UPRS sodba U 354/2002

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim enotnim dovoljenjem je tožena stranka investitorju AAA d.o.o., A., dovolila gradnjo RTO naprave za zmanjšanje emisij odpadnih plinov iz proizvodnje anhidrida ftalne kisline, na zemljišču parc. št. 1755/2 k.o. B.. V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da nameravani poseg v prostor predstavlja gradnjo naprave za termično obdelavo odpadnih snovi iz proizvodnje anhidrida ftalne kisline (AFK) in proizvodnje anhidrida maleinske kisline v kompleksu podjetja AAA. Zemljišče s parc. št. 1755/2 k.o. B. se nahaja na območju C., v območju proizvodnih dejavnosti z oznako KP-6, kot ga določajo prostorske sestavine dolgoročnega plana Občine D. in Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in družbenega plana Mestne občine D.. Obravnavano območje se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji za območje B., E., A. (PUP). V 10. členu PUP-a je določeno, da so na območjih stavbnih zemljišč dovoljene tudi preureditve obstoječih objektov oziroma adaptacije, dozidave, nadzidave, vzdrževalna dela na obstoječih objektih in napravah. V 40. členu PUP-a je določeno, da mora investitor za urejanje zahtevnejših območij, kamor so uvrščena tudi ekološko zahtevnejša območja, sanacija urbane degradacije in zahtevnejša infrastruktura, v lokacijskem postopku pridobiti strokovne podlage o vplivu oziroma vključitvi nameravanega objekta v širši prostor po komunalno-tehničnem, prometnem, ekološkem in prostorsko-oblikovnem vidiku, da bi se s tem ugotovile in zagotovile optimalne rešitve, kot tudi možnost odprave obstoječih problemov pri urejanju prostora. Tožena stranka ugotavlja, da je poseg v skladu z 10. členom PUP-a, saj predstavlja preureditev oziroma adaptacijo obstoječega objekta - naprave - proizvodnje anhidrida ftalne kisline in proizvodnje anhidrida maleinske kisline v kompleksu AAA. Investitor je v postopku skladno s 40. členom PUP-a predložil tudi poročilo o vplivih na okolje, ki sta ga izdelala BBB. F., Laboratorij za raziskave v okolju, F. in CCC., Odsek za znanost in okolje, G.. V povzetku poročila s sklepno oceno sprejemljivosti pa je podan sklep, da bo postavitev RTO (regenerativno-tehnične oksidacije) prinesla izboljšanje stanja v okolju in je z vidika varstva okolja sprejemljiva. Upravni organ ugotavlja, da je gradnja RTO naprave za zmanjšanje emisij odpadnih plinov iz proizvodnje anhidrida ftalne kisline skladna z navedenim prostorskim izvedbenim aktom in tako iz urbanističnih razlogov ni zadržkov za izdajo lokacijskega dovoljenja. Upravni organi je v postopku skladno s 60. členom Zakona o varstvu okolja (ZVO), na podlagi javnega naznanila, ki je bilo dne 14. 8. 2002 objavljeno v časopisu Delo in na krajevno običajen način oznanjeno, od 14. 8. 2002 do 4. 9. 2002 zagotovil javno predstavitev osnutka lokacijskega dovoljenja in poročila o vplivih na okolje ter dne 3. 9. 2002 izvedel javno obravnavo z zaslišanjem investitorja. Upravni organ je v postopku priznal status stranke Mestni občini D.. Le-ta je bila skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku vabljena na ustno obravnavo, ki je bila združeno z javno obravnavo, ker ima kot stranska udeleženka zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico sodelovati v postopku. Predstavnik občine se je obravnave tudi udeležil. Med javno predstavitvijo in po njej je bilo upravnemu organu posredovano 10 sklopov pripomb oziroma mnenj, in sicer s strani različnih organov in organizacij kot tudi posameznikov. Mnenja in pripombe se v manjšem delu nanašajo na predmet obravnave v tem postopku, v pretežnem delu pa splošno na celotno delovanje tovarne in njen vpliv na okolje. Upravni organ je za določena vprašanja