UPRS sklep U 166/01

Tožba se zavrže.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Urada za nepremičnine Mestne Občine A z dne 22.2.2001, s katero so bili tožeči stranki dodeljeni najpotrebnejši prostori na naslovu Ulica B 10, A v skupni izmeri 14,41m2, in kletni prostori v K10, A v izmeri 12m2, hkrati pa naložena izpraznitev stanovanja na K 7, A, v katerem tožeča stranka trenutno prebiva. Po vpogledu v upravne spise in v zemljiški kataster, ter po pribavi mnenja Centra za socialno delo o družinskih razmerah stranke, tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je odločba organa prve stopnje pravilna in zakonita, iz njene obrazložitve pa tudi jasno izhajajo razlogi za izpraznitev sedanjega stanovanja ter dodelitev najpotrebnejših prostorov. Res, da se bodo življenjski pogoji poslabšali po selitvi iz sedanjega 74,10 m2 velikega stanovanja v novo dodeljeno v izmeri 14,41m2, vendar je to še zmeraj v skladu z Zakonom o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/80, 14/84, 18/87), saj lahko predstavljajo bistveno poslabšanje razmer uporabnikov stanovanja, morajo pa biti vseeno takšni, da je v njih mogoče živeti. Dodeljeni prostori v izmeri 14,41m2 še vedno omogočajo normalno življenje uporabnikov, kletni prostor v izmeri 12m2 pa je namenjen uskladiščenju pohištva, ki ga nujno ne potrebuje, s čemer je problem tožeče stranke ustrezno rešen. Poleg tega je iz podatkov zemljiškega katastra razvidno, da stranka poseduje tudi druge nepremičnine in bi lahko stanovanjski problem reševala tudi na drug način. Tožena stranka nadalje navaja, da je do izselitve prišlo zaradi neplačevanja najemnine tožeče stranke, čeprav njeni dohodki niso tako nizki, da ne bi tega omogočali, kakor tudi njena bolezen ne. Tožeča stranka se je tudi ves čas zavedala sinove odvisnosti od mamil, pa vendar ni storila ničesar, da bi stanovanjski problem rešila na drugačen način. Ponujeno možnost za sklenitev nove najemne pogodbe ob pogoju plačila vse zapadle neporavnane najemnine pa je tožeča stranka odklonila, saj zapadlega zneska ni poravnala.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da sedaj prebiva s sinom, ki je zdravljen narkoman, v štirisobnem stanovanju, ki je v celoti opremljeno. Tako izpodbijana odločba kot odločba prvostopnega organa sta bili izdani brez predhodnega ogleda prostorov, v katerih tožeča stranka sedaj prebiva ali dodeljenih prostorov, zaradi česar je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in posledično kršeno materialno pravo. Ob ogledu bi bilo moč ugotoviti, da prostori v izmeri 14,41 m2 ne omogočajo normalnega življenja uporabnikov, tudi pohištva, ki se sedaj nahaja v štirisobnem stanovanju ne bo mogoče postaviti v omenjeni prostor. Ne nasprotuje sodbi Okrajnega sodišča v A, ne prizadevanjem prvostopnega in drugostopnega organa, niti izpraznitvi stanovanja, vendar pa želi, da se jima s sinom omogoči normalno življenje, saj kot je neuradno (t.j. brez lastnega ogleda) izvedel, dodeljeni prostori nimajo ne oken, ne wc-ja. Pri dodelitvi večjih najpotrebnejših prostorov pa naj se upošteva tudi zdravstveno stanje sina, da ne bo to razlog, da bo ponovno stopil na pot narkomanije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in navaja, da po določbi 7. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih najpotrebnejši prostori predstavljajo takšne prostore, ki varujejo stanovalce pred vremenskimi neprilikami in njihovo pohištvo pred znatnejšo škodo. Dodeljeni prostori so sicer majhni, vendar navedenim pogojem ustrezajo, saj ima prostor z eno sobo tudi kuhinjski del in kopalnico. Res, da vanj ne bo mogoče postaviti vsega pohištva, vendar si je težko predstavljati najpotrebnejši prostor, v katerega bi tožeča stranka lahko postavila vse svoje pohištvo. Upoštevati je treba, da najpotrebnejši prostori predstavljajo minimum za normalno bivanje.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 2. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Po določbi 3. odstavka navedenega člena pa v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Upravni akt po tem zakonu pa je akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku.

Iz spisov nedvomno izhaja, da v obravnavanem primeru tožena stranka nastopa kot lastnica stanovanja oziroma naslednica prejšnje imetnice stanovanjske pravice ter pri tem izvaja s sodbo Okrajnega sodišča v A z dne 8.12.1999 naloženo dolžnost zagotovitve najpotrebnejših prostorov. S citirano sodbo je bilo tožeči stranki naloženo, da je dolžna izprazniti stanovanje, v katerem trenutno prebiva, in sicer v 15 dneh po tem, ko ji bo tožena stranka priskrbela ustrezno najemno stanovanje, ki bo ustrezalo najpotrebnejšim prostorom v smislu 7. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Skladno z določbo 20. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, 57/94, 14/95, 26/97, 70/97, 10/98, 74/98, 70/00-ZLS) lahko občina v skladu z zakoni poseduje, pridobiva in razpolaga z vsemi vrstami premoženja, po določbi 21. člena ZLS pa občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena, ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom, in sicer skladno s prvo alineo 2. odstavka citiranega člena, občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev tudi upravlja občinsko premoženje. Glede na to, da je predmet odločanja z upravnim aktom v upravni stvari vselej pravica, obveznost ali pravna korist posameznika v konkretni upravni stvari, odločba o dodelitvi najpotrebnejšega prostora, ne glede na to, v kakšni obliki je izražena, ni upravni akt v smislu 3. člena ZUS. V opisanem ravnanju ni znakov odločanja na podlagi javnih pooblastil, saj v konkretni zadevi tožena stranka nima položaja upravnega organa in ne izvršuje nalog podeljenih z javnim pooblastilom, zatorej tudi izdana odločba ni upravni akt zoper katerega bi bil mogoč upravni spor. Pri dodelitvi najpotrebnejših prostorov se namreč ne ravna po pravilih upravnega postopka. Stvar, o kateri je prvostopni upravni organ odločal in izdal odločbo torej ne spada v upravno pristojnost. Sodišče ob tem še pripominja, da je pojem dodelitve najpotrebnejših prostorov urejal Zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82, 14/84), ki pa je z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94, 23/96, 1/00 - SZ) prenehal veljati. V prehodnih in končnih določbah slednjega je določeno, da če je potrebno za izvršitev sodbe priskrbeti drugo primerno stanovanje oziroma najpotrebnejše prostore, se šteje, da je pogoj izpolnjen, če se priskrbi ustrezno najemno stanovanje, v 4. odstavku 54. člena SZ pa je določeno, da v primeru spora odloča o primernosti drugega stanovanja sodišče v nepravdnem postopku.

Ker je tožeča stranka sledila pravnemu pouku, ki ga je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi, ji s tem sklepom niso prizadete njene pravice do pravnega varstva v zvezi z izpodbijano odločbo in ima še zmeraj zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti v nepravdnem postopku.

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo zavreči, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.