VSL sodba I Cpg 118/2013

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, prav tako tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, 1) da sklep o izvršbi VL 116748/2010 z dne 27. 8. 2010 ostane v veljavi v delu, v katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico 26.576,41 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 21.261,13 EUR od dne 15. 4. 2010 in od zneska 5.315,82 EUR od dne 20. 6. 2010 do plačila. Navedeni sklep o izvršbi je 2) razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.315,82 EUR od dne 15. 4. 2010 do dne 19. 6. 2010 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je še razsodilo 3) da v pobot uveljavljena terjatev v višini 22.794,28 EUR ne obstoji in 4) da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki 45.990,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 3. 2011 zavrne. Toženi stranki 5) je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da sklep o izvršbi VL 116748/2010 z dne 27. 8. 2010 v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek zavrne in nasprotni tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na tožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dne 9.1.2014 je bil nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju St 58/2014 začet stečajni postopek. Ker je do začetka stečaja in s tem prekinitve postopka po samem zakonu prišlo po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roku zanje, je višje sodišče ob smiselni uporabi 207. člena ZPP, ne glede na prekinitev postopka, izdalo odločbo, sprejeto na seji.

6Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kot zmotno ugotovitev, da toženec ni ponudil nobenega dokaza glede nekvalitetno opravljenega dela. Dokazno breme, ali je toženec v skladu s 7. odstavkom 7. člena pogodbe št. 1832/11 z dne 30. 7. 2009 (v nadaljevanju pogodba) upravičeno zavrnil celoten znesek računa, je na tožencu (nekakovostna, nestrokovna in nesolidna izvedba del), še posebej zato, ker je tožnik trdil, da so bila dela opravljena v skladu z normativi, standardi in po naročilu nadzornega organa in toženca. Tega pa toženec ni izkazal. Treba je opozoriti, da se celoten 7. člen pogodbe nanaša na nekakovostne, nesolidne in nestrokovne izvedbe. Res je, kot trdi pritožba, da 1. odstavek 6. člena pogodbe določa, da tožnik opravljena dela zaračunava na podlagi začasnih situacij, sestavljenih na podlagi količin, potrjenih v knjigi obračunskih izmer, vendar v pogodbi ni predvidena posledica, kako mora ravnati toženec (naročnik), če tožnik (izvajalec) tega ne upošteva. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je v tem primeru materialno pravo, ki ga je treba uporabiti, 64. člen Posebnih gradbenih uzanc (PGU), ki določa, da lahko naročnik (toženec) izpodbija začasne situacije glede cene, količine in vrste izvedenih del. V tem primeru je dolžnost naročnika, da o spornem znesku in razlogih izpodbijanja obvesti izvajalca v roku, ki je določen za plačilo na podlagi situacije. Po mnenju višjega sodišča toženec teh zahtev ni izpolnil. Določba 64. člena PGU ne daje upravičenosti tožencu zavrniti celotnega zneska situacije zaradi napačno obračunanih količin, razen kadar bi šlo za izpodbijanje celotne količine. Tako ni izpolnil zahteve 64. člena PGU, da mora tožnika obvestiti o spornem znesku. Tožnik je upravičen do plačila za dejansko opravljeno količino dela, tiste količine dela, ki je po pogodbi ni opravil, pa lahko toženec zavrne. Ne more pa zavrniti celotnega zneska situacije. Tožena stranka tudi tekom pravdnega postopka ni zatrjevala, kako so bile napačno obračunane količine in kako bi te količine morale biti obračunane v skladu s knjigo obračunskih izmer (ni izkazal niti razloga zavrnitve, niti spornega zneska). Če bi to zatrjeval in dokazal v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodišče ne bi prisodilo celotnega vtoževanega zneska tožeči stranki.

7Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje ugotovitev, da je bila pogodbena kazen v višini 5.518,81 EUR uveljavljena prepozno. Tožena stranka navaja, da ni uveljavljala zamude faznih rokov iz terminskega plana (2. odstavek 10. člena pogodbe), temveč zamudo v končnem roku izvedbe del. Končna zamuda pa je bila znana šele, ko so bila dela izvedena in ne po 50 dneh od prvega dneva zamude. V januarju je sicer že bilo znano, da zamuja 50 dni in bo zaračunal 10% vrednosti opravljenih del, vendar do takrat še ni mogel izračunati zneska pogodbene vrednosti. Višje sodišče ugotavlja, da je tudi v primeru, če je vse, kar navaja toženec, res, dolžnost toženca, v primeru sprejema izpolnitve obveznosti (v primeru zamude), nemudoma sporočiti nasprotni stranki, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni zaradi zamude (5. odstavek 251. člena Obligacijskega zakonika ? OZ). Toženec pa v nasprotni tožbi ni navajal in dokazal, da je podal izjavo tožniku ob sprejemu oz. izročitvi del, s katero si je pridržal pravico do pogodbene kazni zaradi zamude, zato je to pravico izgubil. 55. člen PGU sicer določa, da se lahko pogodbena kazen uveljavlja vse do konca končnega obračuna, kar pa še ne pomeni, da upniku, ki je sprejel izpolnitev, ne bi bilo treba nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni (1). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec pavšalno navajal, da je uveljavljal pravico do pogodbene kazni takoj, ko je bila znana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik navedel, da jo je toženec uveljavljal šele avgusta 2010 (pol leta po primopredaji objekta), M. I. je izpovedal, da se je to zgodilo po podpisu končnega obračuna z investitorjem (v marcu), tožena stranka pa ne pove nič konkretnejšega razen, da jo je uveljavljala takoj, ko je bila znana. Trditveno in dokazno breme o pravočasnosti izjave, s katero bi si toženec zagotovil pravico zahtevati pogodbeno kazen, je na toženi stranki. Tožena stranka s tem, ko ni zatrjevala niti datuma oz. okoliščin, kdaj je uveljavljala pogodbeno kazen ali da je podala izjavo v skladu s 5. odstavkom 251. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni prepričala sodišča v utemeljenost svojega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude tožnika.

8Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo dejstvo, da tožnik vseh del po pogodbi ni izvedel, ampak je toženec v delo vključil dodatnega izvajalca. S tem je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo eno pravno relevantno dejstvo, za ugoditev zahtevku pa bi moralo ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva, ki kažejo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Res je torej, da tožnik ni ugovarjal niti višini niti predloženim naročilnicam, vendar pa je bila obveznost toženca, da navede vsa tista pravno relevantna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Ker tožnik ni ugovarjal postavljenemu zahtevku, tožencu res ni bilo treba predložiti dokazov (specificiranih naročilnic), vendar pa to ne izključuje njegove obveznosti podati ustrezno trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na povračilo razlike med vrednostjo cene po pogodbi in ceno pri drugem izvajalcu (3. odstavek 10. člena pogodbe) zaradi nesklepčnosti, saj toženec ni navedel, kolikšna je bila vrednost del po pogodbi in kolikšna je bila vrednost del, ki jih je opravil drug izvajalec (navede dve različni vrednosti). Sodišče tako ni moglo ugotoviti razlike med vrednostjo del po pogodbi in del pri drugem izvajalcu, kar pa je ključno za ugotovitev višine zneska do katerega bi bil upravičen toženec. Enako neutemeljen je tudi tožbeni zahtevek za plačilo manipulativnih stroškov v višini 7% pogodbene vrednosti novega izvajalca (3.698,42 EUR). Višje sodišče ugotavlja, da je toženec v nasprotni tožbi navedel, da je pogodbena vrednost novega izvajalca 52.834,63 EUR (list.št. 34), kasneje pa, da je ta znašala 55.799,33 EUR (46.466,11 EUR z DDV, list.št. 62). Znesek manipulativnih stroškov v višini 3.698,42 EUR je toženec izračunal na podlagi zneska, ki ga je prvega navedel. Sodišču ni jasno, kako je toženec lahko kasneje bolj natančno navedel drug znesek s tem, da je opredelil višino stroška del in DDV (46.466,11 EUR z DDV). S tem je podal dve različni trditvi, ki ju višje sodišče ocenjuje za protispisni.

9Pritožba sicer pravilno navaja, da je zamuda tožnika znašala 144 dni, kar je bistveno več, kot je znašala zamuda toženca, vendar je kljub temu pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni izkazal vseh elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožena stranka dokazala protipravno ravnanje (prekoračitev 23-dnevnega roka za izvedbo del). Tudi če se višje sodišče strinja s pritožnikom, da mu je uspelo dokazati vzročno zvezo, pa je zahtevek kljub temu treba zavrniti kot neutemeljenega. Toženec ni dokazal višine gospodarske škode (23.923,74 EUR), saj ni navedel vrednosti pogodbe med njim in investitorjem, da bi bilo mogoče ugotoviti delež tožnika, višini škode pa je tožnik konkretizirano oporekal.

10Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 399. člena ZPP) s tem, ko je zavrnilo kot nepotreben dokaz zaslišanje G. J.. Tožena stranka bi morala kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje kasneje se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP). Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka obravnavane kršitve ni uveljavljala takoj, ko je bilo mogoče (zapisnik z dne 10. 7.2012), v pritožbi pa tudi ni navedla zakaj tega ni mogla uveljavljati prej.

11Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k pritožbeni odločitvi in je bil stroškovno nepotreben. V skladu s 155. in 165. členom ZPP mora zato tudi tožeča stranka sama kriti stroške odgovora na pritožbo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z opravilno številko I Cpg 1359/2010 z dne 22.06.2011.