VSM Sodba I Cp 1148/2017

I. Pritožbama prve tožene stranke in druge tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi:

" "Tožbeni zahtevek, ki glasi: "Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta dolžni nerazdelno tožeči stranki plačati 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2015 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, vse v 15 dneh", se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti prvi toženi stranki nastale pravdne stroške v višini 608,37 EUR (šeststo osem 37/100) drugi toženi stranki pa nastale pravdne stroške v višini 926,21 EUR (devetsto šestindvajset 21/100), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila." "

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe prvi toženi stranki povrniti 878,00 EUR (osemsto oseminsedemdeset 00/100) stroškov pritožbenega postopka, drugi toženi stranki pa 812,00 EUR (osemsto dvanajst 00/100) stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

III. Tožeča stranka sama nosi nastale ji stroške v pritožbenem postopku.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prva toženka dolžna tožnici plačati 38.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2015 dalje do plačila, v presežku, za znesek 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo. Razsodilo je tudi, da je druga toženka dolžna solidarno s prvo toženko plačati tožnici 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2015 dalje do plačila, v presežku, za znesek 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 33.000,00 EUR za čas od 24. 1. 2015 do 13. 2. 2015, pa je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo. Odločilo je tudi, da je prva toženka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.751,09 EUR, druga toženka pa v istem roku solidarno s prvo toženko tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.069,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2Zoper obsodilni del sodbe se pritožujeta prva toženka in druga toženka.

3Prva toženka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Prva toženka v pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče odločitev v izpodbijani sodbi opira na dejstvo, da je operater D. O. pri operaciji tožnice dne 11. 1. 2012 uporabljal električni nož in po oceni izvedenke v takem primeru zagotovo obstoja večja možnost poškodbe črevesja, kar pa ne drži, saj v dokaznem postopku to dejstvo ni z ničemer bilo dokazano. Prvostopenjsko sodišče navaja, da je priča Z. S. M., ki je bil prisoten pri posegu dne 11. 1. 2012 kot asistent, prepričljivo izpovedal, da je operater D. O. pri operaciji uporabljal tudi električni nož, katerega izpovedbi je prvostopenjsko sodišče sledilo, ker ni bil zainteresiran za izid postopka, medtem ko operater D. O. to zanika in navaja, da je uporabljal klasičen nož (skalpel), kar je domnevala tudi v postopku postavljena izvedenka. V kontekstu nezainteresiranosti za izid postopka pa bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati nadaljnjo izpovedbo priče Z. S. M., da bi, če bi videl, da je med operacijo operater povzročil poškodbo debelega črevesa, operaterja na to opozoril. Navedena izjava priče kaže na to, da med operacijo ni prišlo do poškodbe debelega črevesa tožnice. Tudi ne vzdrži stališče prvostopenjskega sodišča, ki opredeljuje prag verjetnosti, da je med operacijo prišlo do poškodbe črevesa, v verjetnosti nad 50%. Za takšen zaključek prvostopenjsko sodišče nima podlage, ne v izvedenih dokazih, ne v izvedenskem mnenju. Ravno nasprotno, iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil operativni poseg pri tožnici v zvezi z odstranitvijo maternice in obeh jajčnikov ter jajcevodov dne 11. 1. 2012 opravljen v skladu s pravili znanosti in stroke. Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da je 12 dan po odpustu iz bolnišnice pri tožnici prišlo do rektovaginalne fistule, katera je najverjetneje odraz lokalnega vnetja ob divertiklu, ali pa odraz poškodbe med operacijo, obe možnosti pa sta enako verjetni (50% : 50%) ter sta zaplet operativnega posega. Do navedenega se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo.

Prva toženka meni, da prvostopenjski dokazni postopek ni potrdil ne uporabe električnega noža pri operaciji, ne dejstva, da je do rektovaginalne fistule pri tožnici prišlo zaradi poškodbe črevesa pri operaciji, saj to ne izhaja iz izvedenskega mnenja kot tudi ne iz ostalih izvedenih dokazov. Tako kot priča zaslišani operater D. O., kot tudi priča Z. S. M., sta izpovedala, da do poškodbe ni prišlo, saj v kolikor bi med posegom do takšne poškodbe prišlo, bi poklicali na pomoč abdominalnega kirurga. Prva toženka zato meni, da je operater D. O. operacijo tožnice dne 11. 1. 2012 opravil v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja in v skladu s pravili stroke.

