UPRS sodba U 2362/2004

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v točki 1. izreka pritožbi tožnika zoper odločbo Carinskega urada A, Izpostava terminal A št. 364-01/2232-1-00/1913-004 z dne 27. 10. 2000 ugodila v delu, v katerem je določen rok za plačilo carinskega dolga in odločbo spremenila tako, da se pravilno glasi "v roku 30 dni od prejema obračuna za carinsko deklaracijo", v 2. točki izreka pa v ostalem pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnila. S prvostopno odločbo je carinski organ prve stopnje, v postopku preverjanja carinske deklaracije št. 63963 z dne 26. 10. 2000 (v nadaljevanju ECL) določil carinsko vrednost za poškodovan rabljen osebni avto v višini 2.013.185,00 SIT in na tej podlagi obračunal višino carinskega dolga v skupnem znesku 586.888,00 SIT (1. točka izreka prvostopne odločbe) in ga naložil v plačilo carinskemu dolžniku BBB d.o.o. iz Ljubljane za račun uvoznika CC (tožnika) v 30. dneh od prejema odločbe (2. točka izreka prvostopne odločbe), ter v točki 3. izreka prvostopne odločbe odločil, da je odločba izvršljiva takoj. Carinski deklarant družba BBB d.o.o. je za tožnika kot prejemnika dne 26. 10. 2000 vložila v tej zadevi obravnavani ECL in za postopek sprostitve v prost promet prijavila rabljen in poškodovan osebni avto s carinsko vrednostjo 1.371.865,00 SIT, na podlagi fakture tujega prodajalca DDD z dne 12. 10. 2000. Carinski organ je v postopku preverjena sprejete carinske deklaracije na podlagi 52. člena Carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 1/95 in 40/99, v nadaljevanju CZ) ugotovil, da vrednost blaga, ki je navedena na prodajalčevi fakturi, ki je bila priložena carinski deklaraciji, ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni. O svojih ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 27. 10. 2000 in na tej podlagi izdal odločbo, s katero je za prijavljeno blago določil carinsko vrednost, carinski dolg, znesek dajatev, ki se pobirajo pri uvozu ter znesek upravne takse, carinski deklarant pa je v skladu z ugotovitvami carinskega organa vložil nov set ECL. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ ravnal pravilno na podlagi določbe 52. člena CZ, pri čemer ni bilo kršeno načelo zaslišanje stranke, niti ni bil dolžan zaradi ugotovitve dejanskega stanja razpisati glavne obravnave oziroma upoštevati določbo 15. a člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP). Tožena stranka se sklicuje tudi na 133. člen Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 46/99 in 14/00, v nadaljevanju UICZ), ki v prvem odstavku določa, da mora carinski organ rezultate preverjanja zabeležiti na deklaraciji vsaj na listu, ki ga zadrži ali na posebnem dokumentu, ki se priloži deklaraciji ter navede podlage za obračun carinskega dolga in drugih dajatev za deklarirano blago in osnove za obračun povračil ali dajatev za izvoz blaga ter druge ugotovitve, ki so pomembne za uporabo predpisov v carinskem postopku v katerega je bilo blago prepuščeno (3. odstavek 133. člena UICZ). V obravnavanem primeru je bil sestavljen zapisnik o komisijski ocenitvi vrednosti motornega vozila in ugotavljanje carinske vrednosti v skladu z 52. členom CZ, zato uporaba odločb ZDavP, kot zmotno meni tožnik, ni potrebna. Po določbi 1. odstavka 36. člena UICZ predstavlja osnovo za uporabo carinske tarife transakcijska vrednost blaga v skladu s 16. členom CZ, to je pri prodaji blaga za izvoz zaradi uvoza na carinsko območje, dogovorjena, dejanska plačana ali plačljiva cena, ki izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 16. člena CZ in ki je bila popravljena v skladu z 20. členom CZ. Praviloma se za carinsko vrednost vzame vrednost blaga, ki je navedena v prodajalčevi fakturi, če ta vrednost ustreza določbam tega zakona, ki se nanaša na dogovorjeno ceno (1. odstavek 23. člena CZ), vendar pa kot je predpisano v 3. odstavku tega člena, se v primeru, da faktura iz opravičenih razlogov ni priložena oziroma če vrednost blaga, ki je navedena v fakturi ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni, carinska vrednost ugotovi v skladu z določbami 17. do 19. člena CZ. Po določbi 48. člena CZ mora carinski deklarant izpolniti ECL tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbrani carinski postopek. V obravnavanem primeru je deklarant prijavil carinsko vrednost na podlagi podatkov iz ECL priložene fakture tujega prodajalca, zato je po mnenju tožene stranke carinski urad ravnal pravilno, ko je glede na dejstvo, da se je carinska vrednost, ki jo je prijavil deklarant bistveno razlikovala (33 %) od podatkov, s katerimi je razpolagal carinski organ, zaključil, da vrednost blaga, navedena v fakturi, ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni. Zato je glede na naravo blaga (rabljeni avtomobil) uporabil določbo 19. člena CZ. V tem členu je določeno, da če se carinska vrednost ne more ugotoviti na podlagi 16., 17. in 18. člena tega zakona, se ugotovi s pomočjo razpoložljivih podatkov na način, ki je skladen z načeli in splošnimi določbami sporazuma o uporabi VII. člena GATT 1994, VII člena GATT in 3. poglavja CZ. Carinski organ je na podlagi ugotovitev o dejanskem stanju avtomobila s pomočjo kataloških podatkov