VSK Sklep I Kp 47786/2016

I. Pritožbe zagovornikov obtoženih A.Ć., R.S. in S.D. se kot neutemeljene zavrnejo.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljene zavrnilo predloge za izločitev dokazov, ki so jih podali obtoženiA.Č., R.S. in S.D. po svojih zagovornikih.

2Zoper sklep se pritožujejo zagovorniki navedenih obtožencev. Zagovornik obtoženega A.Č. sklep izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka in po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi kršitve določb drugega, 15. in 35. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi in iz spisa izloči vse predlagane dokaze, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Zagovornik obtoženega R.S. pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov v celoti ugodi oziroma, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Zagovornik obtoženega S.D. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka in sicer 149.a člena ZKP ter prvega odstavka 3. člena istega zakona s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi.

5Pritožbe niso utemeljene.

6Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo predloge za izločitev dokazov. Sprejeto odločitev je tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar se sodišče druge stopnje na razloge izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje ter glede pritožbenih očitkov izpostavlja sledeče.

K pritožbi zagovornika obtoženega A.Č.:

7Kljub nespornemu dejstvu, da se je ukrep tajnega opazovanja dne 24.3.2016 izvajal zoper A.Ć. in ne zoper E.M., zoper katerega je bil odrejen, pa izvajanje ukrepa ni bilo nezakonito in to iz razlogov, kot jih je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v 6. točki sklepa. Izvajalci tajnega opazovanja namreč po prekinitvi predhodnega opazovanja niso mogli vedeti, da se od 13.33 ure dalje v vozilu BMW ne nahaja E.M., saj kot izhaja iz poročila o tajnem opazovanju z dne 24.3.2016, so ob navedeni uri vozilo BMW opazili na B. ulici in so zato domnevali, da je voznik E.M. Niso pa vedeli, kdo se dejansko nahaja v vozilu vse dokler voznik po srečanju s S.U., ni izstopil iz vozila. Da je bil voznik dejansko A.Ć. so izvajalci ugotovili šele kasneje na podlagi okoliščin, ki so podrobneje navedene v uradnem zaznamku z dne 27.4.2016 (list. št. 637 v spisu). Sodišče prve stopnje pa je tudi razumno pojasnilo, da opazovanje ni izvajala ista skupina izvajalcev kot v predhodnih dnevih. Glede na to, da so izvajalci glede na predhodna opazovanja utemeljeno sklepali, da je voznik navedenega vozila prav E.M., tudi ni na mestu očitek, da gre zgolj za izgovor policije, da bi upravičila nezakonito tajno opazovanje. Situacija, kot je obravnavana, je povsem razumljiva, pritožnik pa nasprotno ne pove, kako bi se policisti lahko prepričali, da voznik osebnega vozila ni E.M., zaradi česar naj bi pri opazovanju bili malomarni. To bi lahko bili, če bi iz poročila izhajalo, da so videli, katera oseba je po prekinitvi izvajanja ukrepa, vstopila v osebni avtomobil in bi bil na mestu očitek, da se o identiteti prave osebe niso prepričali. Nenazadnje tudi ni videti razlogov, da bi izvajalci namenoma opazovali nepoznano osebo, pa tudi sicer so po tistem, ko so zaznali, da je do tega dejansko prišlo, svoje ugotovitve korektno zabeležili. Nobene zakonske podlage pa ni, da bi policija, državni tožilec ali sodišče po ugotovitvi, da se opazovanje ni izvajalo zoper pravo osebo, morali te dokaze uničiti, kot meni pritožnik. Pritožbene navedbe o nezakonitem izvajanju ukrepa tajnega opazovanja zato niso utemeljene, kakor tudi ne glede očitka, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Pritožnik sodišču prve stopnje dalje očita, da je prekršilo določbo 285.e člena ZKP s tem, ko o predlogu za izločitev dokazov ni odločilo na predobravnavnem naroku temveč šele kasneje, proti koncu glavne obravnave in to potem, ko je izvedlo vse dokaze, tudi tiste, katerih izločitev je bila predlagana. S tem je pritožniku prekršilo pravico do pravnega varstva po 25. členu Ustave RS, saj ves čas postopka ni vedel, ali bo sodišče njegovemu predlogu ugodilo ali ne. Meni, da bi sodišče o podanem predlogu ne glede na to, da sme pred odločitvijo izvesti posamezne dokaze, vendar moralo odločiti na predobravnavnem naroku, nezadovoljna stranka pa bi se zoper odločbo sodišča lahko pritožila. Postopek, kot ga je sodišče vodilo zato ni bil tak, da bi ga bilo moč opredeliti kot pošten postopek, meni pa tudi, da je bila obtožencu prekršena ustavna pravica do odprave posledic kršitve človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave RS.