zahteval odgovore od investitorja, v obrazložitvi izpodbijanega enotnega dovoljenja pa je podal odgovore tudi na pripombe in mnenja, ki niso v direktni povezavi s postavitvijo RTO naprave. RTO naprava bo namenjena izključno odstranjevanju odpadnih plinov, tekočih in destilacijskih ostankov iz obstoječega proizvodnega procesa AFK in AMK. Dobavitelj opreme zagotavlja od 61 do 95 % energetske učinkovitosti, pri čistilni učinkovitosti pa zagotavlja TOC vrednosti pod 10 mg/m3, kar bo preverjeno tudi v okviru poskusnega obratovanja. Kvantitativna ocena znižanja emisij glede na stanje junij 2001 je podano na več mestih v poročilu o vplivih na okolje, znižanje pa bo približno 17-kratno. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve podrobno odgovarja na vse postavljene pripombe, vprašanja in mnenja zainteresirane javnosti in stranske udeleženke v postopku. Sodišče v tej sodbi ne povzema vseh ugotovitev, temveč povzema samo tisti del obrazložitve, ki se nanaša na vprašanja, ki jih izpostavlja tožeča stranka v tožbi. Tako se glede požarne varnosti RTO naprave navaja, da je upoštevajoč odmike med požarnimi sektorji z obstoječim hidrantnim omrežjem in požarnim bazenom za RTO napravo zagotovljena zadostna količina vode za gašenje, kar je razvidno tudi iz študije požarne varnosti za RTO napravo v AAA d.o.o. A.. K predmetnemu dovoljenju je bilo pridobljeno tudi požarno soglasje z dne 1. 8. 2002, Ministrstva za obrambo, Inšpektorata Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, Izpostave D.. Glede kumulativnih in sinergijskih učinkov onesnaževanja zraka, vode in tal v območju glede na lokacijo tovarne in druge onesnaževalce se v obrazložitvi izpodbijanega enotnega dovoljenja navaja, da je RTO naprava namenjena zmanjševanju emisij v zrak. Pri tem ne bodo nastajale odpadne vode, niti trdi ali tekoči odpadki. Glede na to kumulativnih učinkov, vezanih na RTO napravo ni možno niti smiselno ocenjevati, sinergizem in kumulativa vezano na druga onesnaževala pa glede na to, da RTO naprava izboljšuje obstoječe stanje, tudi niso aktualni. Ocena kumulativne onesnaženosti okolja v D. ali neposredni okolici industrijske cone C. neodvisno od RTO naprave presega namembnost zadevnega poročila o vplivih na okolje in projektno raven presoje vplivov na okolje. Nadalje upravni organ ugotavlja, da AAA razpolaga z vsemi vodnogospodarskimi soglasji, ki so vezana na proizvodnjo AFK in AMK ter da so aktivnosti za pridobitev vodnogospodarskega dovoljenja in dovoljenja za odvzem vode iz reke R. v teku. Glede na sklep, ki pa ga je izdalo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Agencije RS za okolje, z dne 25. 7. 2002, pa vodno-gospodarsko soglasje h gradnji RTO naprave ni potrebno, saj delovanje RTO naprave ne bo imelo vpliva na vodni režim. Upravni organ je dne 13. 8. 2002 na podlagi 1. odstavka 59. člena ZVO in 209. člena ZUP z dopisom poslal Agenciji RS za okolje osnutek enotnega dovoljenja, poročilo o vplivih na okolje in ostale dele spisa v soglasje. Dne 20. 9. 2002 je upravni organ po opravljeni javni obravnavi z dopisom, skladno z določbo 2. odstavka 59. člena ZVO, poslal Agenciji RS za okolje tudi predlog odločbe z opozorilom na pripombe in zahteve, ki so se nanašale na dopolnitev poročila o vplivih na okolje oziroma obdelavo dodatnih projektov. Agencija RS za okolje je dne 27. 9. 2002 izdala okoljevarstveno soglasje k enotnemu dovoljenju, s pogojem, da je pri izvedbi posega in izvajanju dejavnosti potrebno upoštevati omilitvene ukrepe in druga okoljevarstvena priporočila, navedena v poročilu o vplivih na okolje ter da je v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja potrebno določiti čas poskusnega obratovanja, v času njegovega trajanja pa skladno s predpisi izvesti meritve emisij snovi v zrak ter v primeru ugotovitve čezmernih obremenitev okolja v času poskusnega obratovanja določiti in izvesti dodatne okoljevarstvene ukrepe. Navedena pogoja sta določena tudi v točkah VI. in VIII. izreka tega dovoljenja, kar pomeni, da je investitor zavezan k njihovi izpolnitvi. Zdravstveni inšpektorat RS je na osnovi 2. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji na zaprosilo upravnega organa dne 25. 7. 2002 izdal soglasje k enotnemu dovoljenju. Z namenom preveriti efektivnost naprave je v izdanem soglasju Zdravstveni inšpektorat podal pogoj, da je potrebno predvideti poskusno obratovanje v času katerega je pri polni obremenitvi tehnološkega procesa potrebno opraviti ekološke meritve na izstopu iz dimnika in meritve hrupa pri najbližji stanovanjski hiši. Navedeni pogoj je določen v vsebini točke VIII. izreka enotnega dovoljenja. Na zahtevo javnosti in stranskega udeleženca je upravni organ v nadaljevanju postopka Zdravstveni inšpektorat RS ponovno pozval, da se o obravnavanem posegu izreče v smislu dopolnitve in spremembe že izdanega soglasja. Zdravstveni inšpektorat RS je v dopisu z dne 16. 9. 2002 navedel, da že izdano soglasje ni potrebno spremeniti ali dopolniti. Isto zahtevo je upravni organ naslovil tudi na Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki je dne 23. 9. 2002 sporočil, da izdanega soglasja ni potrebno v ničemer spreminjati. Upravni organ v obrazložitvi še navaja, da v tem postopku ni mogel upoštevati zahtev, ki so se nanašale na zaprtje tovarne, ustavitev delovanja, zavezanost pravnih naslednikov, izpolnitve inšpekcijskih odločb, ker to ni v njegovi pristojnosti, kar je bilo tudi povedano na obravnavi. Investitor je predložil vso potrebno dokumentacijo, ki je pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja, zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja je v skladu z veljavno urbanistično dokumentacijo, investitor ima izkazano pravico graditi na zemljišču, na katerem bo gradnja izvedena, obravnavani poseg pa je tudi okoljsko sprejemljiv.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je vprašanje uporabe vode ostalo neraziskano, čeprav iz samega spisovnega gradiva izhaja, da se voda iz R. uporablja v proizvodnem procesu. RTO naprava je sestavni del AFK proizvodnje in predstavlja le dodatek k obstoječi proizvodnji AFK. To navaja tudi enotno dovoljenje na strani 3 in 4 - točka 3, kjer je zapisano, da bo naprava RTO namenjena izključno odstranjevanju med drugim tudi tekočih ostankov iz obstoječega proizvodnega procesa AFK in AMK in predstavlja preureditev oziroma adaptacijo obstoječega objekta - naprave - proizvodnje anhidrida ftalne kisline in proizvodnje anhidrida maleinske kisline v kompleksu AAA, kar pomeni, da bo zgrajena naprava RTO sežigala tudi kemično onesnaženo odpadno vodo AFK. Tudi poročilo o vplivih na okolje na strani 64 ugotavlja, da je tehnologija nove naprave sestavni del tehnologije proizvodnje AFK, na strani 60 pa isto poročilo omenja, da gre v operativno-tehničnem pogledu pri njeni (RTO naprava) postavitvi za nadomestitev obstoječe peči A 202. Tudi v samem poročilu torej ni jasno definirano kaj pomeni postavitev RTO naprave. Te navedbe potrjuje tudi dejstvo, da bi poročilo o vplivih na okolje moralo obsegati analizo in oceno sprejemljivosti posega z vidika vseh dejanskih in možnih obremenitev okolja in glede vseh predvidljivih, kratkoročnih ali dolgoročnih, neposrednih ali posrednih posledic na okolje kot celoto in za njegove posamezne sestavine in ne, da se poročilo opredeli samo na posamezne analize oziroma delne elaborate. Tekom postopka bi torej upravni organ moral celovito obravnavati vprašanje vode v povezavi z izgradnjo RTO naprave, zlasti z