UPRS Sodba III U 302/2016-7

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Koper - Postojna - Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo toženi stranki kot delodajalcu prepovedal opravljanje delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo z delavci - samostojnimi podjetniki, ki jih v izreku navaja po imenih in to do odprave nepravilnosti, ki je bila storjena s tem, da jim delodajalec omogoča opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava na način, da njihovo delo vsebuje vse elemente delovnega razmerja (delo po navodilih in nadzorom delodajalca, osebno in nepretrgano opravljanje dela, plačilo za delo, vključitev v organiziran delovni proces delodajalca), s čimer ravna v nasprotju z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).

2V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski organ navajal, da so bili pri toženi stranki po uradni dolžnosti v dneh 21. 9. 2015, 29. 9. 2015, 8. 10. 2015, 13. 11. 2015, 20. 11. 2015 in 9. 3. 2016 na podlagi prvega odstavka 14. člena Zakona o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID-1) opravljeni izredni pregledi v zadevi zaposlovanja delavcev. V postopku nadzora je bil opravljen pregled evidenc opravljenega dela za mesece julij, avgust in september 2015 in pregled pogodb o poslovnem sodelovanju. Ugotovljeno je bilo, da so za tožečo stranko delo opravljali tudi samostojni podjetniki, navedeni v izreku izpodbijane odločbe. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožeča stranka vse pogodbe o poslovnem sodelovanju s temi samostojnimi podjetniki sklenila za dobo treh let, z izjemo pogodbe, ki jo je sklenila s samostojnim podjetnikom A.A. za čas enega leta, ter pretežno z možnostjo podaljšanja pogodbenega razmerja za enako časovno obdobje. Iz pogodb ne izhaja delo, ki ga samostojni podjetniki opravljajo za tožečo stranko. Prvostopenjski organ je dejansko delo teh oseb ugotovil z izjavami samostojnih podjetnikov na zapisnik ob inšpekcijskih pregledih. Za delavce, ki so zaposleni pri tožeči stranki, obenem pa opravljajo delo tudi kot samostojni podjetniki, je prvostopenjski organ ugotovil, da so ves čas opravljali enako delo, ne glede na pravno podlago za to delo. Iz akta o sistemizaciji delovnih mest je razvidno, da so vsa delovna mesta, na katerih so samostojni podjetniki opravljali delo, sistemizirana, oziroma da se vsa ta dela lahko umestijo v opise del in nalog za katero od sistemiziranih delovnih mest. Ob pregledu je bilo ugotovljeno, da delo samostojnih podjetnikov poteka v skladu z navodili, ki jim jih daje zakoniti zastopnik tožeče stranke ter da svoje delo opravljajo v skladu z delovnimi procesi te družbe. Plačilo se samostojnim podjetnikom izvrši vsakomesečno, in sicer po urnih postavkah, ki pa niso sestavni del pogodb o poslovnem sodelovanju, so pa bile ugotovljene ob inšpekcijskem nadzoru. Samostojni podjetniki, ki so zaposleni pri tožeči stranki, prejemajo plačilo deloma iz delovnega razmerja, deloma na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju, in sicer na slednji način pretežno plačila za delo preko polnega delovnega časa.

3Prvostopenjski organ je v nadaljevanju odločbe za vsakega samostojnega podjetnika posebej navedel, koliko ur dela je opravil v posameznem mesecu, za katerega je bil opravljen nadzor, posebej tudi za tiste, ki so hkrati zaposleni pri tožeči stranki. Na podlagi vseh podatkov je zaključil, da iz njih izhaja kontinuiteta dela za tožečo stranko kot naročnika del, pri tistih samostojnih podjetnikih, ki so obenem zaposleni pri tožeči stranki pa tudi, da na tak način opravijo večji obseg dela preko polnega delovnega časa, ki se ne ovrednoti na tak način, pač pa se plača kot samostojnim podjetnikom po urnih postavkah, predvidenih zanje. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da drugi odstavek 13. člena ZDR-1 določa, da se, če obstajajo elementi delovnega razmerja, delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. V primerih naštetih samostojnih podjetnikov je prvostopenjski organ ugotovil, da jim je tožeča stranka, vsaj v pregledovanem obdobju, omogočala delo v nasprotju z zakonom, ki ureja delovna razmerja na podlagi pogodb civilnega prava in je zato na podlagi 19. člena ZID-1 izdal odločbo o prepovedi opravljanja dela na tak način, vse do odprave nepravilnosti.

