VSK sodba in sklep I Cp 224/2006

Pritožbi se deloma ugodi, sklep sodišča prve stopnje, s katerim je dovolilo intervencijo Občini na strani tožene stranke z dne 25.8.2005 s p r e m e n i

tako, da se intervencija občini ne dovoli.

Zaradi spremembe sklepa se odločitev o stroških v izpodbijani sodbi s p r e m e n i

tako, da se predlog za povrnitev stroškov pravdnega postopka intervenienta občine zavrne.

Predlog intervenienta občine za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.030.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2005 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora povrniti toženi stranki 11.550,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2005 dalje ter stranskemu intervenientu stroške v znesku 57.706,00 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. V pritožbi navaja, da je bil mladoletni tožnik v času škodnega dogodka v varstvu in oskrbi vrtca, bil je star komaj pet let, zaradi tega je potrebno na takšnega otroka v času bivanja v vrtcu paziti. Da se tako majhen otrok tako močno poškoduje, gotovo potreben razlog in ne navadna situacija, kar pa se v času bivanja v vrtcu ne bi smelo zgoditi. Prav zato je v vrtcu ustrezno število varušk in se tovrstne poškodbe redko dogajajo. Tekom ogleda, ki ga je sodišče naredilo in nekaj fotografskih posnetkov ne izhaja, da je teren, na katerem so se otroci igrali zelo nevaren in neustrezen. Tlačni kamni oz. plošče niso stabilne in se majejo in so tudi močno poškodovane, kar je za majhne otroke nevarno. Prostor je ograjen le iz ene strani, v travi pa so majhne betonske ograjice, na katere se otrok mimogrede lahko spotakne in pade. Ravno to se je zgodilo mladoletnemu tožniku, kajti na ravnem gotovo ne bi mogel tako močno pasti. Že dejstvo, da se ga je pustilo teči po takšnem terenu pa kaže na odgovornost vrcta oz. tožene stranke. Tožena stranka bi morala dokazati, da za dogodek ni kriva, ko ji je bil majhen otrok zaupan v varstvo v času dogodka. Gre za grobo malomarnost varuške, ki je bila takrat zadolžena zanj, saj do tako nevarne situacije ne bi smelo priti. Oseba, ki je izpolnila prijavo nezgode z dne 9.7.2004 sicer trdi, da je tožnik tekel, očitno pa je tekel prehitro, kar bi morala preprečiti, saj je to nevarno. Morali bi tudi oceniti nevarno početje mladoletnega tožnika. Sodba je kontradiktorna, kajti sodišče je v sodbi zapisalo, da je mati tožnika za dogodek izvedela iz pripovedovanja svojega otroka, zatem pa, da tudi iz prijave nezgode otroka, ki jo je predložil sam tožnik, čeprav je jasno, da otrok, ki je bil takrat star pet let ni izpolnjeval prijave nezgode in pri tem ni sodeloval. Nelogična je tudi navedba v nadaljevanju, da naj bi vzgojiteljica T.J. tožnika videla tik pred padcem in naj bi jasno in prepričljivo izpovedala, da je tožnik padel na tlakovani stezi in izrecno zanikala, da bi se spotaknil. Če je namreč ta vzgojiteljica bila v neposredni bližini in če je res videla tožnika neposredno pred padcem, bi ga morala ustaviti in onemogočiti tako hiter tek ter preprečiti padec in ustrezno reagirati. Nadalje je sodišče v nadaljevanju sodbe zapisalo, da naj bi to potrdila tudi K.B., takoj zatem pa da ta tožnikovega padca ni videla in da ji je o dogodku povedala T.J. Niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi, predvsem ne dokaz z imenovanjem izvedenca medicinske stroke, ki bi povedal, kakšen padec bi moral biti, da bi si pet let star tožnik zlomil kar oboje kosti in se tako hudo poškodoval. Nadalje se pritožuje zoper odločitev sodišča, ko je dopustilo intervencijo Občine na strani tožene stranke. Zavarovalnica je profesionalna organizacije in ščiti svoje interese bolj kot bi jih lahko ščitil stranski intervenient. To se je pokazalo v tem primeru, saj je pooblaščenec stranskega intervenienta le enkrat pristopil na narok in takoj odšel. Na ekonomičnost postopka pa mora sodišče uradoma paziti, saj je pooblaščenec stranskega intervenienta na obravnavi le ponovil, kar je povedal pooblaščenec tožene stranke. Tudi stroški stranskega intervenietna so neutemeljeno visoki, čeprav se ne da preveriti, katere stroške mu je v izpodbijani sodbi sodišče priznalo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Na pritožbo je odgovoril stranski intervenient, to je občine, ki vse pritožbene trditve prereka in se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Neutemeljeni so očitki sodišču prve stopnje, da je to zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker so razlogi sodbe v nasprotju med seboj. To ne drži, kajti kontradikcije v razlogih sodbe ni, posamezni iztrgani konteksti, ki jih pritožba interpretira pa pomenijo kontradiktornost pritožbe in ne sodbe.

