VSL Sodba in sklep I Cp 322/2017

I. Pritožba se zavrne in se sklep ter sodba v izpodbijanem delu potrdita.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da dopusti spremembo tožbe z dne 24. 8. 2016 in s sodbo ugotovilo, da obstoji za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 1 k.o. X, v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine, stvarna služnost pešpoti in vožnje z avtomobilom ter traktorjem s prikolico po zahodnem robu nepremičnine parc. št. 2 k.o. X v širini 2,5 metra, po obstoječi kolovozni poti, od priključka na javno pot na parc. št. 3 k.o. X do parcele 1 k.o. X (I. točka izreka) ter da obstoji za potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. 4, 5, 6 in 7 k.o. X v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin stvarna služnost pešpoti in vožnje z avtomobilom ter traktorjem s prikolico po zahodnem robu nepremičnine parc. št. 1261/1 k.o. 000 X v širini 2,5 metra, po obstoječi kolovozni poti do zaključka na javno pot na parc. št. 3 k.o. X (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.077,92 EUR v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se pri parc. št. 1261/1 k.o. 000 X odredi vknjižba stvarne služnosti pešpoti in vožnje z avtomobilom ter traktorjem s prikolico v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin parc. št. 1, 4, 5, 6 in 7 vse k.o. X (IV. točka izreka).

2Zoper sklep in ugodilni del sodbe se pritožuje toženec, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 in nadalj.). Navaja, da sodišče spremembe tožbe z dne 24. 8. 2016 ob pravilni uporabi 184. člena ZPP ne bi smelo dovoliti, saj sprememba tožbe nikakor ni bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Trdi, da se izpodbijane sodbe sploh ne da preizkusiti, saj se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga ogleda na kraju samem, v izpodbijani sodbi tudi ni navedeno katere vožnje naj bi tožnik po svojih pravnih prednikih priposestvoval in ni razlogov o tem ali se je služnost izvrševala peš, z vožnjami z avtomobilom ali s traktorjem s prikolico ter kdaj se je taka služnost sploh izvrševala in v kakšnem obsegu. Toženec je izrecno nasprotoval, da bi se služnost izvrševala z avtomobilom, kot tudi sami širini poti, pa se sodišče do tega ni opredelilo, niti ni nobena od zaslišanih prič potrdila, da bi se tožnik po sporni poti vozil z avtomobilom. Sodišče se ni opredelilo niti do navedb, da se je preko sporne poti kopalo kanale, niti ni pojasnilo zakaj priči A. in B. ni poklonilo zaupanja. Napačen je tudi zaključek sodišča, da naj bi bila situacija priči C. in D. znana že iz lastnega opaženja, saj noben ni neposredno zaznal voženj tožnika in njegovih pravnih prednikov, sodišče pa tudi povsem nekritično sledi izpovedbi žene tožnika E., čeprav je bila neverodostojna. Toženec še pripominja, da sodišče ne more po eni strani v določenem delu pričama A. in B. poveriti verodostojnost (v delu ki se nanaša na uporabo sporne poti) v drugem delu njune izpovedi pa to verodostojnost odrekati (v delu, ki se nanaša nasprotovanju uporabe sporne poti). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja niti na katero zakonsko določbo oz. predpis se je sodišče pri odločitvi oprlo. Zaradi vsega navedenega se sodbe ne da preizkusiti, saj obrazložitev ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih, s tem pa je zagrešena absolutna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, saj se za potrebe nepremičnine parc. št. 1 k.o. X, nikdar ni uporabljala nepremičnina parc. št. 2 k.o. X, temveč javna pot na parc št. 8, k.o. X, kolovoz na zahodnem robu nepremičnine parc. št. 2 k.o. X pa se ni nikoli uporabljal kot služnostna pot. Če se je že uporabljala, se je le z zlorabo zaupanja toženca in njegovih prednikov ali pa s silo oz. zvijačo, pa še to zgolj s traktorjem, brez prikolice le nekajkrat letno (v tem kontekstu toženec zopet očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženec in njegovi predniki so vožnjam po kolovozu ves čas nasprotovali. Skoraj vse priče so potrdile, da sta bili družini toženca in tožnika ves čas v sporu in edino logično in življenjsko je, da posledično toženec in njegovi predniki niso dovolili vožnje po sporni poti (to sta potrdili tudi priči A. in B.). Pravna prednica toženca F. je na poti tudi kopala jarke, da bi preprečila vožnje po njej, vendar se do tega sodišče sploh ni opredelilo. Sodišču očita zaradi odločitve tudi poseg v pravico toženca do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.)

