa ne gre prezreti, da je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zato, ker je zaključilo, da toženka ni pasivno legitimirana, ker je ugotovilo, da toženka, ki je bila na dan sojenja pred sodiščem prve stopnje na porodniškem dopustu, ni bila več v položaju, da bi kot urednica publikacije M., lahko izpolnila kakršnokoli objavo nasprotnih dejstev v naslednji izdaji. Teh zaključkov prvostopenjskega sodišča pa pritožba tožeče stranke tudi ne izpodbija.

Ker razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani in pritožbeno sodišče ni zasledilo uradoma upoštevnih kršitev (2.odst. 350.čl. ZPP v zvezi z 2.odst. 44.čl. ZMed), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano

sodbo

. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1.odst. 165.čl. ZPP in 154.čl. ZPP v zvezi z 2.odst. 44.čl. ZMed).