Prva toženka v pritožbi nadalje navaja, da prvostopenjsko sodišče meni, da tožnica pred operacijo dne 11. 1. 2012, ni bila seznanjena z morebitnimi tveganji operacije, tako tudi ne s tveganjem nastanka rektovaginalne fistule, zaradi česar pritožbeno sodišče zaključuje, da toženki nista uspeli dokazati, da so zdravstveni delavci pri dajanju pojasnilne dolžnosti ravnali tako, kot je to potrebno, s čemer pa se prva toženka ne strinja. Tožnica je namreč pred izvedbo operativnega posega 11. 1. 2012 podpisala izjavo bolnice, s katero jo je operater D. O. seznanil z njeno boleznijo, z izvidi dotedanjih preiskav, s potekom predvidene operacije in možnimi zapleti med in po operaciji, pisno je tudi soglašala s spremembami in razširitvijo operacije, če bi bilo to med operacijo nujno potrebno, ter je s podpisom izjavila, da se strinja s predlagano operacijo. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da vsebina pojasnilne dolžnosti iz obrazca ni razvidna, ker gre za tipski obrazec, ki ne vsebuje vsebine samega pojasnila, sodišče pa izpovedbi priče D. O. o opravljeni pojasnilni dolžnosti ni sledilo in svoj dvom obrazloži, da mu ne more slediti, saj je neprepričljiv, ker je tudi glede uporabe električnega noža izpovedal drugače, kot so zaključki dokaznega postopka. Po prepričanju prve toženke pa je dvom prvostopenjskega sodišča napačen, saj je razvidno, da se je ta tožnice spomnil in tudi vsebine pojasnilne dolžnosti, ki jo je podal ustno. Poseg pri tožnici je bil vsekakor nujen, saj če ne bi bil izveden, bi rak pri tožnici napredoval do te meje, da se posledice bolezni ne bi dale odpraviti in bi prišlo do gotove smrti. Življenje tožnice je bilo ogroženo, prvostopenjsko sodišče pa je povsem neutemeljeno sledilo izjavi tožnice, da je o morebitnem zapletu nastanka rektovaginalne fistule pred operacijo ni nihče seznanil, saj če bi jo, ne bi privolila v operativni poseg. Izpoved tožnice tudi ni prepričljiva, saj se med zaslišanjem določenih stvari ni dobro spomnila. Po mnenju prve toženke je zato ocena prvostopenjskega sodišča, da tožnica pred izvedbo operativnega posega ni bila seznanjena z morebitnimi zapleti, tako tudi ne z možnostjo zapleta nastanka rektovaginalne fistule, zmotno in v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja, z izjavami prič in z izjavo tožnice.

Podrejeno prva toženka ugovarja tudi višini dosojene nepremoženjske škode, ker prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine po posamičnih postavkah za utrpelo nepremoženjsko škodo ni upoštevalo dopolnilnega izvedenskega mnenja v postopku postavljene izvedenke, z dne 13. 6. 2017, kjer je izvedenka razmejila utrpelo nepremoženjsko škodo, ki je tožnici nastala samo zaradi nastalega zapleta nastanka rektovaginalne fistule, od osnovnega posega dne 11. 1. 2012, ki je bil pri tožnici opravljen zaradi karcinoma maternične sluznice, ko je bila izvedena operacija odstranitev maternice ter obeh jajčnikov in jajcevodov. Prvostopenjsko sodišče obsega utrpele nepremoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela v posledici te operacije glede bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti vzročno ni razmejilo od nepremoženjske škode, ki jo je utrpela posledično zaradi zapleta nastanka rektovaginalne fistule. Zaradi navedenega je celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 38.000,00 EUR previsoka.

Prva toženka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti oziroma, da sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da višino posamičnih prisojenih zneskov za nepremoženjsko škodo ustrezno zniža.

