VSK sodba I Cp 1575/2006

Pritožba se zavrne in   p o t r d i
 
izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izvršba, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Piranu pod opr.št. In 1 med pravdnima strankama izreče za nedopustno. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora povrniti toženi stranki 210.038,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2006 do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Trdi, da je sodba neobrazložena, predvsem pa so materialnopravni zaključki zgrešeni. Po mnenju pritožbe je bistvo zadeve, ali je pogodba o zakupu dela parc.št. 1540/1, s katero je tožena stranka tožeči stranki vsilila zakup solastnega zemljišča nična in vprašanje, ali je parc.št. 1540/1 v solasti tožeče stranke. Odgovori na ta vprašanja pa so bistvenega pomena za odločitev v zadevi. Tožeča stranka je s toženo stranko dne 31.12.1997 sklenila pogodbo o prodaji poslovnega prostora v stavbi, stoječi na parc.št. 1540 k.o. P. Glede na vsebino in naravo funkcionalnega zemljišča, ki ga je tedaj urejal 9. čl. Stanovanjskega zakona in določila Zakona o stavbnih zemljiščih, je torej del parcele, kjer stoji poslovna stavba bil stavbišče, preostali del parcele pa funkcionalno zemljišče. Po določbi 9. čl. Stanovanjskega zakona je jasno izhajalo, da je potrebno stavbno zemljišče pod stavbo in zemljišče potrebno za njeno redno rabo, enotno obravnavati. Stavba in zemljišče zato ne moreta imeti ločene usode, kar pa pomeni, da funkcionalno zemljišče ni stvar, ki bi bila ločena v pravnem prometu. Nično je bilo zato vsakršno določilo pogodbe, ki bi določalo, da zemljišče ni predmet prodajne pogodbe ob nakupu stavbe in dela stavbe. Tožena stranka je šest mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe s tožečo stranko samovoljno delila parc.št. 1540 v parc.št. 1540/1 in 1540/2 ter si na parc.št. 1540/1 zapisala izključno lastnino. S tem seveda ni mogla odvzeti zakonskih pravic tožeče stranke do solastnine na parc.št. 1540/1. Pogodba o zakupu dela zemljišča parc.št. 1540 oz. sedaj parc.št. 1540/1 je zato nična, saj je sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi, ki urejajo vprašanje funkcionalnega zemljišča. Tožeča stranka je namreč s prodajno pogodbo pridobila tudi solastnino fukcionalnega zemljišča, to je celotne parc.št. 1540 in njena delitev po toženi stranki na to pravico ni v ničemer vplivala, ne glede na to, da tožeča stranka še ni vknjižena v zemljiški knjigi. V tem je pravda pod opr.št. Pg 1 pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Navedbe v sodbi sodišča prve stopnje tožeča stranka na parc.št. 1540/1 k.o. P. ni pridobila nikakršnih pravic, so zato brez podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko vloži dolžnik, če je o ugovoru sodišče odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev (1. odst. 59. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Gre torej samo za vprašanje spornih dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev, ko gre za opozicijske ugovore proti sklepu o izvršbi (8., 9.in 11. tč. 1 odst. 55. čl. ZIZ) in impugnacijske ugovore (3., 6., 10. in 12. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ). Zahtevek zaradi nedopustnosti izvršbe lahko torej meri le na samo izvršbo, ne pa na izvršilni naslov. Izvršilnemu sodišču ni dovoljeno presojati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. Izvršilno sodišče se ne more spuščati v materialno pravni preizkus terjatve, ugotovljene v izvršilnem naslovu. Tako z ugovorom proti sklepu o izvršbi ni mogoče izpostavljati materialnopravne pravilnosti obstoja obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. V ugovoru proti sklepu o izvršbi se lahko zatrjujejo le kasnejše delno, ali popolno prenehanje terjatve, ali razloge, zaradi katerih terjatve ni mogoče izvršiti. Ker je torej tožba zaradi nedopustnosti izvršbe mogoča le v zvezi z ugovorom, se tudi z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oz. iz njega izhajajoče obveznosti. Na vsa vprašanja, ki jih pritožba izpostavlja je že bilo odgovorjeno v pravdi pod opr.št. P 2 Okrožnega sodišča v Kopru, ki je podlaga za izvršbo. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.