9Pritožnik ima sicer prav, da je namen določbe 285.e člena ZKP ta, da se o predlogu za izločitev dokazov tudi v primeru, ko sme predsednik senata zaradi zapletenosti zadeve ali pomanjkanja dokazov, izvesti potrebne dokaze, odloči na predobravnavnem naroku. S tem se namreč morebitni nezakoniti dokazi iz spisa izločijo že pred samo glavno obravnavo tako, da stranki vesta, da na izločenih dokazih sodba ne bo mogla temeljiti in pa seveda obratno, ko predlogu za izločitev dokazov ni ugodeno. Vendar pa tudi v takem primeru ne gre izključiti primera, da bi se kasneje med dokaznim postopkom na glavni obravnavi pokazale nove okoliščine, ki bi kazale na sklep, da so dokazi vendar bili nezakonito pridobljeni in bi jih sodišče iz spisa nato izločilo na podlagi določbe četrtega odstavka 340. člena ZKP, takšno odločitev pa bi stranki lahko izpodbijali v pritožbi zoper sodbo.

10Sodišče sme na predobravnavnem naroku izvesti dokaze, od katerih je odvisna odločitev o predlagani izločitvi dokazov. V praksi so taki primeri lahko enostavni, ko bi se na primer o zakonitosti hišne preiskave zaslišalo le obe priči, ali pa so tako zapleteni, da mora sodišče pred odločitvijo izvesti obsežen dokazni postopek in na njem izvesti dokaze, ki so hkrati tudi dokaz obtožbe. S tem bi torej prišlo do podvajanja izvedbe dokazov in sicer prvič zgolj zaradi vprašanja zakonitosti dokazov in drugič, na glavni obravnavi, zaradi ugotavljanja utemeljenosti obtožbe. Jasno je, da bo tak postopek z vidika ekonomičnosti nepotreben pa tudi zelo zamuden v primeru zahtevne izvedbe dokazov (v konkretnem primeru zaslišanje tajnega opazovalca). Po drugi strani pa stranka, ki predlaga izločitev dokazov, praviloma bo to obtoženec, zaradi kasnejše odločitve o zakonitosti dokazov, to je tudi med samo glavno obravnavo, ni prikrajšana pri uveljavljanju svojih pravic. V konkretnem primeru že zato, ker je predsednik senata strankam ob napovedi, da bo o predlogih za izločitev odločil kasneje, dal pravico do posebne pritožbe, in drugič, ker dokazni postopek še ni zaključen in bo obtoženec, ne zgolj vedel, da so izločevani dokazi dovoljeni, temveč, da bo lahko podal tudi morebitne druge dokazne predloge. Njegov procesni položaj glede na sprejeto odločitev torej ne bo slabši, kot bi bil v primeru, ko bi sodišče o predlogu za izločitev odločilo na predobravnavnem naroku. Zato tudi očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ni utemeljen.

K pritožbama zagovornikov obtoženih R.S. in S.D.:

11Ni se moč strinjati s pritožnikoma, da je bil prikriti ukrep tajnega opazovanja dne 3.5.2016 izveden nezakonito, ker poročilo o izvajanju tega ukrepa vsebuje tudi zapis pogovora med R.S. in M.L, čeprav se je ukrep lahko nanašal le na opazovanje, sledenje, fotografiranje in video snemanje. S tem, ko so opazovalci v poročilo vnesli tudi pogovor, katerega naj bi slišali, so tako po mnenju obeh pritožnikov prekoračili svoja pooblastila po dani odredbi in zato na podlagi tega opazovanja pridobljeni dokazi niso zakoniti.

