19. člen ZID-1

Določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1 je kogentne narave, kar pomeni, da pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve njunega razmerja, če obstajajo navedeni elementi delovnega razmerja. Gre za t.i. načelo prednosti dejstev, po katerem se takšno razmerje po sili zakona šteje za delovno razmerje (prim. sodbi tega sodišča I U 923/2015 z dne 30. 3. 2016 in III U 83/2018 z dne 5. 10. 2021). Zakonska domneva o obstoju delovnega razmerja v primerih, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja, je tudi izrecno urejena v 18. členu ZDR-1.

Toženka pravilno poudarja, da je določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1 kogentne narave, kar pomeni, da pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve njunega razmerja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Razmerje, pri katerem so podani zakonsko določeni elementi delovnega razmerja, se po samem zakonu šteje za delovno razmerje. Delo se v takšnem primeru ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, razen če je to posebej zakonsko določeno (kar za obravnavani primer ni). Gre za t.i. načelo prednosti dejstev, po katerem se takšno razmerje po sili zakona šteje za delovno razmerje. Zato ima toženka prav, da volja delavca (s.p.) za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ter njegova (ne)pripravljenost, da sklene pogodbo o zaposlitvi, nista pomembni.

Čeprav je tožnik še pred izdajo izpodbijane odločbe izpolnil obveznosti, ki mu jih je z ustno odločbo na kraju samem izrekel inšpektor dela, je inšpektor ravnal pravilno in skladno z določbo drugega odstavka 21. člena ZID-1, ko je izdal pisno odločbo, ki pomeni le pisni odpravek ustno izrečenih ukrepov z utemeljitvijo.

Sodišče soglaša z zaključkom tožene stranke, da je proizvodni proces izdelave sladoleda enoten in medsebojno povezan, tako da ne dopušča fizične ločitve pakiranja sladoleda od drugih faz v proizvodnji, ugotovitve ob inšpekcijskem pregledu pa tudi kažejo, da so tako delavci tožeče stranke kot tudi delavci družbe A., d.o.o. opravljali delo na isti delovni opremi, pa četudi je bila ta formalno oddana v najem tožeči stranki. Organ je dolžan udeleženca postopka poučiti o pravici do tolmača, če ve, da ta ne razume slovenskega jezika. Organ pa to lahko ve, kadar udeleženec to sam pove oziroma če organ to ugotovi glede na konkretne okoliščine vodenega postopka. V obravnavanem primeru bi torej C.C., kolikor ne bi razumel slovenskega jezika in vprašanj, ki so mu bila postavljena, to lahko povedal upravnemu organu in zahteval, da se mu omogoči spremljanje postopka v jeziku, ki ga razume, pa tega ni storil, dejstvo pa je, da je komunikacija z inšpektorico potekala brez težav.

Delavke so delo opravljale osebno v prostorih tožeče stranke z njenimi sredstvi, bile so vključene v organiziran delovni proces delodajalca, za opravljeno delo pa so prejele dogovorjeno plačilo, določeno v fiksnem mesečnem znesku. Svojo prisotnost na delu so evidentirale enako kot ostali zaposleni, imele so službeno kartico. Sodišče se strinja z ugotovitvijo, da so delavke delale po navodilih tožeče stranke, kar potrjuje vsebina sklenjenih pogodb. Samostojne podjetnice so bile namreč zavezane upoštevati morebitna navodila, zahteve in usmeritve tožeče stranke, kot tudi njene splošne akte. Delavke so torej tudi po 1. 2. 2013 delo opravljale na enak oziroma primerljiv način in v enakih oziroma primerljivih okoliščinah, zato je njihov status po določbah ZDR-1 enak statusu, kot so ga imele pred 1. 2. 2013. Tožeča stranka razmerje z delavkami opisuje kot poslovno sodelovanje med dvema gospodarskim subjektoma, čemur sodišče ne sledi. Pogodbe o poslovnem sodelovanju so sicer sklenjene med samostojnim podjetnikom in gospodarsko družbo, vendar je bistveno, kakšna je bila dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne s kakšnim formalnim oziroma pisnim sporazumom sta stranki

Razmerje med delavcem in delodajalcem, ki izpolnjuje vse elemente delovnega razmerja, se šteje za delovno razmerje in se glede na določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava. Ugotovljena dejstva za šest študentov in druge okoliščine, navedene v izpodbijani odločbi (neprerekane), omogočajo zaključek, da je pri navedenih študentih ugotoviti elemente delovnega razmerja. Za ugotovitev, da vzpostavljeno razmerje med delodajalcem in delavcem izpolnjuje znake delovnega razmerja, samo poimenovanje pogodbe ni odločilen dejavnik pri presoji, niti ni odločilna pisna oblika sklenjene pogodbe. Za opredelitev in konkretizacijo kršitve je toženka v izrek lahko navedla podlago, po kateri študentje pri tožniku opravljajo delo – študentsko napotnico, ki je ustrezno izpolnjena s strani organizacije, ki posreduje začasna in občasna dela, kar pa ne pomeni, da se med delodajalcem in študentom, ki delo opravlja, ne vzpostavi civilnopravno razmerje za opravljanje začasnega in občasnega dela.

Določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1 je kogentne narave ter v primeru, ko v razmerju med delodajalcem in osebo, ki zanj opravlja delo, obstajajo elementi delovnega razmerja, pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve tega razmerja, kar pomeni, da se v takšnem primeru delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen če je to posebej zakonsko določeno. Gre za t.i. načelo prednosti dejstev, po katerem se takšno razmerje, ne glede na voljo pogodbenih strank, po sili zakona šteje za delovno razmerje, delavec pa ima vse pravice iz delovnega razmerja