VSK sklep II Ip 993/2007

Pritožbi dolžnika se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se ugovoru dolžnika ugodi in se sklep o izvršbi z dne 20.2.2006 razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pri Okrožnem sodišču v Kopru.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V obrazložitvi je navedlo, da ni dolžnik za svoje navedbe v ugovoru niti predlagal in niti predložil nobenega dokaza, njegove navedbe pa so zgolj pavšalne in niso konkretizirane.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je v ugovoru jasno navedel, da ne pozna računa, ki ga je upnik priložil predlogu za izvršbo, da blaga, ki se navaja v računu ni prejel in da bi upnik moral vsaj izkazati obstoj terjatve in pravno poslovno razmerje, iz katerega naj bi terjatev izhajala. Če dolžnik trdi, da upniku ni ničesar dolžan, zatrjuje negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati.

Upnik je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Trdi, da je z dolžnikom poslovno sodeloval in mu iz tega naslova dobavljal blago, ki pa ga dolžnik ni plačal.

Pritožba dolžnika je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo 2. odst. 53. čl. oz. 2. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem se šteje ugovor zoper sklep o izvršbi za obrazloženega, če v njem dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Nadalje je tudi pravilno povzelo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 9.12.1999, skladno s katerim so pravno pomembna dejstva v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine tista, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča ob vsem tem treba upoštevati tudi, da je na upniku dokazno breme za obstoj poslovnega razmerja, iz katerega izvira listina, ki predstavlja verodostojno listino, na podlagi katere upnik predlaga izvršbo. Glede na to v primerih, ko dolžnik zanika obstoj poslovnega razmerja z upnikom, zadošča za utemeljenost ugovora že njegovo zanikanje, za zanikana dejstva pa objektivno ni mogoče predložiti dokazov. In v obravnavanem primeru je po mnenju pritožbenega sodišča dolžnik v ugovoru zanikal obstoj poslovnega razmerja, saj je trdil, da upniku ničesar ne dolguje, da računov ne pozna, zanikal je prejem blaga po navedenih računih. Glede na to je pritožbeno sodišče moralo pritožbi upnika ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, kot je navedeno v izreku (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ), pri čemer je za odločitev v sporu podana stvarna in krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Kopru (7. tč. 2. odst. 32. čl. in 1. odst. 46. čl. ZPP).