VSRS Sklep II Ips 663/2008

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 21.281,92 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi poklicne bolezni. Tožeča stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke (ta le zaradi odločitve o pravdnih stroških) sta vložila pritožbi, ki pa ju je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2Revizijo vlaga tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje in odločanje. Izvedenka medicinske stroke dr. E. M. je v zadevi podala pisno mnenje, tožeča stranka pa je zahtevala njegovo dopolnitev in zaslišanje izvedenke na glavni obravnavi. Pisna dopolnitev je bila sicer podana, vendar pa je predlog na neposredno zaslišanje izvedenke bil zavrnjen. Sodišče je ravnalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 253. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sicer pa ni spora, da je tožnica zbolela za poklicno astmo in poklicnim alergijskim ekcemom, pri čemer je povzročitelj obolenja umetna kreda, umetno krzno in volna. Navedenim snovem je bila tožnica izpostavljena kot delavka v prikrojevalnici tožene stranke. Ker gre za poklicno obolenje, je odgovornost tožene stranke za tožnici nastalo škodo podana. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na sodno prakso, poleg tega pa tudi na določili 37. in 38. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR). Delodajalec mora delovni proces organizirati na način, ki zagotavlja varnost pri delu. Tožnica pa je bila izpostavljena snovem, ki po mnenju tožeče stranke predstavljajo nevarno stvar, zaradi česar ta še vedno vztraja pri objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Uveljavlja pa tudi krivdno odgovornost tožene stranke, ki je podana v tem, da so se tožnici začeli pojavljati bolezenski znaki že v letu 1983, pa je bila premeščena na drugo delovno mesto šele po uvrstitvi v tretjo kategorijo invalidnosti v letu 1999. Ker so se kožni izpuščaji in prve težave začele pri tožnici pojavljati že kmalu po začetku dela v prikrojevalnici in jih je pri toženi stranki službujoči zdravnik ambulantno ugotovil v letu 1983, bi tedaj morala tožena stranka ravnati s profesionalno skrbnostjo in ukrepati, da tožnica ne bi bila več izpostavljena nevarnim snovem. Primarna naloga tožeče stranke je, da dokaže poklicno bolezen in posledično nastalo škodo, tožena stranka pa mora dokazati, da je v delovnem procesu naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da se poklicna bolezen ne bi razvila.

3Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, toženi stranki ter stranskemu intervenientu, ki pa nanjo nista odgovorila.

4Revizija je utemeljena.

5Dejanske ugotovitve, ki so v tem primeru temelj za presojo, ali tožena stranka kot delodajalec odgovarja tožnici kot svoji delavki za škodo zaradi poklicne bolezni, v večjem delu niso sporne. Dne 30. 4. 1956 rojena tožnica se je leta 1978 zaposlila pri toženi stranki kot šivilija, nakar je po nekaj letih bila premeščena na delo v prikrojevalnico. Tu je dnevno prihajala v stik s krojaško kredo, umetnim krznom in volno. Po nekaj letih dela so se ji začeli pojavljati izpuščaji po rokah in drugih delih telesa, postopno pa še težave z dihanjem. Pomoč je iskala v zdravstveni ambulanti tožene stranke, zdravljena pa je bila tudi bolnišnično. Ugotovljeno je bilo, da gre za poklicno obolenje, sproženo zaradi prej omenjenih alergenov na delovnem mestu, v povezavi z osebnostno dispozicijo na alergijski odziv. V letu 1999 je bila spoznana za invalida tretje kategorije in leta 2000 premeščena na delovno mesto kurirke. Od tedaj dalje je bolezen v remisiji.

6Revizijsko sodišče se strinja s presojo, ki jo sprejema izpodbijana sodba, da odgovornosti tožene stranke za škodo zaradi poklicnega obolenja ni mogoče iskati v določbi drugega odstavka 154. člena ZOR (odgovornost po načelu vzročnosti zaradi nevarne dejavnosti ali dela z nevarno stvarjo). Delo z umetnim krznom, volno in krojaško kredo že po naravi stvari in po izkustvu ni nevarno, omenjene stvari pa niso nevarne za zdravje ljudi na splošno, temveč v posebnih okoliščinah posameznikove preobčutljivosti, ki lahko sproži alergično reakcijo. Prav za to gre v obravnavanem primeru. Tožena stranka torej ne more objektivno odgovarjati za nastop tožničinega poklicnega obolenja s škodnimi posledicami. V navedenem okviru revizija, ki primarno vztraja pri objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke, ni utemeljena.