komisijsko opredelil dejansko vrednost prijavljenega avtomobila, pri čemer uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja carinske vrednosti "na podlagi prodajne cene blaga na domačem trgu države izvoznice" iz 3. točke 2. odstavka 19. člena CZ, kot to zmotno meni tožnik v pritožbi. Uporabljeni katalog predstavlja za carinske organe le pripomoček pri ocenjevanju vrednosti spornega rabljenega vozila, pri čemer carinski organ carinske vrednosti ni določil neposredno na podlagi kataloških podatkov, ampak jo je določil na podlagi ugotovitev o dejanskem stanju vozila, s tem, da je s pomočjo kataloških podatkov komisijsko opredelil njegovo dejansko vrednost. Tega, da bi bilo dejansko stanje vozila ob uvozu drugačno od tistega, ki ga je ugotovila komisija, tožnik ne zatrjuje, niti ni dejanskim ugotovitvam komisije oporekal deklarant, ki je sodeloval pri pregledu. S tem je bilo spoštovano načelo udeležbe stranke v postopku, saj je v carinskem postopku carinski deklarant, ki je oddal ECL v svojem imenu za račun tožnika, imel možnost sodelovanja pri pregledu blaga in bil prisoten pri pregledu blaga. V nadaljevanju tožena stranka podrobno povzame ugotovitve o dejanskem stanju blaga ter načinu izračuna carinske vrednosti ter zaključi, da je carinski organ pravilno izvedel postopek carinjena na podlagi komisijske ugotovljene vrednosti po določbi iz 19. člena CZ. Nadalje tožena stranka še pojasni spremembo prvostopne odločbe. Dajatve, ki se pobirajo ob uvozu ter upravna taksa se plačajo po obračunu izstavljenem na podlagi ECL. Ker pa je deklarant vložil nov set ECL, je bilo treba prvostopno odločbo spremeniti v delu, kjer je določen rok za plačilo carinskega dolga. Skladno s 5. odstavkom 153. člena CZ mora tožnik poravnati obračunani carinski dolg v roku 30. dni od prejema obračuna sicer tečejo zamudne obresti v skladu z veljavnimi predpisi. Odločitev o stroških temelji na 2. odstavku 113. člena ZUP.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Tožena stranka napačno razlaga 3. in 4. odstavek 52. člena CZ in se tožnik sprašuje ali lahko carinska deklaracija pridobi lastnost odločbe v smislu 144. člena ZUP, saj nima vseh sestavnih delov, ki jih zahteva 210. člen ZUP. Zastavlja se vprašanje s katero odločbo bo odločeno o meritornem pravnem zahtevku stranke, da se ocarini avtomobil in plača carinske dajatve. Meni, da bi morala tožena stranka meritorno odločiti o zahtevku stranke, pri čemer bi moral biti v izreku odločbe naveden titulus pravic in obveznosti, saj je izrek najpomembnejši sestavni del odločbe, ki postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen, zato tožeča stranka izpodbija odločbo tudi iz ničnostnih razlogov po 3. in 5. točki 267. člena ZUP. Nadalje navaja, da tožeči stranki ni bil poslan komisijski zapisnik in katalog E, ki ni preveden v slovenski jezik, uporaba kataloga pa je prepovedana na podlagi 3. točke 2. odstavka 19. člena CZ, saj predstavlja prodajno ceno blaga na domačem trgu države izvoznice. V odločbi ni ugotovljen pravni naslov za izdajo komisijskega zapisnika, za sestavo komisije, ni navedena pooblaščena oseba za sestavo komisije ter imena članov komisije in njihova pooblastila za opravljanje tovrstnega dela. V zapisniku je napačno navedena številka šasije in motorja, kar je bistveno vplivalo na ugotavljanje carinske vrednosti, saj je očitno carinski urad ugotavljal vrednost za drug avtomobil. Kršeno je bilo tudi načelo kontradiktornosti postopka in ni bil izveden pošten dokazni postopek. Tožnik ugovarja tudi ugotovljeni carinski vrednosti avtomobila in navaja, da tožena stranka ni navedla nobenega dokaz,a na podlagi katerega je izračunala odstotek odstopanja. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-87/69 z dne 16. 7. 1998, v kateri je izrecno ugotovljeno, katere so metode sprejemljive za ugotavljanje carinske vrednosti. Sklepno sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj zasliši tožečo stranko in generalnega direktorja Carinske uprave ter izvede ponovni pregled avtomobila, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Pooblaščenec tožeče stranke je na glavni obravnavni dodatno k že predlaganim dokazom predlagal še vpogled v zapisnik o ugotavljanju carinske vrednosti, vpogled v katalog E, zaslišanje zakonitega zastopnika BBB d.o.o., ugotovitev imen članov komisije, v ostalem pa vztraja pri tožbi. Pooblaščenka tožene stranka izjavi, da se tožnik sklicuje na predpise, ki v času izpodbijane odločbe niso veljali (10. točka 3. člena, 4. in 3. odstavek 52. člena CZ ter Pravilnik o jemanju vzorcev). Ponovi, da je predstavnik deklaranta sodeloval pri pregledu blaga ter vztraja pri zavrnitvi tožbe. Sodišče je izvedlo dokazovanje z vpogledom upravnih spisov ter dokumentov sodnega spisa, zavrnilo pa je dokazne predloge za izvedbo dokazov z zaslišanjem tožeče stranke, zaslišanjem direktorja Carinske uprave, zaslišanjem zakonitega zastopnika BBB d.o.o., ugotovitev imen članov komisije in ponoven pregled avtomobila. Po presoji sodišča izvedba s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, glede na ugotovljeno dejansko stanje in pravne predpise, ki so v obravnavani zadevi relevantni, na odločitev v tem upravnem sporu, ne bi vplivali.