4Tožeča stranka je zoper odločbo prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. Drugostopenjski organ je ocenil, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter se pridružil obrazložitvi odločitve prvostopenjskega organa. Ocenil je, da je ta utemeljeno ugotovil obstoj elementov delovnega razmerja v pogodbenih razmerjih in izvajanju konkretnih delovnih obveznosti za samostojne podjetnike, navedene v izpodbijani odločbi. Poudarja, da pritožbena navedba, da samostojni podjetniki niso zainteresirani za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ni bistvena, saj se v inšpekcijskem postopku preverja spoštovanje delovnopravne zakonodaje, kjer kot stranka nastopa delodajalec, ki pa se ne more sklicevati na nepripravljenost delavca, da sklene pogodbo o zaposlitvi. To, da posamezni samostojni podjetniki opravljajo dela tudi za druge naročnike, ne nasprotuje ugotovitvi o obstoju elementov delovnopravnega razmerja, saj gre za osebe, ki so vključene v delovni proces in opravljajo dela, ki se lahko umestijo v opis del in nalog sistemiziranih delovnih mest. V inšpekcijskem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da vsi samostojni podjetniki delajo po navodilih direktorja tožeče stranke, to zapisano na zapisnik in direktor na to navedbo ni imel pripomb. Četudi urne postavke v pogodbah o poslovnem sodelovanju niso bile navedene, so se te dejansko upoštevale pri izračunu izplačila. Delo teh samostojnih podjetnikov je pri tožeči stranki potekalo kontinuirano v vsem pregledovanem obdobju, to je od julija do septembra 2015, kar je eden od elementov delovnega razmerja. Drugostopenjski organ še meni, da sklicevanje tožeče stranke na omejevanje temeljne pravice do svobodne gospodarske pobude in svobode podjetništva ni utemeljeno, saj so vse oblike dela, tudi pogodbena razmerja, zakonsko urejena, pri tem pa je treba upoštevati omejitve in prepovedi, določene s predpisi. Svoboda in vzajemna volja strank ni absolutna.

5Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Trdi, da je tožena stranka napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, na tej podlagi napačno uporabila materialno pravo, bistveno pa kršila določbe postopka. Z odločbo je prišlo tudi do posega v človekove pravice in temeljne svoboščine delavcev.

6Tožeča stranka izpostavlja, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva, saj ni navedenega vsebinskega razloga, zakaj je bil po uradni dolžnosti uveden inšpekcijski pregled v zvezi z zaposlovanjem delavcev. Meni, da bi tožena stranka morala ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva in konkretne okoliščine, ki so pomembna za izdajo odločbe, pa tega ni storila. Zatrjevane elemente delovnega razmerja je tožena stranka presojala le na podlagi evidenc opravljenega dela za čas od julija do septembra 2015, pogodb o poslovnem sodelovanju ter izjav, ki so bile dane na zapisnik. Zgolj na tej podlagi ni mogoče sprejeti zaključka, da gre za kontinuiteto delovnega razmerja, izjave delavcev, katera dela opravljajo, pa ne morejo zadoščati za presojo o njihovi vključenosti v organiziran delovni proces. To lahko le nakazuje na obstoj elementov delovnega razmerja, vendar pa domneva ne zadostuje za zaključek, da so elementi delovnega razmerja obstajali. Ker izvedeni dokazi ne zadoščajo za tak zaključek, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj se odločbe ne da preizkusiti.

7Tožeča stranka trdi, da so samostojni podjetniki, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, imeli sklenjeno pogodbo o sodelovanju, vendar pa njihovo delo ni kazalo elementov delovnega razmerja. Tožeča stranka tem delavcem ni dajala neposrednih navodil za delo, niso bili vključeni v organizirani delovni proces, dela niso opravljali kontinuirano, pač pa je z njimi tožeča stranka kontaktirala ob povečanem obsegu dela, kar vse lahko pojasni zakoniti zastopnik tožeče stranke. Nekateri od teh so sicer zaposleni drugje in so s tožečo stranko sodelovali na lastno željo, občasno in v popoldanskem času. Tožena stranka tega ni presojala, pač pa je upoštevala le višino plačila in število ur, kar pa v danem primeru ni relevantno, Tožeča stranka prilaga izjave delavcev ..., iz katerih izhaja, da želijo s tožečo stranko sodelovati le pogodbeno in da niso zainteresirani za sklenitev delovnega razmerja. Drugi lahko enako izpovedo ustno. Tožeča stranka zato trdi, da taka oblika dela ne predstavlja nepravilnosti, kot je to zmotno ugotovila tožena stranka ter se tudi določba 13. člena ZDR-1 tolmači njim v škodo. Napačno je tudi stališče drugostopenjskega organa, da volja samostojnih podjetnikov za sklenitev delovnega razmerja ni pomembna, saj so pogodbene stranke in morajo izraziti voljo in pripravljenost, da sklenejo pogodbo o zaposlitvi. Take pogodbe ni mogoče skleniti enostransko in zato ni razumno odgovornosti prevaliti na tožečo stranko.