12Sodišče druge stopnje soglaša z nasprotno razlago prvostopenjskega sodišča, da ne gre za nezakonito pridobljene dokaze. Po določbi tretjega odstavka 149.a člena ZKP se ukrep tajnega opazovanja izvaja z neprekinjenim ali ponavljajočim opazovanjem ali sledenjem z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem in video snemanjem, in je osredotočeno na spremljanje položaja, gibanja ter aktivnosti opazovane osebe. Po navedenih načinih je torej dopustno tudi snemanje glasu opazovanih oseb z uporabo tehničnih naprav za prenos in snemanje, kar pa v konkretnem primeru ni bilo odrejeno niti, kot izhaja iz poročila, pri izvajanju ukrepa, ni bilo uporabljeno. Izvajalci tajnega opazovanja so v poročilo zapisali pogovor dveh oseb, ki naj bi ga slišali pri samem izvajanju ukrepa, kar pa ni v nasprotju z odredbo, niti s samim načinom in namenom izvajanja prikritega opazovanja. Le-to namreč izvajajo fizične osebe, ki gibanje oseb spremljajo tudi z lastno zaznavo in pri tem, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ne morejo izključiti posameznih čutil, oziroma ne slišati to, kar so dejansko slišale. Nenazadnje je izvajalce tajnega opazovanja o svojih ugotovitvah in zaznavah tudi moč zaslišati kot priče, kar je sodišče prve stopnje v danem primeru tudi storilo, kot bo še obrazloženo. Kolikor opazovalci pri izvajanju ukrepa zaznajo tudi druge okoliščine, so jih dolžne zapisati v svoje poročilo in tudi zato očitek o prekoračitvi pooblastil, ni na mestu.

13Kolikor pritožnika v nadaljevanju pritožbe izpostavljata okoliščine, ki kažejo na nezanesljivost vsebine slišanega pogovora češ, da ni znano, s kakšne razdalje so izvajalci slišali pogovor; da koordinator tajnega izvajanja in tajni opazovalec, označen s štev. 0008 na zaslišanju nista hotela povedati podrobnosti glede slišanega pogovora; nadalje ni logično, da bi opazovani osebi v pogovoru o mamilih uporabljali prav takšno izrazoslovje, kot je v poročilu navedeno, je pojasniti, da se ti očitki ne nanašajo na vprašanje zakonitosti izvajanja ukrepa, pač pa na dokazno vrednost takega poročila. Vsi dokazi v kazenskem postopku, torej tudi tisti, ki so pridobljeni z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, so podvrženi dokazni oceni sodišča s tem, da mora biti obtožencu omogočena pravica, da se izjasni o takih dokazih, in drugič, da zasliši zanj obremenilne priče. Kolikor takega dokaza ni moč preizkusiti, potem je jasno, da je njegova dokazna moč vprašljiva ne glede na to, iz katerih, pa čeprav upravičenih razlogov, dokaza ni bilo moč preizkusiti. Če so policisti odklonili odgovor na vprašanja zaradi varovanja taktike in metod policijskega dela, potem spornega poročila gotovo ne gre oceniti kot pravno relevanten dokaz. Vendar pa se to vprašanje kot že zgoraj pojasnjeno, nanaša na dokazno vrednost poročila in ne na zakonitost samega izvajanja ukrepa.

14Kolikor zagovornik obtoženega S.D. vztraja pri izločitvi uradnega zaznamka z dne 3.5.2016 češ, da naj bi se tajno izvajanje M. L. izvajalo tudi v času, ki ni pokrit s poročili o tajnem opazovanju in uradni zaznamek z dne 27.4.2016, ki vsebuje operativne podatke o tem, da naj bi U.I. in A.K. že imela opravka z drogo, k temu, kar je navedlo sodišče prve stopnje v točki 9 sklepa, ni moč ničesar dodati. Pritožnik pa tudi ne utemelji s čim naj bi pridobivanje informativnih podatkov policije predstavljalo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč tudi v tem delu pritožbe izpostavlja svoje nestrinjanje z dokazno vrednostjo obeh uradnih zaznamkov. To pa, kot že obrazloženo, ni razlog za izločitev dokazov.

15Ker glede na vse obrazloženo pritožbe zagovornikov obtoženih A.Ć., R.S. in S.D. niso utemeljene, jih je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.