vidika izpusta vode v reko R. ter zajema vode iz reke R. za požarno varnost. Na pomembnost vprašanja vode so opozorili tudi nekateri strokovnjaki, na primer prof. dr. A.A., ki navaja, da se je pri presoji načrtovanja RTO naprave težko omejiti samo na ta objekt, saj bo posegla tudi na območje odpadnih voda in onesnaževanje same reke R.. Nesprejemljivo je stališče tožene stranke v zvezi z odločitvami s pridobitvijo ustreznih vodno-gospodarskih dovoljenj in soglasij. V 24. točki izpodbijanega dovoljenja je navedeno, da so aktivnosti za pridobitev vodno-gospodarskega dovoljenja in dovoljenja za odvzem vode in reke R. v teku, čeprav ima AAA vodno-gospodarsko dovoljenje za pretok 28 litrov vode na sekundo iz leta 1960, za pretok 35 l/s pa iz leta 1981. Znano je, da je obvezna količina za biološki minimum reke R. 110 l/s, kar pomeni, da mora znašati pretok R. najmanj 487 l/s in to tudi v poletnih mesecih. Vemo pa, da je v sušnem obdobju pretok le 350 l/s, kar pomeni manjko vode. Po analizah se voda iz R. uporablja za namakanje kmetijskih zemljišč v količini 74 l/s, za vodno oskrbo prebivalstva 240 l/s in za industrijske namene 63 l/s, torej skupno 377 l/s. Vse to dokazuje, da tožena stranka problematike vode pri izdaji dovoljenja za postavitev RTO pri samem odvzemu vode iz R. ni upoštevala, saj okoljevarstveno soglasje z dne 27. 9. 2002 obravnava le vprašanje onesnaževanja zraka, ki ga pa ne moremo ločeno obravnavati od onesnaževanja in gospodarjenja z uporabo vode. To je tožena stranka tudi jasno napisala v 25. točki enotnega dovoljenja, kjer je navedla, da glede na sklep, ki ga je izdala Agencija RS za okolje, vodno-gospodarsko soglasje h gradnji RTO naprave ni potrebno, saj delovanje RTO naprave ne bo imelo vpliva na vodni režim. V zvezi z navedenim tožeča stranka meni, da je odločba v nasprotju z materialnim pravom, saj 55. in 57. člen ZVO določata, da je potrebno celostno obravnavati vpliv nameravanega posega v okolje in bi ga morala tudi Agencija RS za okolje in prostor ter energijo na podlagi 11. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev tako obravnavati. Ob tem gre poudariti dejstvo, da je Zakon o vodah imel zahtevo, da mora imeti reka v vseh letnih obdobjih enak ekološki pretok vode. Tožeča stranka poudarja, da iz vsega navedenega jasno izhaja, da je potrebno gradnjo RTO obravnavati kot del prenove celotnega proizvodnega procesa, kar pomeni, da je vodno-gospodarsko soglasje potrebno za spremembo tehnoloških postopkov ali tehnologij v obstoječih dejavnostih. Tožena stranka pa poleg tega, da ni rešila vprašanja ekološkega pretoka vode v R., ni jasno ugotovila, kako je z zajemom vode iz R. za požarno varnost. V soglasju DDD. vodovoda, na katerega se enotno dovoljenje v 4. točki tudi sklicuje je navedeno, da se vodna oskrba kompleksa AAA zagotavlja iz obstoječega priključka preko vodohrama L. A. 200 m3 in da požarne varnosti znotraj kompleksa AAA z obstoječega vodovodnega sistema ni mogoče zagotoviti. Le-to je potrebno zagotoviti iz internega hidrantnega omrežja oziroma z drugimi primernimi rešitvami, skladno z veljavnimi predpisi. Iz tega izhaja, da bi AAA moral imeti tudi elaborat požarne varnosti celotnega kompleksa AAA, ki pa ga ni predložil na zahtevo DDD. vodovoda. Res je, da v študiji požarne varnosti za RTO napravo v AAA piše, da obstoječe zunanje hidrantno omrežje s krožno mrežo omogoča zadostno oskrbo s požarno vodo in da so požarne obremenitve v obeh požarnih oddelkih nizke. Ob tem pa študija ne pove vira vode za hidrantno omrežje, tako v sušnih kot v nesušnih mesecih reke R.. Upravni organ je torej pri izdaji enotnega dovoljenja nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj pri odločanju ni ugotavljal, ali AAA rabi vodo iz R. samo