8Po mnenju tožeče stranke je odločitev tožene stranke v nasprotju z izvrševanjem temeljne pravice do svobodne gospodarske pobude in svobode podjetništva, kar zagotavlja Ustava RS, Listina EU o temeljnih pravicah in druge mednarodne konvencije, prav tako je v nasprotju z zagotovljeno pravico posameznika do svobodne izbire poklica in zaposlitve iz 49. člena Ustave RS.

K točki I izreka:

9Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel razloge za svojo odločitev, to je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje ter se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

11Med strankama ni sporno, da so pri tožeči stranki delo na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju opravljali samostojni podjetniki, navedeni v izreku odločbe. Prav tako ni sporno, da so nekateri od teh obenem zaposleni pri tožeči stranki in da so delo kot samostojni podjetniki opravljali predvsem kot delo preko polnega delovnega časa. Tožeča stranka tudi ne oporeka ugotovitvam tožene stranke o tem, koliko ur dela so opravili posamezni samostojni podjetniki pri tožeči stranki v pregledovanem obdobju (julij do september 2015), nadalje tudi ne oporeka, da v pogodbah ni bilo določeno delo, ki so ga opravljali, da pa je ta dela mogoče uvrstiti med sistemizirana delovna mesta tožeče stranke, kot tudi ne oporeka, da so plačilo delo prejeli po urnih postavkah, četudi te v pogodbah niso bile določene.

12Tožeča stranka je v tožbi uvodoma navajala, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka zato, ker v odločbi ni navedla, zakaj je bil uveden inšpekcijski nadzor. Sodišče s tem ne soglaša. Inšpektorat RS za delo ima namreč pooblastilo za izvajanje inšpekcijskih nadzorov določeno v ZID-1, 14. člen tega zakona pa določa, da se postopek vodi po uradni dolžnosti, razen če zakon določa drugače. To pomeni, da toženi stranki ni treba pojasnjevati, zakaj se je odločila za inšpekcijski nadzor pri tožeči stranki, saj to njeno pooblastilo izhaja iz samega zakona.

13Za presojo obravnavane zadeve je ključna določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1, ki določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, kolikor obstajajo elementi delovnega razmerja, razen v primerih, ki jih določa zakon. Sodišče zato meni, da ni mogoče slediti trditvi tožeče stranke, da je tudi pogodbe na področju delovnih razmerjih treba razlagati tako, kot se razlagajo preostale pogodbe civilnega prava, torej, da je pogodba sklenjena le, kolikor sta s tem soglasni obe pogodbeni stranki. Določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1 je namreč kogentne narave, kar pomeni, da v primeru, ko v razmerju med delodajalcem in osebo, ki zanj opravlja delo, obstajajo elementi delovnega razmerja, pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati kako bosta pravno opredelili to razmerje, razen kolikor zakon tega izrecno ne dopušča. Gre za načelo prednosti dejstev, po katerem se tako razmerje, ne glede na voljo pogodbenih strank, že po sami določbi zakona šteje za delovno razmerje (enako tudi v sodbah Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 923/2015 in I U 1279/2015, smiselno tudi v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča, primeroma opr. št. Pdp 813/2016, Pdp 753/2016). Sodišče zato meni, da izjave delavcev, ki jih je predložila tožeča stranka in iz katerih izhaja, da ne želijo urediti svojega razmerja s tožečo stranko s sklenitvijo delovnega razmerja, za odločitev niso relevantne, prav tako ni relevantno, da so nekateri opravljali delo tudi za druge naročnike. Ključno je le vprašanje ali je bilo delo, ki so ga opravljali za tožečo stranko tako, da obstajajo elementi delovnega razmerja.

