UPRS sklep U 1189/2005

Tožba se zavrže.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper sklep tožene stranke, s katerim je bilo zahtevku za revizijo, ki jo je vložil vlagatelj AAA d.o.o., A, ugodeno in razveljavljena odločitev naročnika Ministrstva za zdravje Republike Slovenije iz Ljubljane, vsebovana v obvestilu o oddaji javnega naročila št. 5020-8/2004-146 z dne 21. 3. 2005, v delu, v katerem se nanaša na sklop 17: obliži za prekrivanje ran (točka 1 izreka), v točki 2 izreka pa je bilo naročniku naloženo, da vlagatelju povrne stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 200.000,00 SIT v roku 15 dni od prejema tega sklepa pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je tožena stranka izdala izpodbijani sklep iz katerega izhaja, da je zahtevku za revizijo vlagatelja AAA d.o.o., A, ugodeno in razveljavljena odločitev naročnika, vsebovana v že navedenem obvestilu. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteval, naj se zahtevku za revizijo ugodi s tem, da se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila v okviru sklopa 17. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka v obravnavani zadevi odločala izven meja vloženega zahtevka za revizijo (19. člen Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja - Uradni list RS, št. 78/99 do 110/02, v nadaljevanju ZRPJN), tožbo pa vlaga iz vseh tožbenih razlogov iz 25. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi v delu, s katerim je tožena stranka ponudbo tožeče stranke ocenila kot nepravilno, in naročniku, to je Ministrstvu za zdravje RS naloži, naj jo zavrne (17. sklop: obliži za prekrivanje ran), posledično pa razveljavi odločitev naročnika, vsebovano v obvestilu o oddaji javnega naročila št. ... z dne 21. 3. 2005, ter odpravi vse upravne akte, izdane na podlagi izpodbijanega sklepa (zlasti še spremembo obvestila o oddaji javnega naročila za dobavo obvezilnega materiala za sklop 17 in sklop 19, št. izdano dne 2. 6. 2005), in sicer le v delu, ki se nanaša na 17. sklop, nato pa s svojo sodbo odloči o stvari, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži, da zaradi posebne poudarjenosti hitrosti postopkov javnega naročanja izda nov upravni akt v 15-dneh od dneva od vročitve sodbe oz. v roku, ki ga določi sodišče.

Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

V obravnavani zadevi je sporna odločitev o zahtevi za revizijo postopka oddaje javnega naročila po določbah ZRPJN, podana v obliki sklepa tožene stranke. Ne da bi se sodišče spuščalo v pravno naravo izpodbijanega sklepa glede vprašanja, ali se z aktom posega v pravice oziroma pravni interes tožnika, sodišče meni, da ni pogojev za izpodbijanje navedenega sklepa v upravnem sporu. Tako po določbi prvega kot po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije je namreč dokončne posamične akte oziroma posamične akte ali dejanja mogoče izpodbijati v upravnem sporu le, če za sporno zadevo ni z zakonom predvideno (1. odstavek) oziroma ni zagotovljeno (2. odstavek citiranega člena) drugo sodno varstvo. ZRPJN v petem odstavku 23. člena določa, da je po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo (torej pred tukajšnjo toženo stranko) sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti. Zakon sicer izrecno ne navaja, da sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti zajema tudi presojo zakonitosti aktov, ki jih v reviziji postopkov javnega naročanja izdaja tožena stranka, ki je sicer neodvisen in samostojen državni organ nadzora (prvi odstavek 4. člena ZRPJN), vendar sodišče meni, da je z navedeno določbo petega odstavka 23. člena ZRPJN zaobseženo tudi to. Za revizijo postopkov javnih naročil je namreč glede na določbe prvega odstavka 3. člena ZRPJN pomembno med drugim tudi načelo hitrosti (2. točka) in načelo učinkovitosti (4. točka cit. odstavka) pravnega varstva, ki se z revizijo zagotavlja ponudnikom v postopkih javnega naročanja. Navedeno po mnenju sodišča lahko pomeni le to, da zakonitosti aktov tožene stranke, izdanih v postopku revizije, ni mogoče izpodbijati neposredno v upravnem sporu, temveč le posredno v odškodninskem (to je pravdnem) postopku. Navedenemu ustrezen pravni pouk je vsebovan v izpodbijanem sklepu. Tožba ne navaja posebnih razlogov, zaradi katerih tožnik meni, da pravnemu pouku ni mogoče slediti. Tožba tudi ne vsebuje elementov, ki bi omogočali oceno, da gre za tožbo, vloženo v smislu petega odstavka 23. člena ZRPJN, vendar pri nepristojnem sodišču. Glede na to, da akta Državne revizijske komisije ni mogoče opredeliti za akt iz 1. člena ZUS, zoper katerega je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, je sodišče po navedenem tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.