7Sicer pa revizija izpodbijani sodbi utemeljeno očita zmotno pravno presojo v obsegu tožbeno zatrjevane krivdne odgovornosti. V času tožničinega dela v prikrojevalnici tožene stranke veljavni ZTPDR (38. člen) je uzakonil dolžnost delodajalca, da mora ravnati tako, da je zagotovljeno psihofizično zdravje in varnost delavcev (smiselno enako določa sedaj veljavni Zakon o delavnih razmerjih – 117. in 118. člen). Na podlagi napotila iz delovne zakonodaje na načela odškodninskega prava gre torej v tem primeru za uporabo določb prvega odstavka 154. člena ZOR.

8Določba prvega odstavka 154. člena ZOR tožeči stranki nalaga zaradi ugotovitve temelja tožbenega zahtevka breme dokazovanja, da ji je škoda nastala kot posledica poklicnega obolenja. Tožena stranka, ki zavrača odgovornost za nastalo škodo, pa bi morala dokazati, da je ustrezno ukrepala, da bi preprečila poklicno obolenje: v tem primeru tudi s pravočasno premestitvijo na drugo delo.

9Sodišče druge stopnje se je v izpodbijani sodbi z navedeno presojo sicer ukvarjalo, vendar je zadevo pravno (napačno) poenostavilo. Ugotovilo je sicer, da tožena stranka ni odgovorna zaradi morda pomanjkljivo opravljenih alergoloških testov pred nastopom tožničinega dela (alergična reakcija se je pokazala šele po daljšem času izpostavljenosti), vendar pa naj bi toženi stranki ne bilo mogoče „naprtiti krivde ali velike malomarnosti oziroma ji očitati kakršnekoli opustitve ali napačnega ravnanja, saj je tožnico takoj prerazporedila na delo kurirke“. Pri tem pa sledi iz mnenja izvedenke medicinske stroke, tožničinega zaslišanja in drugih dokazov (sodba sodišča prve stopnje o tem vsebuje potrebne razloge), da je tožnica po prvih težjih znakih poklicnega obolenja iskala pomoč zdravnika, ki je delal za toženo stranko v njeni ambulanti. Ta naj bi tudi opazil remisijo bolezni v času odsotnosti iz delovnega mesta. Postavlja se vprašanje, zakaj tožena stranka ob takih okoliščinah s premestitvijo tožnice na drugo delo ni preprečila nastanka večje škode.

10Sodbama sodišč druge in prve stopnje je mogoče očitati zmotno pravno presojo, ker sta zanemarili dejanske ugotovitve o poteku napredovanja bolezni z napačno pravno razlago, da je tožena stranka prosta odgovornosti, ker je tožnico razporedila na drugo delo takoj po izdaji odločbe o ugotovitvi invalidnosti. Za bolezen z znaki alergološke reakcije je namreč pred tem tožnica trpela več kot deset let.

11Opisana zmotna presoja je imela za posledico pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Ni razjasnjeno, kakšna je bila vloga zdravstvene službe pri toženi stranki zaradi odkrivanja poklicnih obolenj, predvsem pa njena povezava s službo varstva pri delu. Tožena stranka mora po prej citirani delovnopravni zakonodaji skrbeti za varnost in zdravje svojih delavcev na delovnem mestu – tudi zaradi morebitnih posledic dela – s postroženo, profesionalno skrbnostjo. Ta pa je zahtevala tudi strokovno usposobljeno zdravstveno službo za katere odgovorno delo je v prvi vrsti odgovarjala sama tožena stranka, ki je v kritičnem času – po dosedanjih podatkih – organizirala lastno ambulanto.

12Zaradi opisane zmotne pravne presoje s posledično pomanjkljivimi dejanskimi ugotovitvami je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem glede na opisane razloge posebni napotki za sojenje niso potrebni.

13V dosedanjem postopku ni bila storjena procesna kršitev, ker sodišče prve stopnje izvedenke medicinske stroke ni neposredno zaslišalo. Sodišče namreč prosto presoja, katere dokaze bo izvedlo in kako in katere bo upoštevalo (8. člen in 213. člen ZPP). Vendar pa se bo glede na gornjo razlago morda pokazalo, da bo potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja.

14Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.