za požarno vodo ali tudi za tehnološko. Preveriti bi moral na kaj se nanaša vodno-gospodarsko soglasje za odvzem vode iz R.. Tožeča stranka sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je poslala upravne spise v delu, ki se nanašajo na navedbe tožene stranke ter podala odgovor na tožbo, v katerem ugotavlja, da so tožbene zahteve nerazumljive, nejasne in netočne. Tožeča stranka v tožbi namreč navaja, da predloženo poročilo o vplivih na okolje ni celovito, pač pa naj bi vsebovalo le posamezne analize oziroma delne elaborate, ter da ni ustrezno rešen problem uporabe vode iz R.. Tožena stranka navaja, da so bile vse te pripombe podane že med postopkom izdaje napadenega dovoljenja in jih je upravni organ obravnaval ter nanje podal podrobne odgovore v obrazložitvi dovoljenja. Tožena stranka ugotavlja, da je investitor v postopku izdaje dovoljenja predložil celovito poročilo o vplivih na okolje za napravo za zmanjšanje emisij odpadnih plinov iz proizvodnje anhidrida ftalne kisline v AAA d.o.o. D., julij 2002 in dodatek k poročilu - upravni vidik, in avgust 2002, ki so ga izdelali sodelavci BBB. F., laboratorij za raziskave v okolju, F. in CCC., Odsek za znanost okolja, G., ki imajo splošna pooblastila Agencije RS za okolje za izdelavo poročil o vplivih na okolje. Poročilo je izdelano na podlagi 56. člena ZVO. Da gre za celovito poročilo o vplivih na okolje je razvidno iz same vsebine tega, kot tudi iz mnenja o skladnosti poročila o vplivih na okolje z določili Zakona o varstvu okolja, ki ga je v postopku izdaje predmetnega dovoljenja dne 30. 8. 2002 izdala Agencija RS za okolje. To poročilo je tudi listina v postopku presoje vplivov na okolje, v katerem se prav na njegovi podlagi presojajo vplivi tega posega v okolje, ki se je končalo z izdajo okoljevarstvenega soglasja z dne 27. 9. 2002 k predmetnemu dovoljenju. To je dokaz, da je poročilo o vplivih na okolje izdelano skladno z zakonom in da bo zgrajeni objekt skladen z vsemi veljavnimi predpisi. Glede navedb, ki se nanašajo na uporabo vode iz vodotoka R. za potrebe delovanja RTO naprave ter posledično obveznost pridobitve vodno-gospodarskega soglasja ter dvomov glede ustrezne rešitve požarne varnosti tožena stranka navaja, da je v povzetku poročila s sklepno oceno sprejemljivosti, ki povzema zaključke iz poročila o vplivih na okolje jasno navedeno, da nova RTO naprava ne bo potrebovala vode za obratovanje in ne bo proizvajala odpadnih voda, kar je razvidno tudi iz predložene projektne dokumentacije. Investitor je tekom postopka predložil tudi sklep Agencije RS za okolje z dne 25. 7. 2002, s katerim je organ, ki je pristojen za področje voda odločil, da se vloga investitorja za izdajo vodno-gospodarskega soglasja zavrže. V obrazložitvi navedenega sklepa je bilo navedeno, da ob upoštevanju določil Zakona o vodah, za gradnjo RTO naprave za zmanjšanje emisij odpadnih plinov iz proizvodnje anhidrida ftalne kisline, vodno-gospodarsko soglasje ni potrebno, ker ne bo imelo vpliva na vodni režim. Investitor je upravnemu organu med postopkom izdaje zaprošenega dovoljenja predložil tudi študijo požarne varnosti za RTO napravo v AAA A. ter požarno soglasje z dne 1. 8. 2002, v katerem je navedeno, da so v predloženi dokumentaciji upoštevani veljavni predpisi iz področja varstva pred požarom. Iz vsega navedenega izhaja, da RTO naprava za svoje delovanje ne potrebuje vode, niti ne bo proizvajala kakršnikoli odpadnih voda, kar tudi pomeni, da ne bo imela nobenega vpliva na vodo v reki R. ter da je bila požarna varnost obravnavane naprave ustrezno rešena. Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je bila vročena tudi podjetju AAA d.o.o., kot stranki, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ki je po svojem pooblaščencu odvetniku B.B. iz G. podal odgovor na tožbo v katerem navaja, da so tožbene navedbe neutemeljene. Opozarja na pravno povsem jasno urejeno razliko med tako imenovanim delnim poročilom o vplivih na okolje (oziroma delnim elaboratom) in celovitim poročilom o vplivih na okolje (izdelano na podlagi 5. člena Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje). Stranka z interesom meni, da je bilo za RTO napravo izdelano povsem ustrezno poročilo o vplivih na okolje, kar je v okviru postopka potrdila tudi Agencija RS za okolje. Stranka z interesom prilaga še zabeležko sestanka v zvezi z ugotavljanjem ustreznosti poročila o vplivih na okolje, ki je bilo dne 2. 8. 2002 na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo in na katerem je bilo sklenjeno, da je RTO naprava namenjena zniževanju emisij odpadnih plinov iz proizvodnje AFK in bo v upravnem postopku odločeno o izdaji dovoljenja za ta namen, da pa se bo napravo obravnavalo tudi kot napravo za sežig odpadkov zaradi sočasne obdelave tekočih destilacijskih ostankov iz proizvodnje AFK in AMK. Vse to je v poročilu jasno opisano in utemeljeno, na osnovi omenjenega sestanka pa je bil izdelan tudi dodatek k poročilu - upravni vidik in torej ni nikakršnega dvoma v ustreznost - kompletnost in kakovost poročila o vplivih na okolje. Tehnični opis RTO naprave dokazuje, da je RTO integralna tehnološka komponenta, da bo z njeno postavitvijo prenehala delovati obstoječa naprava za obdelavo destilacijskih ostankov in da bo v zaporedju tehnoloških operacij RTO locirana za obstoječim pralnikom plinov. Glede povezave med RTO napravo in reko R. stranka z interesom poudarja, da med njima ni nikakršne zveze. RTO naprava za svoje delovanje ne potrebuje vode in tudi ne proizvaja odpadnih voda. Skladno s tem je Agencija RS za okolje tudi zavrgla vlogo investitorja za izdajo vodno-gospodarskega soglasja z ugotovitvijo, da predvideni poseg ne bo imel vpliva na vodni režim. V tem smislu so vse obravnave vpliva RTO naprave na R. v okviru poročila o vplivih na okolje nepotrebne, je pa izdelovalec poročila vseeno obdelal vprašanja odpadnih voda AAA in njihovo odvajanje v R., vendar v kontekstu opisa stanja okolja, povezanega s AAA in industrijsko cono A., ne pa gradnjo RTO naprave. Na ta način so bile tudi izoblikovane prioritete nadaljnjega dela za izboljšanje okolja v zvezi s AAA. Nima pa to, kot že rečeno, neposredne zveze z RTO napravo. V zvezi s protipožarnim varstvom so se na javni obravnavi pojavili dvomi glede zadostnosti vode in protipožarnih ukrepov. Zato je upravni organ v postopku ponovno pozval pristojni Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, da se o obravnavanem posegu izreče v smislu dopolnitve ali spremembe že izdanega soglasja. Ta je upravnemu organu sporočil, da izdanega soglasja ni potrebno v ničemer spreminjati. Tako ostajajo navedbe tožeče stranke tudi glede protipožarnega varstva neutemeljene in so rezultat zmotnega tolmačenja izpodbijane odločbe. Stranka z interesom sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Sodišče je zaradi pomanjkljivosti predloženih upravnih spisov vpogledalo v sodni spis U 315/02 tožnikov C.C., D.D. in E.E. zoper Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, ki se nanaša na isto izpodbijano odločbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno enotno dovoljenje za gradnjo RTO naprave za zmanjšanje emisij odpadnih plinov iz proizvodnje anhidrida ftalne kisline na zemljišču parc. št. 1755/2 k.o. B., ki je bilo izdano investitorju AAA d.o.o.

Prvenstveno je potrebno poudariti, da se izpodbijano dovoljenje nanaša samo na navedeno napravo oziroma objekt in ne rešuje celotne problematike onesnaževanja okolja investitorjeve dejavnosti.