Kot je mogoče razbrati iz pritožbe, tožeča stranka odškodninsko odgovornost opira na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v vrtcu, kar naj bi samo po sebi utemeljevalo objektivno odgovornost. Takšno stališče je materialnopravno zmotno, kajti samo ustanova, to je vrtec, kjer je prišlo do poškodbe, ne predstavlja odločilne okoliščine za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti. Napačno je torej izraženo stališče, naj bi bila odgovornost vrtca za poškodbe otrok v vrtcu objektivna. Dejavnost varstva in vzgoje otrok ni nevarna dejavnost. V okviru te dejavnosti je igranje in gibanje otrok zajeto v vzgojno-varstveni program vrtca. Gre za običajno gibanje oz. v tem primeru za tek otroka na dvorišču. Vsak tek pa je povezan z določenim tveganjem nastanka škode. Vrtec takega običajnega tveganja ne more izključiti, ker bi bil pretiran nadzor ali celo prepoved teka v nasprotju s cilji vzgojno-varstvene dejavnosti, med te cilje pa spada tudi vzgoja in skrb za razvoj otrokovih gibalnih sposobnosti, kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje. Vse to pomeni, da je tek otrok šteti za običajno igro, ki je lahko povezana z določenimi tveganji nastanka škode, vendar ne gre za tveganja v smislu nevarne dejavnosti, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost vrtca, temveč v smislu, da ni izključeno nesrečno naključje.

Pritožnik v pritožbi nadalje navaja, da je mladoletni tožnik padel na tlačnih ploščicah, ki niso stabilne in se majejo, so tudi močno poškodovane, kar je za majhne otroke zelo nevarno; v travi so majhne betonske ograjice, na katere se otrok mimogrede lahko spotakne in pade. Gre za nova dejstva, katerih tekom postopka tožeča stranka ni uveljavljala, zato jih izven določb iz 1. odst. 337. čl. ZPP v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, kajti pritožnik ni pojasnil, zakaj teh dejstev ni mogel navajati tekom postopka na prvi stopnji. Sicer pa, ne glede na to, je sodišče prve stopnje opravilo ogled in ugotovilo je, da je do padca prišlo na tlakovani potki, kjer so sicer vidne fuge, ki pa so v približni liniji plošč. Da bi bile plošče razmajane in poškodovane pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti vrtca je 147. čl. OZ, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, tretji osebi odgovarja pravna oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Gre torej za odgovornost za svojega delavca, ki je subjektivne narave. Merilo, ali je ravnanje delavca pravilno, ustrezno oz. tako kot je treba, se presoja po stopnji skrbnosti, po kateri je pravna oseba dolžna opravljati svoje posle. Škodno dejanje je zakrivljeno, če se ne opravi s tisto skrbnostjo, ki se zahteva od pravne osebe, v tem primeru vzgojno-varstvenega zavoda. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje pravni presoji sodišča prve stopnje, da vzgojno-varstvena organizacija ni odgovorna za škodo tožnika, ker ta ni zanemarila dolžnosti varovanja otrok oz., ker je bilo to nadzorstvo kot je bilo treba. Pri presoji so bile upoštevane vse okolnosti primera ter tudi ocenjene v smislu nalog stroke. Otroku tožnikove starosti je namreč bilo potrebno urediti tako varstvo, ki odgovarja njegovi starosti, kakor tudi mu omogočiti določen razvoj gibalnih spretnosti, kar je seveda povezano z določenim tveganjem, pri katerem pa niso izključena nesrečna naključja. Škoda takšnega značaja torej lahko nastane tudi pri še tako skrbnem varstvu. Sodišče prve stopnje je jasno ugotovilo, da je otrok padel pri teku po tlakovani potki. Nihče od otrok ga ni lovil ali oviral. Kako hitro je otrok tekel, ni mogoče sklepati iz poškodb, ki jih je utrpel. Tožnik tudi neopravičeno očita sodišču prve stopnje, da ni postavilo v tej smeri izvedenca, vendar pri tem pozablja, da je sem predlog umaknil. Šlo je torej, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, za normalen tek in otrok je pri tem padel po naključju. Po oceni pritožbenega sodišča je zato utemeljen zaključek sodišče prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost vrtca in v posledici tega, tudi ne odškodninska odgovornost tožene stranke, pri kateri je imel ta zavarovano svojo odškodninsko odgovornost.

Pritožba tožeče stranke pa je po oceni pritožbenega sodišča utemeljena, ko oporeka intervenciji občine na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč intervencijo priznalo, ker je smatralo, da je intervenient izkazal svoj pravni interes, da zmaga tožena stranka, kajti občina je ustanovitelj zavoda Vrtec, kateri naj bi bil odgovoren za škodo. Po mnenju pritožbenega sodišča pa takšna odločitev ni pravilna, kajti javni zavod je povsem samostojen pravni subjekt, ki nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in na svoj račun ter za svoje obveznosti odgovarja samostojno s sredstvi, s katerimi razpolaga, zato zgolj dejstvo, da je zavod ustanovila občina ne more biti pravna podlaga za zaključek, da ima občina interes, da zmaga tožena stranka, ker bo od višine izplačane odškodnine odvisna zavarovalna premija, ki jo bo zavarovanec plačal v naslednjem obračunskem obdobju. Razmerje med stranskim intervenientom in stranko glede konkretnega spora torej ni izkazano, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo intervencijo spremenilo tako, da stranske intervencije ni dopustilo.

V posledici tega pa je pritožbeno sodišče moralo spremeniti odločbo o stroških postopka, saj so bili stranskemu intervenientu priznani tudi stroški postopka. Ker torej intervencija ni dopustna, intervenient ni upravičen do stroškov pravdnega postopka, poleg tega pa intervenient ni upravičen do stroškov za odgovor na pritožbo, zato je pritožbeno sodišče oba predloga zavrnilo. Ker tudi tožeča stranka ni uspela s pritožbo zoper glavno stvar, ji ne gredo stroški pritožbenega postopka.