VSK sklep Cp 1178/2008

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parcelama, last predlagatelja (s parcelnima številkama 1111/3 in 1107 k.o. S.) ter last nasprotne udeleženke (s parc. št. 1110 k.o. S.) in sicer tako, da poteka od tč. I, II, III, IV, V, VI, do VII (kot to določno izhaja iz izreka pod točko I) ter se te točke v naravi označi (kot to določno izhaja iz izreka pod točko II), ter je skica geodeta s prikazom sodno določene meje sestavni del sklepa, sporni prostor pa meri 116 m², vrednost presega dvakratno vrednost spora majhne vrednosti (točka III in IV izreka). Odločilo je še o stroških postopka (točka V). Mejo je določilo po močnejši pravici, sporni prostor je predlagatelj priposestvoval.

Zoper sklep se je nasprotna udeleženka pritožila. Bistveno je kršen postopek, ni mogoče preveriti, katere dokazne predloge je sodišče štelo za tiste, ki so kazali na odločilna dejstva oz. ali je obrazložilo razloge, zaradi katerih ni sledilo določenim dokaznim predlogom, pritožnica je med drugim predlagala, da se vpogleda v spis pri Upravnem sodišču. Dejstvo, da sodišče ni moglo izvesti predlaganega dokaza z vpogledom v spis P 1, se odraža v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Iz navedenega spisa še izhajajo dejstva, ki utemeljujejo obstoj močnejše pravice na zemljišču s parc. št. 1110 k.o. S. Tudi nasprotna udeleženka je z listinami izkazala svojo močnejšo pravico, a se do tega sodišče prve stopnje ne izreče, saj je ugotovilo le dejstva, ki utemeljujejo njegovo odločitev, kar pa ne ustreza dejanskemu stanju in je sklep zato nepravilen. Določene meje so bile v upravnem postopku urejene, to je poudarjeno označeno v grafičnem prikazu ter je odločba postala dokončna in pravnomočna 2.11.2006. Opozarja na predlog predlagatelja, ki je zahteval določitev meje in poudaril, kje točno je meja sporna. Dejstvo pa je, da je sodišče predlagatelju s sklepom odmerilo več kot je predlagal. Darilna pogodba iz leta 1966 izkazuje velikost parc. št. 1107, 116 m², po sklepu pa prejme predlagatelj vsaj dvakrat tolikšno površino. Sodišče se ni oprlo na že ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku ne glede na to, da na upravno odločbo ni vezano. Sodišče opre ugotovitve tudi na ugotovitve GURS iz leta 1970, kar ni sprejemljivo, če imamo dokončno ugotovljeno mejo v upravnem postopku po odločbi GURS iz leta 2006. Parcela nasprotne udeleženke je popolnoma razvrednotena. Sodišče je kot osrednje vprašanje pri določitvi meje postavilo vprašanje lege parc. št. 1107. Iz ugotovitev organa iz leta 1970, kjer so zakoličili posestno mejo med parc. 1107 in 1110 izhaja, da je bila posestna meja strankam znana. Iz te listine ne izhaja, da bi meja potekala po suhem zidu, kar je zatrjeval predlagatelj. Zmotno je prepričanje sodišča, da so izpovedbe prič, ki jim sledi, izpovedbe nevtralnih prič, saj gre za kraj, kjer se skoraj vsi poznajo in so praktično vsi v sorodstvenih razmerjih. R.M. in D.P., ki nista v povezavi z darovalko J.P., ki je predlagatelju podarila parc. št. 1107, nikakor nimata ne vedenje ne znanja o tem, kaj je imela J.P. v lasti in posesti, kaj je podarjala in s kakšnim namenom. O legi parc. 1107 se sodišče ne more opreti na mnenje geodeta, ki nima znanja in vedenja o legi te parcele. Tudi dejstvo, da je bila parcela poraščena z robido, nima nobene teže, saj je bila v tistih časih (daritev v letu 1966) praktično vsa S. poraščena z robido. Sodišče dejstva glede položaja parc. 1107 v naravi določi na podlagi zgoraj navedenih dokaznih predlogov in spusti tiste, ki jih je predlagala nasprotna udeleženka. Pritožnica je predlagala zaslišanje določenih prič, sodišče se do njihovih izpovedb ne opredeli. Tudi sama je dokazala močnejšo pravico z darilno pogodbo, pa to sodišče prezre. Predlagatelj oz. njegov prednik je objekt postavil na samo mejo zemljišča, to so potrdile priče, vedel je očitno kje so meje njegovih