Predmet izpodbijane odločbe in s tem tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe, izdane v postopku preverjanja točnosti in pravilnosti s strani deklaranta predložene in s strani carinskega organa sprejete deklaracije, s katero je sprostitev v prost promet prijavil rabljen osebni avtomobil. Ni sporno, da je carinski organ po sprejemu ECL pristopil k preverjanju njene vsebine, da je opravil pregled vozila ter komisijsko ugotovil njegovo vrednost. Zapisnik je podpisala tri članska komisija ter predstavnik deklaranta, ki je bil navzoč pri pregledu. Po presoji sodišča zapisnik ni bistveno pomanjkljiv kljub temu, da niso poimensko navedeni člani komisije in da je v zapisniku pomotoma kot deklarant vpisana pravna oseba EEE d.o.o. iz Ljubljane. Zapisnik je bil sestavljen dne 27. 10. 2000, torej dan po vložitvi sporne ECL. Tožnikove ugovore v zvezi z nepravilno številko šasije in motorja ter nepravilno ugotovljene višine carinske vrednosti, sodišče kot pavšalne zavrača. Po presoji sodišča je prvostopni carinski organ imel podlago za izdajo odločbe v določbah 23. člena CZ ter 62. člena UICZ, potem ko je na podlagi 52. člena CZ po preverjanju deklaracije o zadevi odločil takoj po opravljeni preveritvi, ker so se rezultati preveritve razlikovali od podatkov carinske deklaracije in je o tem izdal odločbo (1. odstavek 154. člena CZ). Tožbeni ugovori, da je odločba nejasna so po presoji sodišča neutemeljeni. Vložena deklaracija predstavlja zahtevek stranke v carinskem postopku. O tem zahtevku se odloči v skrajšanem postopku, kolikor se v celoti sledi zahtevku, to je podatkom deklaracije. V obravnavanem primeru je carinski organ pristopil k preverjanju deklaracije in o tem izdal tudi odločbo. Na ta način se je o strankinem zahtevku meritorno odločilo. Prvostopna odločba kot dajatvena v svojem izreku določa višino obveznosti, rok za plačilo, kot tudi carinskega dolžnika. Napako, ki je v neupoštevanju sprejete in potrjene ECL, je s spremembo odločbe, tožena stranka v celoti sanirala. Neutemeljeni so ugovori ničnosti. Tožnik se sicer očitno sklicuje na določbe ZUP/86. Ugovor ničnosti odločbe zaradi njene neizvršljivosti je neutemeljen. Prvostopna odločba kot dajatvena v svojem izreku določa višino obveznosti, rok za plačilo kot tudi carinskega dolžnika. Izpodbijana odločba, ki potrjuje pravilnost prvostopne odločbe v tem postopku preverjene carinske deklaracije, ugotovljene carinske vrednosti blaga in pravilnosti obračuna uvoznih dajatev na tej podlagi, je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka, kot tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe prepričljivo zavrača pritožbene ugovore, ki se nanašajo na stranke carinskega postopka, uporabo 52. člena CZ, postopek ugotavljanja carinske vrednosti vozila, uporabo kataloga E. Z enakimi razlogi, ne da bi jih ponavljajo, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore v delu, ki so enaki pritožbenim. V zvezi z ugovori kršitve ustavnih pravic, ki jih tožeča stranka utemeljuje z odločbo ustavnega sodišča, pa sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ne temelji na uporabi internega pojasnila, ki je bilo predmet presoje pred ustavnim sodiščem, temveč na določbah CZ in na njegovi podlagi izdane UICZ, Ustavno sodišče RS pa v navedeni odločbi ni zavzelo stališča do uporabe kataloga in s tem tudi ne stališča, ki ga v tožbi navaja tožeča stranka.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).