14Pojem in vsebino delovnega razmerja določa prvi odstavek 4. člena ZDR-1, ki opredeljuje delovno razmerje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da pri vseh osebah, ki so navedene v izreku izpodbijane odločbe, obstajajo ti elementi delovnega razmerja, in to v prvostopenjski, še natančneje pa v drugostopenjski odločbi, podrobno opisala. Tej obrazložitvi se, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče v celoti pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Volja delavcev, da delajo kot samostojni podjetniki in ne kot zaposleni, pri opredelitvi prostovoljne vključitve v organiziran delovni proces ni bistvena, kot je pojasnjeno že v prejšnjem odstavku. Tožeča stranka obsegu dela, ki so ga zanjo opravljali delavci po pogodbah o poslovnem sodelovanju, ne oporeka, meni pa, da podatki, povzeti iz teh pogodb, evidenc in izjav delavcev ne morejo zadoščati za ugotovitev, da je bilo delo kontinuirano. Sodišče temu ne sledi, saj tak zaključek tožeče stranke izključujejo prav ti dokazi, zlasti obseg dela, ki so ga opravili delavci kot samostojni podjetniki in ki dosega (tudi presega) sicer običajni obseg ur dela, ki se od delavcev zahteva ob zaposlitvi za polni delovni čas. Tožeča stranka v tožbi sicer trdi, da delavcem ni dajala navodil za delo in da jih tudi ni nadzorovala, kar pa izključuje zapisnik, sestavljen ob inšpekcijskem pregledu, iz katerega izhaja, da na tako ugotovitev zakoniti zastopnik tožeče stranke ni imel pripomb. Nenazadnje, da naj bi delavci delali povsem samostojno, brez navodil in nadzora ter ne da bi bili vključeni v delovni proces tožeče stranke, kot to ta navaja v tožbi, glede na število teh delavcev in njihov obseg opravljenega dela, po mnenju sodišča, tudi ni logično in navsezadnje z ničemer utemeljeno. Dejstvo je, da so delavci delo opravljali nepretrgoma, po navodilih tožeče stranke in pod njenim nadzorom. Četudi v pogodbi niso bila določena dela, ki naj bi jih ti delavci opravljali za tožečo stranko na podlagi pogodbo o poslovnem sodelovanju, je šlo za dela, ki jih je mogoče uvrstiti med sistemizirana delovna mesta tožeče stranke, oziroma so tisti delavci, ki so zaposleni pri toženi stranki, kot samostojni podjetniki opravljali dela na enakih delovnih mestih, le da preko polnega delovnega časa, torej na način, ki ni skladen s pravili o opravljanju takega dela.

15Sodišče na podlagi vsega navedenega pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da ima delo oseb, navedenih v izreku odločbe, vse elemente delovnega razmerja. Tožena stranka je to v obrazložitvi odločitve obširno pojasnila in sodišče ne sledi zatrjevanju tožeče stranke, da odločba ni obrazložena in da izvedeni dokazi ne zadoščajo za tak zaključek. Na tej podlagi je tožena stranka sprejela pravilno odločitev, da tožeči stranki prepove opravljanje dela z delavci, ki ima vse elemente delovnega razmerja, na podlagi pogodb civilnega prava in to do odprave teh nepravilnosti (6. točka 19. člena ZID-1).

16Tožeča stranka v tožbi tudi trdi, da je odločitev tožeče stranke v nasprotju z izvrševanjem temeljne pravice do svobodne gospodarske pobude in svobode podjetništva, tudi v nasprotju s pravico posameznika do svobodne izbire poklica in zaposlitve. Sodišče ugotavlja, da za uveljavljanje slednjega, torej za uveljavljanje kršitve ustavnih pravic delavcev, tožeča stranka kot delodajalec ne izkazuje pravnega interesa. Glede zatrjevanja o kršitvi temeljne pravice do svobodne gospodarske pobude in svobode podjetništva, sodišče meni, da je že drugostopenjski organ smiselno pravilno poudaril, da pogodbena svoboda gospodarskih subjektov ni neomejena, pač pa ji meje postavlja javna korist in ta je v primeru sklepanja delovnih razmerij in varstva delavcev vsekakor podana. Tožeča stranka zato s takimi tožbenimi ugovori, ki niso konkretizirani ter posega v ustavno zagotovljene pravice tožene stranke ne izkazujejo, ne more uspeti (enako Upravno sodišče RS v sodbi, opr. št. I U 923/2015).

17Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

18Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.