nepremičnin. Očitno si želi prisvojiti nekaj, kar mu ne gre. Lahko je predlagatelj pridobil parc. št. 1107 na podlagi darilne pogodbe iz leta 1966, ni pa pravilen zaključek sodišča glede lege te parcele. Pritožnica sama je pridobila 460 m² parc. št. 1110 s svojo darilno pogodbo leta 1987 ter se vpisala v zemljiško knjigo in je bila parcela vpisana v grafični del zemljiškega katastra. Kaj je pritožnica dejansko uporabljala v naravi, do kod je čistila svojo parcelo in kdo je postavil suhi zid, v katerega je nezakonito posegel predlagatelj leta 1998, so izpovedale priče, zaslišane v postopku in pritožnica. Priposestvovanje predlagatelja (sodišče zaključuje, da je bilo to od sklenitve darilne pogodbe 1966 do leta 1998) negira sklenjena darilna pogodba v vmesnem času. Sploh pa je treba priposestvovanje kot originaren način pridobitve lastninske pravice uveljavljati v sodnem postopku. Sodišče na nestrokoven način uporabi še določbo 2. odst. 43. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tudi izpovedba priče R.M., ki mu sodišče pokloni vero, je pristranska in kolegialna do najbližjega soseda. Sam je dejal, ko je bil zaslišan kot priča, da je bil v preteklosti, torej leta 1966, star 10 let. Tako se lahko kaj hitro vera sodišča v take izjave navedene priče izkaže v drugačni luči. Nasprotna udeleženka je torej z darilno pogodbo izkazala svojo močnejšo pravico, a se sodišče do te pogodbe ne opredeli. Če se je že odločilo, da bo odločalo po močnejši pravici, pa bi moralo najprej ugotoviti staro mejo, zatem če se je premaknila in zakaj in ali za premik obstaja pravna podlaga. Parcela pritožnice je sedaj bistveno manjša, in se do tega sodišče ne opredeli. Pritožnica je najstarejša med vsemi in dejansko pozna situacijo v naravi, tako v preteklosti kot danes in o kateri je izpovedovala kot priča. Drugi so premladi, pa jim sodišče pokloni vero. Tudi R.M. ter žena predlagatelja, kot tudi njegova mama Z.P. so med tistimi, ki so se v S. preselili ali primožili in njihovo znanje in vedenje ne sega v tisto obdobje. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi, sklep okrajnega sodišča razveljavi in odloči drugače, torej, da se meja določi tako, kot je to predlagala nasprotna udeleženka v postopku, le podredno naj se pritožbi ugodi, tako da se sklep razveljavi in zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Prereka navedbe nasprotne udeleženke v pritožbi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, saj je dejansko stanje ugotovljeno pravilno, narejeni so pravilni zaključki, ter je materialno pravo pravilno uporabljeno in pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je začelo ta postopek za ureditev meje na predlog predlagatelja, ki je vseboval zemljiškoknjižne podatke o zemljiščih, med katerimi je meja sporna, ime in priimek ter prebivališče lastnikov zemljišč, med katerimi je meja sporna in tudi razloge, zaradi katerih se predlaga ureditev meje v sodnem postopku (132. čl. Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). Predlagateljev predlog je vseboval opis razmerja, o katerem naj sodišče odloči, navedena so bila dejstva, pomembna za odločitev in predlagani dokazi (tako kot določa 21. čl. ZNP). Glede na navedeno določbo je jasno, da zahtevek v tem nepravdnem postopku nima takega pomena, kot ga ima v pravdnem postopku (prim. 180. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče prve stopnje je postopalo tako kot mu nalagajo določbe ZNP, in to poglavje, kjer je urejen postopek za ureditev meje, saj je opravilo narok na kraju samem, in nanj povabilo ne le udeležence, pač pa tudi izvedenca geodetske stroke, pa tudi priče. Na naroku je bila tudi napravljena skica, iz nje je bil razviden sporni prostor. Tako predlagatelj kot nasprotna udeleženka (zanjo pooblaščenec) sta pokazala, kje po njunem poteka meja. Sodišče prve stopnje torej predloga ni „prekoračilo“, pač pa glede na materialnopravna pravila SPZ glede ureditve meje uredilo mejo, ki je sporna, zato tudi glede na navedbe udeležencev v naravi ugotovilo, kje je sporni mejni prostor. Mejo je uredilo na podlagi močnejše pravice. Močnejša pravica se tudi pri meji, ki je dokončno urejena v upravnem postopku le domneva, v tem postopku pa je dokazana močnejša pravica predlagatelja (primerjaj 1. in 2. odst. 77. čl. SPZ). Neuspešno je sklicevanje že iz tega razloga na odločbo GU z dne 17.10.2006, iz katere (tudi skice – list. št. 19 spisa) izhaja, da je v določenem delu meja res dokončno urejena, kolikor se nanaša na sporno mejo v tem nepravdnem postopku, bi to lahko veljalo le za spodnji del meje med parcelama št. 1110 in 1111/3, vendar je iz skice, ki jo je napravilo sodišče jasno, da je tudi v tem delu bila meja sporna in je tudi v tem obsegu izkazana močnejša pravica predlagatelja, sporni prostor je priposestvoval, potekla je potrebna dvajsetletna priposestvovalna doba od leta 1966 do 1998 (določba 4. odst. 28. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih – sklicevanje sodišča na 43. čl. SPZ, ki je pričel veljati leta 2003, je zato glede nastopa priposestvovanja res pravno napačno). Po SPZ je primarni kriterij za urejanje meje močnejša pravica, ki je najpogosteje lastninska pravica, eden izmed pravno veljavnih naslovov za njeno pridobitev pa je prav priposestvovanje in so nasprotne trditve pritožbe, torej da bi moral predlagatelj priposestvovanje uveljavljati v posebni pravdi, pravno zgrešene. Odločanje po močnejši pravici je bilo dopustno, saj sta glede tega tako predlagatelj kot nasprotna udeleženka soglašala. Tudi ne drži, kar se da smiselno razbrati iz pritožbenih očitkov, da bi predlagatelj dobil več kot mu gre, v tem postopku je sodišče le v okviru spornega mejnega prostora ugotovilo glede na kriterije za določitev meje, da je izkazana močnejša pravica na strani predlagatelja. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnice na pogodbo v letu 1987, odvzem dela parcele in podobno, če so ugotovljeni pogoji za priposestvovanje na strani predlagatelja, in tudi niso ugotovljene okoliščine, ki bi kazale na njegovo slabo vero (dobra vera pa se domneva). Sodišče prve stopnje je ocenilo zbrane dokaze, povsem v nasprotju z razlogi sklepa so graje pritožbe, da niso ocenjene izpovedbe prič, ki jih je predlagala pritožnica. Tako je npr. sodišče ocenilo izpovedbo priče E.P., M.P., ti priči pa je predlagala prav nasprotna udeleženka (list. št. 48). Trditve, da določene priče niso nepristranske oz. so kolegialne, oz. da vedenja o določenih okoliščinah, o katerih so izpovedovala, nimajo, so tako nedoločne, da preizkus le-teh ni mogoč, pa tudi sicer dejstvo sorodstvenega razmerja samo po sebi še ne omogoča sklepa, da je priča pristranska oz., da ne govori resnice. Kaj želi povedati pritožba, ko opozarja na izpovedbo priče R.M., ki naj bi izpovedal, da je bil leta 1966 star 10 let, ni povsem jasno, pa tudi sicer povzetek izpovedbe te priče v pritožbi ni korekten, priča je, ko je bila leta 2007 zaslišana, pojasnila, da je rojena leta 1948 (torej je bila priča ob zaslišanju stara 59 let), opisovala obdobje 50 let nazaj, z navedbo, da je bil 10-letni deček, kar se torej medsebojno sklada.

Ni bistveno kršen postopek, sklep ima vse potrebne razloge, iz katerih je moč jasno razbrati, katera so dejstva kot podlaga za sklep o močnejši pravici predlagatelja in sprejeto odločitev ter je dokazna ocena glede posesti in okoliščin v zvezi z dobro vero skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP. Pritožnica je res predlagala, da se vpogleda v spis pri Upravnem sodišču, katero dejstvo bi sodišče ugotovilo drugače, če bi v ta spis vpogledalo, oz. če bi vpogledalo v spis z opr. št. P 1, pritožnica ne pove, sicer pa dokaz z vpogledom v spis pomeni sam po sebi le dokaz, da se postopek vodi in kakšna je odločitev v zadevi. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).