4Tudi druga toženka pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Tudi po oceni druge toženke sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da je tožnica uspela z verjetnostjo višjo od 50% dokazati, da je vzrok za nastanek rektovaginalne fistule pri tožnici poškodba črevesa med operacijo, in da je delavec prve toženke D. O. operacijo opravil tako, kot je treba, to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Za zaključke sodišča prve stopnje ni podlage niti v izvedenskem mnenju, niti v drugih izvedenih dokazih. Iz izvedenskega mnenja, kot tudi ustnih pojasnil izvedenke, je razvidno, da je bil operativni poseg pri tožnici v zvezi z odstranitvijo maternice in obeh jajčnikov ter jajcevodov dne 11. 1. 2012 opravljen v skladu s pravili znanosti in stroke. Diagnoza bolezni, zaradi katere je bila opravljena operacija, je rak endometrija, poseg pa je bil opravljen po predhodno opravljeni pojasnilni dolžnosti. Tožnica je podpisala, da je razlago razumela, da je lahko vprašala vse, kar jo je zanimalo in s svojim podpisom je izjavila, da se strinja s predlagano operacijo. Izvedenka je pojasnila, da je 12. dan po odpustu iz bolnišnice prišlo pri tožnici do rektovaginalne fistule, to je do uhajanja blata skozi nožnico. Po navedbah izvedenke je rektovaginalna fistula nastala pri tožnici kot odraz lokalnega vnetja ob divertiklu ali pa kot odraz poškodbe med operacijo, obe možnosti pa sta enako verjetni (50% : 50%) ter sta zaplet operativnega posega. Iz pojasnil izvedenke izhaja, da ima tožnica že dalj časa divertikulozo in je v času operacije (velik stres za organizem, padec odpornosti organizma) v bistvu obstajala nekoliko večja možnost nastanka lokalnega vnetja okoli divertikla. Pogostost rektovaginalnih fistul pri bolnikih s predhodnim obolenjem črevesja je med 0,2% do 2,1%. Pogostost rektovaginalnih fistul zaradi poškodb med operacijo v zadnjih letih narašča zaradi uporabe novih materialov in instrumentov, odstotek pogostosti nastanka le-teh pa ni znan. Prvostopenjsko sodišče se do stališča izvedenke, da je pri tožnici prišlo do zapleta, sploh ni opredelilo oziroma ni pojasnilo, zakaj meni, da to v delu, ko se opredeljuje do strokovnosti opravljenega operativnega posega, ni pomembno.

Druga toženka tudi meni, da izvedeni dokazni postopek ne dokazuje, da je operater izvajal operacijo z elektrokutorjem, navedel je namreč, da ne, pa tudi izvedenka navaja, da v praksi, pri takšnih operacijah običajno uporablja klasični nož. Priča Z. S. M. je tudi na prvem zaslišanju zgolj na splošno povedal, da se takšen električni nož uporablja in ni rekel, da ga je operater v predmetni operaciji uporabil. Pa če tudi je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz predpostavke, da je operater uporabil električni nož, to še ne daje podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da operativni poseg pri tožnici 11. 1. 2012 ni bil opravljen v skladu s pravili znanosti in stroke. Iz izvedenskega mnenja izvedenke ne izhaja verjetnost nastanka poškodbe črevesa med operacijo, ki bi bila večja od 50% v primeru, če bi operater uporabljal električni nož, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Zaradi dalj časa prisotne divertikuloze pri tožnici je v času operacije (velik stres za organizem, padec odpornosti organizma) po mnenju izvedenke obstojala večja možnost nastanka lokalnega vnetja okoli divertikla. Da bi do rektovaginalne fistule pri tožnici prišlo zaradi poškodbe črevesja pri operaciji, tako ne izhaja iz izvedenskega mnenja in tudi ne iz ostalih izvedenih dokazov.

Druga toženka tudi meni, da tožničina izpoved, da ji možnost nastanka rektovaginalne fistule pred posegom ni bila predočena, ni verodostojna, saj se določenih stvari ob zaslišanju večkrat ni spomnila. Tožnica tudi v trditveni podlagi ni zatrjevala, da bi ob pravilno izpolnjeni (kot je bila v konkretnem primeru) pojasnilni dolžnosti odklonila predlagani operativni poseg ter zdravljenje, zato je tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen. V kolikor je pojasnilna dolžnost sestavni del zdravnikovih pogodbenih obveznosti, je na drugi strani pomembno ali in kako bi ravnal pacient oziroma tožnica ob pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, sploh ob dejstvu, ker je bil operativni poseg pri tožnici nujen zaradi ugotovljenega raka endometrija, katerega nezdravljenje bi vodilo v zagotovo smrt. Druga toženka zato meni, da je tožbeni zahtevek potrebno že po temelju v celoti zavrniti.

Tudi druga toženka podredno iz istih razlogov kot prva toženka uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče tožnici odmerilo previsoke zneske odškodnin za posamične postavke vtoževane nematerialne škode, ker pri odmeri višine odškodnin ni upoštevalo razmejitve vzrokov na podlagi izdanega dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenke, z dne 13. 6. 2017, glede posledic operativnega posega pri tožnici dne 11. 1. 2012, ki je bil opravljen zaradi odstranitve maternice in obeh jajčnikov ter jajcevodov in posledic zaradi nastanka rektovaginalne fistule.

Druga toženka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožnici pa naloži, da toženki povrne nastale pravdne stroške v prvostopenjskem in v pritožbenem postopku.

5Tožnica je na pritožbi prve toženke in druge toženke odgovorila in se zavzema za njuno zavrnitev.

6Pritožbi prve toženke in druge toženke sta utemeljeni.

7V obravnavani zadevi tožnica zahteva od prve toženke in druge toženke odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 50.000,00 EUR, ki jo je utrpela zaradi strokovne napake operaterja pri operaciji, ko ji je bila dne 11. 1. 2012 zaradi karcinoma endometrija odstranjena maternica z obema jajcevodoma in jajčnikoma. Takrat ji je operater zaradi strokovne napake poškodoval debelo črevo, zaradi česar se je formirala fistula med debelim črevesom in zaprtim delom vagine, razvila se je rektovaginalna fistula skozi katero ji je iztekalo blato iz debelega črevesa v vagino. Zdravnik, niti osebje v bolnišnici, ji niso pred operativnim posegom pojasnili možnosti nastanka rektovaginalne fistule, zaradi česar sta prva toženka (zavarovanka druge toženke) in druga toženka po temelju odgovorni za posledično nastalo ji nepremoženjsko škodo.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost prve toženke, ki je zavarovanka druge toženke, za v škodnem dogodku utrpelo nepremoženjsko škodo tožnice, ker je po oceni prvostopenjskega sodišča tožnica uspela z verjetnostjo, višjo od 50%, dokazati, da je vzrok za nastanek rektovaginalne fistule pri tožnici poškodba črevesja med operacijo dne 11. 1. 2012, saj je izkazano, da je operater uporabljal električni nož, v takem primeru pa je po oceni izvedenke verjetnost nastanka poškodbe večja (torej zagotovo večja od 50%). Prvostopenjsko sodišče zato zaključuje, da operater D. O., zaposlen pri prvi toženki, operacije dne 11. 1. 2012 ni opravil s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), torej ni ravnal v skladu s pravili stroke, saj je pri operaciji poškodoval črevesje tožnice, kar je imelo za posledico nastanek rektovaginalne fistule. Med opustitvijo dolžne skrbnosti in škodo nastalo pri tožnici obstoji vzročna zveza, saj iz izvedenskega mnenja, ki ga je v okviru Komisije podala sodna izvedenka za ginekologijo in porodništvo, izredna profesorica dr. Š. S., dr. med. (v nadaljevanju izvedenka), izhaja, da so vsi nadaljni postopki hospitalizacije, dodatne operacije in preiskave nastali zaradi zdravljenja rektovaginalne fistule.

Odgovornost prve toženke in druge toženke za tožnici vtoževano nepremoženjsko škodo je po oceni prvostopenjskega sodišča podana tudi zato, ker tožnica pred operacijo dne 11. 1. 2012 ni bila obveščena o možnem zapletu operacije, to je o možnosti nastanka rektovaginalne fistule, zato je bila njena privolitev v medicinski poseg neveljavna in ta poseg v njeno telo na splošno protipraven, četudi ne bi bilo izkazano, da medicinski poseg ne bi bil v skladu z medicinsko doktrino. Neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti (kršitev pogodbenih obveznosti) je odškodninskopravno namreč pomembna takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti in sta toženki zato odgovorni za škodo, ki jo je tožnica zaradi tega posega utrpela.

9Pritožbeno sodišče pa glede na v prvostopenjskem postopku ugotovljeno dejansko stanje ocenjuje, da prvi toženki, ki je zavarovanka druge toženke, ni mogoče pripisati odgovornosti za nastanek nepremoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela zaradi nastanka rektovaginalne fistule. Ta je po navedbi izvedenke zaplet operacijskega posega, opravljenega pri tožnici v zvezi z odstranitvijo maternice ter obeh jajčnikov in jajcevodov dne 11. 1. 2012, ki je bil opravljen v skladu s pravili znanosti in stroke. Izvedenka kot možen vzrok za nastanek rektovaginalne fistule pri tožnici navaja: "Najverjetneje je rektovaginalna fistula pri tožnici nastala kot odraz lokalnega vnetja ob divertiklu ali pa kot odraz poškodbe med operacijo 11. 1. 2012, obe zgoraj navedeni možnosti sta enako verjetni (50% : 50%)". Izvedenka nadalje navaja, da se lokalno vnetje ob divertiklu imenuje divertikulitis, in da za zapleten potek akutnega divertikulitisa šteje, če pride do predrtja prebavne cevi (absces, fistula, peritonitis) ali obstrukcije, kar se je najverjetneje zgodilo v predmetni zadevi. Poškodba debelega črevesa je lahko nastala tudi med operacijo, pa je bila nerazpoznana. Vsekakor pa o tem ni nič zapisanega v "poročilu o operaciji".

10Izvedenka torej kot vzrok za nastanek rektovaginalne fistule pri tožnici navaja zapleten potek akutnega divertikulitisa oziroma odraz na poškodbo med operacijo, pri tem pa obe možnosti ocenjuje na 50%. Ob povzemanju dejanskega stanja, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje, da je operater D. O. med operacijo uporabljal električni nož, tako imenovani elektrokutor, pritožbeno sodišče ne more pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi tega dejstva uspela z verjetnostjo višjo od 50% dokazati, da je vzrok za nastanek rektovaginalne fistule pri tožnici poškodba črevesja med operacijo, ker je v takšnem primeru po oceni izvedenke verjetnost nastanka poškodbe večja (torej zagotovo večja od 50%). Podlage za takšen zaključek v prvostopenjskem postopku podano izvedensko mnenje izvedenke ne daje, saj izvedenka ves čas, tudi zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 16. 3. 2017, kot možen vzrok za nastanek rektovaginalne fistule, daje enakovredno možnost obema opcijama, to je 50% možnosti kot odraz lokalnega vnetja ob divertiklu in 50% možnosti kot odraz poškodbe med operacijo 11. 1. 2012. Zato zgolj ob zaključku, da je operater med operacijo uporabljal električni nož, ni mogoče zaključiti, da je v tem primeru tudi poškodoval tožničino debelo črevo. Tožnica zato tudi ni uspela z verjetnostjo večjo od 50% dokazati, da je vzrok za nastanek rektovaginalne fistule poškodba črevesa med operacijo. Izvedenka namreč v izvedenskem mnenju ne navaja, da je pri uporabi električnega noža verjetnost nastale poškodbe med operacijo večja kot 50%, ampak striktno obe možnosti ocenjuje na 50%.

Sodišče prve stopnje je tako iz ugotovljenih dejstev (uporaba električnega noža med operacijo) nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev (poškodba debelega črevesa med operacijo dne 11. 1. 2012), zaradi česar se sodba sodišča prve stopnje v tem delu glede obstoja temelja tožbenega zahtevka neutemeljeno opira na to dejstvo.

11Pritožbeno sodišče povzema tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pri pojasnilni dolžnosti pred izvedbo operativnega posega dne 11. 1. 2012 izostalo pojasnilo o možnosti nastanka rektovaginalne fistule. Iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da bi tožnica, v kolikor bi vedela za to možnost, operativni poseg odklonila¹ in le izpoveduje, da bi sicer operativni poseg odklonila.

Vendar pritožbeno sodišče ne more slediti stališču prvostopenjskega sodišča, da je za vprašanje odškodninske odgovornosti pomembna le neizpolnitev pojasnilne dolžnosti (kršitev pogodbenih obveznosti) in dejstvo, da se uresniči s posegom povezano tveganje, ki že samo po sebi pomeni kršitev pogodbene obveznosti in ni odločilno, ali bi tožnica kljub temu, v kolikor bi bila seznanjena z rizikom, privolila v poseg ali ne ter sta posledično zato toženki tožnici odgovorni za vso škodo, ki jo je tožnica zaradi tega posega utrpela.

Operacija, ki jo je operater D. O. pri tožnici opravil dne 11. 1. 2012, je bila za tožnico nujna, saj brez odstranitve maternice ter obeh jajčnikov in jajcevodov zdravljenje raka maternične sluznice pri tožnici ne bi bilo uspešno in bi zavrnitev operacije bila za tožnico usodna. Ker je bila izvedena operacija dne 11. 1. 2012 za tožnico življenjskega pomena, primerjalno izostanek pojasnila o tako majhni možnosti nastanka nastalega zapleta pri tovrstni operaciji, kot ga navaja izvedenka v izvedenskem mnenju, ob primerjavi s pomenom izvedene operacije za življenje tožnice, po prepričanju pritožbenega sodišča ne nudi podlage za zaključek o vzročni zvezi med vsebinsko nezadostno opravljeno pojasnilno dolžnostjo in tožnici nastalo vtoževano škodo. Posledice zapleta, do katerega je v zvezi z opravljeno operacijo pri tožnici prišlo, so namreč sedaj v celoti odpravljene. Po navedbi izvedenke je okrevanje tožnice popolno, funkcija črevesja se je popolnoma povrnila, medtem ko je bila odstranitev maternice ter obeh jajčnikov in jajcevodov za ohranitev življenja tožnice nujna in odločilna. Sodišče prve stopnje zato neutemeljeno zaključuje, da je zaradi izostanka pojasnila o možnem zapletu, nastanku rektovaginalne fistule in tožnici nastalo vtoževano škodo, vzročna zveza.

12Zaradi vsega zgoraj navedenega je potrebno tožbeni zahtevek že po temelju v celoti zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbam prve toženke in druge toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) spremenilo na način, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (četrta in peta alineja 358. člena ZPP).

13V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP pritožbeno sodišče, če spremeni odločbo, odloči o stroških tega postopka. Toženki sta sedaj v pravdi v celoti uspeli, zato jima mora tožnica povrniti njune pravdne stroške, svoje stroške nastale ji v prvostopenjskem postopku pa mora nositi sama. Višina v prvostopenjskem postopku prvi toženki in drugi toženki priznanih pravdnih stroškov pritožbeno ni sporna, zato mora tožnica prvi toženki povrniti 608,37 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 926,21 EUR pravdnih stroškov.

14Toženki sta s pritožbo v celoti uspeli, zato jima mora tožnica povrniti njune pritožbene stroške. Tožnica mora tako povrniti prvi toženki 873,00 EUR za sodno takso in 5,00 EUR za izdatke v zvezi z administrativnimi stroški, skupno torej 878,00 EUR. Drugi toženki mora tožnica povrniti 807,00 EUR za sodno takso in 5,00 EUR za izdatke v zvezi z administrativnimi stroški, skupno torej 812,00 EUR. Tožnica mora v primeru zamude toženkama povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči od prvega dne po poteku paricijskega roka in tečejo do plačila (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

15Ker navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo prve toženke in druge toženke k odločitvi v obravnavani zadevi niso pripomogle, tožnica sama nosi nastale stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Po navedbi izvedenke je pogostost rektovaginalnih fistul pri bolnikih s predhodnim obolenjem črevesa med 0,2% do 2,1%, pogostost rektovaginalnih fistul zaradi poškodb med operacijo v zadnjih letih pa narašča zaradi uporabe novih materialov in inštrumentov, procent pogostosti le-teh pa ni znan.