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in predlaga, naj višje sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

K sklepu:

5Prvi odstavek 185. člena ZPP določa, da lahko sodišče dovoli spremembo tožbe tudi v primeru, če se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pri odločitvi mora slediti načelu ekonomičnosti postopka. Po stališču pravne teorije¹ to načelo zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončno rešitev spora, saj bo moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bo treba začeti vse od začetka. Po drugi strani pa je treba v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze. Sodišče mora zato v vsakem primeru posebej pretehtati, ali naj kljub toženčevemu nasprotovanju dovoli spremembo. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je bila sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama, saj je tožnik že v obrazložitvi tožbe navajal, da je sporno služnostno traso imel v posesti zato, da se je lahko vozil s parcele št. 1 (kjer ima domačijo) do parcel št. 4, 5, 6 in 7 (kjer ima njivo in travnike). Sprememba tožbe na način, da je tožnik poleg služnosti za parcelo št. 1260/0 uveljavljal še služnost za parcele št. 4, 5, 6 in 7 je bila nedvomno smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Oba zahtevka pa izhajata tudi iz iste dejanske in pravne podlage.

K sodbi:

6Sodišče prve stopnje upravičeno ni izvedlo ogleda na kraju samem. Ta je bil predlagan z obrazložitvijo, da se bo sodišče tako prepričalo, da tožnik do svojih nepremičnin lahko dostopa po javni cesti parc. št. 8. To dejstvo pa v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, zato dokazov s tem v zvezi sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati in se do tega dokaza tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati, pri čemer se dokaz tudi ni nanašal na odločilno ali pomembno dejstvo.²

7Ne držijo pritožbene navedbe, da sodba ne vsebuje razlogov o tem kakšne vožnje je tožnik s svojimi pravnimi predniki priposestvoval, kdaj se je služnost izvrševala in v kakšnem obsegu. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve namreč pojasnilo, da je nedvomno, da so že predniki tožnika vozili po sporni trasi in sicer z voli in vozom, vse za potrebe povezave med parcelo na kateri je hiša z gospodarskim poslopjem, z zemljišči na katerih so njiva in travniki in obratno. Prav tako je pojasnilo, da je toženec potrdil obstoj trase že pred 30 leti (podobno tudi priče C., D., A. in B.) in da je z vožnjami po svojih prednikih nadaljeval tudi tožnik. Glede na to je ugotovilo, da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost vožnje (najmanj) 20 let in to že do leta 2003, ko je stopil v veljavo Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ, Ur. l. RS, št. 87/02 in nadalj.). Iz takšne obrazložitve tudi jasno izhaja, da so namen priposestvovane služnosti vožnje za kmetijske potrebe (obdelava njive, košnja trave, gnojenje, prevoz krme in pridelkov z njive in travnikov), včasih so bile to vožnje z vozovi in voli, danes pa so to vožnje s traktorjem s prikolico in avtomobilom. Vožnje so se izvrševale tako v korist parcel 4, 5, 6 in 7 (njiva in travniki) kot v korist parcele 1 (hiša z gospodarskim poslopjem in hlevom). Glede na to, da je v sodni praksi že oblikovano stališče, da širša služnost vsebuje tudi izvrševanje, ki je manj obremenjujoče za služečo nepremičnino, služnost vožnje s traktorjem s prikolico torej nedvomno vključuje tudi služnost vožnje z avtomobilom in hojo po poti, če gre za kmetijsko rabo. Da se je po poti vozilo tudi z avtomobilom, je potrdil sam toženec.

8Sodišče prve stopnje se je dovolj natančno opredelilo tudi do navedb o kopanju kanalov na sporni trasi in sicer v točki 12. in 13. izpodbijane sodbe. Obrazložilo je namreč zakaj A. in B. ni poklonilo zaupanja v zvezi s temi navedbami.³ Obrazložitev sodbe pa vsebuje tudi zakonsko določbo in predpis, na katero je sodišče oprlo odločitev v svoji sodbi in sicer je to 54. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in nadalj.), kar je razvidno iz 8., 11. in 13. točke obrazložitve. Tudi v tem kontekstu očitanih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče ničesar očitati.

9Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je C.in D. situacija znana iz lastnega opažanja je pravilen, saj sta sama izpovedala, da sta tožnika in njegove prednike večkrat videla voziti po sporni trasi. Pritožba tudi napačno in neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno dokazno oceno presoje izpovedb E. ter A. in B. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje povsem sledilo izpovedbi E., temveč jo je le povzelo, nato pa svojo odločitev utemeljilo na podlagi pričanja C. in D. Pravilna je bila tudi presoja prvostopenjskega sodišča glede verodostojnosti izpovedb prič A. in B. V delu njune izpovedbe, ki se je nanašal na uporabo sporne poti, njuna izpovedba ni bila nasprotujoča izpovedbi tožnika in ji je sodišče tudi sicer upravičeno verjelo. V delu njune izpovedbe glede nasprotovanja uporabi poti, pa je sodišče prve stopnje, prav tako pravilno, na podlagi proste dokazne ocene, presodilo, da jima ne verjame. Takšna presoja izhaja iz dejstva, da so bile izpovedbe vseh ostalih zaslišanih prič drugačne, pri tem pa je verjetnost, da priči C. in D. govorita resnico večja, saj sta nevtralni priči, ki za izid spora nimata nikakršnega interesa.

10Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo. Za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti zadošča, da je oseba služnost dejansko izvrševala (dobra vera priposestvovalca ni potrebna) in da ta način izvrševanja ni bil nepošten (bodisi izvrševan s silo ali zvijačo, z zlorabo zaupanja ali dovoljeno do preklica). Bistveno je tudi, da se je služnost izvrševala opazno (da ji je lastnik gospodujočega zemljišča posledično lahko nasprotoval) in neprekinjeno 20 let. Iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da se je sporni kolovoz (ki teče po zahodnem robu nepremičnine parc. št. 1261/1) ves čas uporabljal (tako so izpovedale vse zaslišane priče in pravdni stranki). Uporabljala pa se je za namene voženj (za kmetijske potrebe) v korist parcel št. 1, 4, 5, 6 in 7. Nikakor ne držijo navedbe, da se je kolovozna pot uporabljala zgolj slučajno, pa še to z zlorabo zaupanja, s silo ali zvijačo, ker naj bi toženec in njegovi pravni predniki temu nasprotovali. Tega toženec niti ni konkretneje zatrjeval niti z ničemer izkazal. Zaslišan je sam povedal, da so po tej poti vozili že tožnikovi starši, še z voli in vozom, da sedaj vozi tudi tožnik, večkrat dnevno, včasih kakšen dan tudi ne, praktično vsak mesec, včasih pogosteje, včasih redkeje, v glavnem s traktorjem, videl pa ga je tudi pri vožnji z avtomobilom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženec ni izkazal, da bi uporabo poti (do leta 2003) tožniku ali njegovim pravnim prednikom kakorkoli branili, kar v posledici pomeni tudi, da ni bila izvrševana s silo, zvijačo ali zlorabo, je povsem prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

11Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja, da možen dostop do tožnikove njive in travnikov po javni cesti parc. št. 8 v postopku ni bil sporen in za presojo o utemeljenosti zahtevka ni bil odločilen. Priposestvovanje je zakoniti način nastanka služnosti in ga je potrebno razlikovati od zakonskih stvarnih služnosti (npr. od instituta nujne poti). Priposestvovanje služnosti nastane, če je lastnik služečega zemljišča služnost dejansko izvrševal neprekinjeno 20 let, brez nasprotovanja lastnikov gospodujočega zemljišča in pri tem ni pomembno, ali ima lastnik služečega zemljišča sicer tudi druge alternativne možnosti za dosego istega namena. Tudi ni bistvena pritožbena navedba, da je toženec oporekal širini poti, saj je zaslišan sam povedal, da je kolovoz širok 2,5 m, kar je potrdila tudi priča B. Da se je po poti vozilo s traktorjem s prikolico, prav tako ne more biti sporno, glede na nedvomno izkazano dejstvo, da se je pot uporabljala za kmetijske potrebe, za obdelavo njive, košnjo trave, gnojenje, pa tudi za prevoz krme in pridelkov z njive in travnikov do parc. št. 1, kar brez prikolice nedvomno ne bi bilo možno.

12Sodišče prve stopnje torej očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), tudi dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo (prvi odstavek 54. člena ZTLR). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter sklep in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za toženca na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnika pa na podlagi določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

¹ Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, II. knjiga, Komentar dr. Dragice Wedam Lukić k 185. členu.
² Priposestvovanje služnosti nastane, če je lastnik služečega zemljišča služnost dejansko izvrševal neprekinjeno 20 let, brez nasprotovanja lastnikov gospodujočega zemljišča, pri tem pa ni pomembno, ali ima lastnik služečega zemljišča sicer tudi druge alternativne možnosti za doseg istega namena.
³ Njuni izpovedbi sta bili namreč povsem omajani z izpovedbo prič C. in D.