VSRS Sodba III Ips 103/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 12.895,54 EUR, v roku petnajstih dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev škode (izgubljenega dobička), s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, da ji plača 2.138.487,63 EUR z zamudnimi obrestmi, ker ji je onemogočala opravljanje dejavnosti vleke ter privezovanja in odvezovanja ladij. Tako je odločilo na podlagi ugotovitve, da bi tožeča stranka z navedeno dejavnostjo, če bi ji bila omogočena, ustvarjala izgubo in ne dobička.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper sodbo zavrnilo.

3Tožeča stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Razlogi za zavrnitev revizije

5Revident najprej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določbi 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je prvostopenjsko sodišče s sklepom o imenovanju izvedencev izvedenki za finance zastavilo vprašanje, ali je tožeči stranki sploh nastala škoda. Revident zatrjuje, da je bilo o obstoju škode že odločeno s pravnomočno vmesno sodbo in zato prvostopenjsko sodišče izvedenki takega vprašanja ne bi smelo zastaviti.

6Sodišče prve stopnje je izvedenko finančne stroke s sklepom z dne 17. 7. 2013 pozvalo, da odgovori na vprašanje, kolikšno škodo v obliki izgubljenega dobička je utrpela tožeča stranka, v oklepaju pa je dodalo še vprašanje, "ali je sploh utrpela škodo ob upoštevanju zagonskih stroškov in stroškov rednega poslovanja...". S samo postavitvijo tako oblikovanega dodatnega vprašanja sodišče prve stopnje (še) ni moglo zagrešiti postopkovne kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zagreši sodišče tedaj, če odloči o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Kršitev predpostavlja odločanje o zahtevku in ne procesna ravnanja sodišča, pa čeprav namenjena odločanju o tožbenemu zahtevku.

7Sodišče prve stopnje je razrešilo izvedenko finančne stroke in sklenilo, da postavi novega izvedenca. Tako je ravnalo zaradi dopolnitve nepopolne in nepravilne dokumentacije in potrebe po hitrejšem in učinkovitejšem obravnavanju zadeve (61. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Pravdnima strankama je naložilo založitev predujma za stroške (dodatnega) izvedenskega dela. Ker sta prvotno obe stranki predlagali postavitev izvedenca finančne stroške, je obema naložilo tudi založitev predujma za stroške novega izvedenskega dela (tožeči stranki 5.000,00 EUR, toženi stranki 7.000,00 EUR). Ker tožeča stranka predujma ni založila, je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku na podlagi že zbranega dokaznega gradiva, brez postavitve novega izvedenca finančne stroke. Revident je torej tisti, ki je onemogočil dokončanje dokazovanje s pomočjo izvedenca finančne stroke in s tem tudi popravo morebitnih pomanjkljivosti že opravljenega dela izvedenke finančne stroke. V zvezi s tem je pritožniku pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, ko je pojasnilo, da bi njene (pritožničine) pripombe in predloge "sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka lahko upoštevalo pri imenovanju novega izvedenca in oblikovanju njegovih nalog, kar vse pa je (tožeča stranka) preprečila sama z neplačilom predujma" (12. točka obrazložitve drugostopenjske odločbe).

8Revident graja postopanje prvostopenjskega sodišča, ker je bilo izvedenki naloženo, da pregleda računovodsko in drugo dokumentacijo pri toženi stranki ali pri njej odvisnih družbah, dokumentacija, ki naj bi jo pregledovala, pa ni del sodnega spisa. S tem naj bi bilo prekršeno načelo kontradiktornosti in načelo neposrednosti. Vendar ne drži, da bi smel izvedenec pregledovati le dokumentacijo, ki je del sodnega spisa. V številnih primerih to sploh ni mogoče (npr. pri izvedenstvu na področju medicine, gradbeništva, telekomunikacij ipd.). Po določbi prvega odstavka 252. člena ZPP vodi sodišče dokazovanje z izvedencem tako, da izvedencu označi predmet, ki naj ga pregleda. V naslednjem odstavku je določeno, da se lahko izvedencu dovoli pregled spisa. Če bi moral biti predmet, ki naj ga izvedenec pregleda, v spisu, bi bila opisana zakonska ureditev odveč. Revidentu zato ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da bi bilo treba računovodsko dokumentacijo hčerinskih družb tožene stranke vložiti v spis in bi jo šele tedaj izvedenka lahko pregledala.

9Na vsebinsko enako grajo je pritožniku odgovorilo že pritožbeno sodišče. V 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo, da "so vsi podatki in listine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, v spisu." Revident bi se moral soočiti s takim odgovorom pritožbenega sodišča in ga skušati argumentirano izpodbiti, npr. z zatrjevanjem, da ne drži, da je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo sodbo le na spisovno dokumentacijo in pri tem navesti, na katero dokumentacijo, ki ni del spisa, je bila oprta sodba sodišča prve stopnje in kakšen pomen je to imelo pri odločitvi o tožbenem zahtevku, ali pa, da izvida in mnenja izvedenke finančne stroke ni mogel preveriti zaradi tega, ker mu ni bil omogočen dostop do dokumentacije, ki je bila podlaga za izdelavo izvida in mnenja. Namesto tega revident zgolj ponavlja tisto, kar je uveljavljal že v pritožbi. Na ta način pa ne more uspeti v revizijskem postopku.

10Izvid in mnenje izvedenke je že prvostopenjsko sodišče ocenilo za pomanjkljivo. Prav zato je nameravalo postaviti novega izvedenca. Tudi če bi se pokazalo, da je bila zagrešena kakšna upoštevna procesna kršitev v zvezi z izvedbo tega dokaza (da je izvedenka upoštevala napačne podatke, da ni upoštevala podatkov, ki bi jih morala, da je imela napačne napotke sodišča, da ni upoštevala pripomb tožeče stranke ipd.), to nikakor ni moglo vplivati na samo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Če sodišče prve stopnje zaradi procesnih kršitev, ki jih uveljavlja revident, ne bi smelo upoštevati (nedokončanega) izvida in mnenja, po katerem bi tožeča stranka z dejavnostjo, ki ji je bila onemogočena, ustvarjala izgubo in ne dobička, pa je vsekakor smelo in moralo odločiti na podlagi dokaznega bremena pravdnih strank. Pritožbeno sodišče je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka nosila trditveno in dokazno breme glede dobička, ki ga naj bi ustvarila z opravljanjem dejavnosti vleke ter privezovanja in odvezovanja ladij. Ker tega ni zmogla, je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen tudi na tej podlagi (74. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11Revident še uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo ali ni "vrednostno ocenilo" številnih dokazov, ki jih tudi našteje. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenko finančne stroke, ker samo nima strokovnega znanja, potrebnega za ugotovitev, ali bi tožeča stranka z opravljanjem dejavnosti, ki so ji bile onemogočene, ustvarjala dobiček in v kakšni višini. Nobeno zaslišanje prič ali izvedenca, ki ga ni postavilo sodišče, ali "vrednostna ocena" dokazov ne bi mogla nadomestiti manjkajočega strokovnega znanja. Zato revidentu tudi v tem pogledu ni mogoče pritrditi.

12Po obrazloženem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, ki jih upošteva Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

13Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožene stranke za odgovor na revizijo so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku.