VSK sodba Cpg 83/2008

Pritožba tožene stranke se zavrne in p o t r d i

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: 1. da ostane sklep o izvršbi opr. št. Ig 1 Okrajnega sodišča v Piranu z dne 10.1.2006 v veljavi v I. točki izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.029,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamično navedenih glavnic in njihove zapadlosti do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 63,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2006 do plačila; pod točko II pa je toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 47,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in povrnitvijo stroškov. Meni, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pri razsoji zadeve uporabilo 937. člen OZ, kar je po mnenju tožene stranke storilo napačno. Po 4. odst. 937. člena OZ je določena le pravica zavarovalnice, da enostransko razdre pogodbo in da se reši zavarovalnega kritja – plačila zavarovalnine ali odškodnine, če premija ni plačana. Četudi je bila pogodba sklenjena za čas enega leta in je tožeča stranka pisno opomnila toženo stranko na plačilo premije, ni mogoč zaključek, da je pogodba veljala do izteka njene veljavnosti. 3. odst. 937. člena OZ namreč določa, da preneha obveznost zavarovalnice, če premija ni plačana v 30-ih dneh po zapadlosti premije, če je bilo pisno obvestilo podano. V konkretnem primeru je torej bila pogodba razdrta in tožena stranka nima obveznosti glede plačila premije. Tudi če zavarovalnica ne razdre pogodbe velja, da je pogodba razdrta, ko preneha obveznost zavarovalnice do plačila odškodnine ali zavarovalnine. Veljajo splošne določbe o prenehanju pogodb zaradi neizpolnitve. Pravica zahtevati plačilo premije pri razdrti pogodbi pa ne obstaja.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 9.5.2003 sklenili zavarovalno pogodbo za premoženjsko zavarovanje. S podpisom polic za zavarovanje se je tožena stranka zavezala tožeči stranki plačevati zavarovalne premije. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka premij ni plačevala, ta v pritožbi niti ne izpodbija. Prav tako s pritožbo ne izpodbija zahtevka tožeče stranke po višini.

Pritožnik ima sicer prav, ko v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko se je pri pravni presoji sklicevalo na določila 937. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Dolžnost plačevanja premije je določena v 936. členu OZ. Po določbi 1. odst. 936. člena je namreč dolžan zavarovalno premijo plačevati zavarovalec. Po 2. odst. navedenega člena se premija plačuje v dogovorjenih rokih. 3. odst. pa določa, kje se plačuje. Ker se je toženec zavezal, da bo zavarovalnici plačeval premijo, tako pa ni ravnal, je torej ravnal v nasprotju z določili 936. člena OZ in seveda v nasprotju s svojo pogodbeno zavezo. Določbe 937. člena OZ so predvidene kot sankcije za neplačilo premije. Te določbe opredeljujejo kdaj začne učinkovati obveznost zavarovalnice oz. kdaj prenehajo njene obveznosti. V 4. odst. je določena pravica zavarovalnice, da odstopi od pogodbe. Ker te pravice zavarovalnica v obravnavanem primeru, niti po pritožbenih trditvah ni uporabila, so vsa toženčeva izvajanja glede domnevnega razdrtja pogodbe neutemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati vtoževani znesek je torej ne glede na nepravilno citiranje materialnopravne podlage pravilna, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.