Sodišče ugotavlja, da so tožbeni ugovori nanašajo na domnevne vplive predvidenega posega na reko R.. Vplivi naj bi obsegali neposredno onesnaževanje zaradi delovanja naprave za zmanjšanje emisij odpadnih plinov iz proizvodnje anhidrida ftalne kisline ter problematiko zajema vode iz reke R. za požarno varnost. Tožeča stranka tudi meni, da poročilo o vplivih na okolje ni celovito in ne obsega vsega, kar bi na podlagi zakona moralo vsebovati.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je za obravnavani poseg obvezna presoja vplivov na okolje. Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov (Uradni list RS, št. 66/96 - 83/02, v nadaljevanju Uredba) v 20. točki 1. odstavka 2. člena določa, da je obvezna presoja vplivov na okolje tudi za posege v prostor, kadar gre za predelavo, sežiganje ali odstranjevanje nevarnih odpadkov in odlaganja preostankov predelave nevarnih odpadkov. Na podlagi 5. člena Uredbe je za presojo vplivov na okolje pri takih posegih potrebno izdelati celovito poročilo o vplivih na okolje. Tudi po presoji sodišča je bilo tako celovito poročilo za predmetni poseg podano. Poročilo o vplivih na okolje, ki sta ga izdelala BBB. iz F. in CCC. iz G. vsebuje vse, kar na podlagi določb 56. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93) mora vsebovati. To je ugotovila tudi Agencija RS za okolje, ki je dne 30. 8. 2002 podala mnenje glede skladnosti poročila z določili Zakona o varstvu okolja. Isti organ je na podlagi 59. člena ZVO izdal tudi okoljevarstveno soglasje z dne 27. 9. 2002, v katerem ugotavlja, da glede na sklepno oceno poročila o vplivih na okolje ter na podlagi zaključkov javne predstavitve in javne obravnave z zaslišanjem nosilca nameravanega posega v okolje ni zadržkov za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Glede s strani tožeče stranke zatrjevanih vplivov RTO naprave na reko R. sodišče ugotavlja, da poročilo o vplivih na okolje, ki sta ga izdelala BBB. F. in CCC izhaja, da naprava ne bo potrebovala vode za obratovanje in ne bo proizvajala odpadnih voda. Enako izhaja tudi iz sklepa Agencije RS za okolje z dne 25. 7. 2002. Razumljivo je, da v takem primeru poročilo o vplivih na okolje ne more vsebovati predvidenih vplivov na reko R., če takih vplivov RTO naprava sploh ne bo imela. Iz podatkov upravnih spisov tudi ni razvidno, da bi nova RTO naprava za zmanjšanje emisij odpadnih plinov na kakršen koli način vplivala na povečanje porabe vode iz reke R. pri sami proizvodnji anhidrida ftalne kisline. Tega tudi tožeča stranka neposredno ne zatrjuje in tudi ne predlaga izvedbe kakšnega dokaza, iz katerega bi to izhajalo. Sodišče sicer ugotavlja, da se v obrazložitvi izpodbijanega enotnega dovoljenja za gradnjo v točki 24.b res navaja, da so v teku aktivnosti za pridobitev vodnogospodarskega dovoljenja in dovoljenja za odvzem iz reke R., vendar pa je ta navedba, glede na zgoraj navedeno, povsem nepotrebna, zato na samo pravilnost iz zakonitost izpodbijanega dovoljenja ne vpliva.

V zvezi z ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na požarno varnost sodišče ugotavlja, da je bila za RTO napravo napravljena študija požarne varnosti, ki jo je izvedel Zavod za varstvo pri delu d.d., maj 2002. V navedeni študiji je v točki 7.1. "količina požarne vode" navedeno, da bosta za pokrivanje RTO naprave v bližini manj kot 50 m dva hidranta, potrebna količina vode pa je zagotovljena glede na minimalno zmogljivost hidrantnega omrežja. V naslednji točki (7.2. "oskrba s požarno vodo") je tudi navedeno, da obstoječe zunanje hidrantno omrežje s krožno mrežo omogoča zadostno oskrbo s požarno vodo. Potrebna presoja za oskrbo s požarno vodo je morala biti opravljena ob gradnji hidrantnega omrežja in po mnenju sodišča v predmetnem postopku ni več potrebna. Pomembna je zgolj ugotovitev, da obstoječe hidrantno omrežje zadostuje za oskrbo s požarno vodo. Poleg tega pa v primeru požarne vode ne gre za vsakodnevno ali kontinuirano potrebo po vodi, temveč gre pri tej potrebi samo za zagotovitev vode v izjemnih okoliščinah.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega enotnega dovoljenja za gradnjo zakonit in da je tudi sama odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.