UPRS sodba U 420/2006

Tožba se zavrne.
Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v odmerjeni višini 234.300,00 SIT v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Upravno sodišče je s sodbo U 53/2002 z dne 30. 1. 2002 že odločalo o tožbi tožnikov in ji ugodilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom št. I Up 303/2002 z dne 18. 1. 2006 to sodbo na pritožbo tožene stranke razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu o ukinitvi javnega dobra, št. ... z dne 3. 12. 2001, v 1. točki odločila, da parcela št. ... k.o. A. - pot - 25 m2, preneha biti javno dobro in se vpiše v ustrezen zemljiškoknjižni vložek, ki je v lasti Občine B., ter v 2. točki, da sklep prične veljati osmi dan po objavi v občinskem glasilu "C.", v katerem ga je 17. 12. 2001 objavila.

Tožnika v tožbi navajata, da izpodbijata sklep ... z dne 3. 12. 2001, ki ga je tožena stranka objavila v svojem časopisu "C.", kar je protizakonito in v nasprotju z Zakonom o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS). Sklep nima pravnega pouka in ga ni mogoče izpodbijati v normalnem upravnem postopku, pač pa je dokončen postal z objavo, tako da je zoper njega možna le vložitev upravnega spora, ki ga tožeči stranki sprožata na podlagi 2. točke 21. člena ZUS. Izpodbijani sklep je neizvršljiv in ga v zemljiški knjigi ni možno izvesti, saj v njem ni navedeno, v kateri vložek toženca naj se parcela vpiše. Tožena stranka je izdala sklep z namenom, da bi odvrnila tožnika od nadaljnjega novega postopka pred Upravnim sodiščem RS. Z izdajo izpodbijanega sklepa je tožena stranka odločena odvzeti tožnikoma njuno ustavno pravico na javnem dobru, ki jo imata na parceli št. ... in na novo nastali parceli po parcelaciji ..., to je pravico do dostopa do svojih lastniških nepremičnin, zaradi česar je bil ta del parcele določen kot javno dobro v uporabi vseh uporabnikov lokalne ceste, ki vozijo z osebnimi vozili po njej, zlasti tožnikov in lastnika objektov poleg - A.A.. S sprejetjem sklepa jima bo posledično onemogočena uporaba lastnih nepremičnin in parcele .... Parcela bo prodana A.A., saj se tudi obravnava kot zadeva o prodaji zemljišča njemu. V konkretnem primeru gre za primer ugotavljanja zakonitosti po 4. odstavku 1. člena ZUS oziroma v kolikor bi sodišče menilo, da gre za akt po 3. odstavku 1. člena ZUS, je tožba pravočasna, saj sta bila tožnika o aktu obveščena, šele ko sta prejela časopis. Da jima sklep ne bo vročen osebno, sta izvedela šele prek telefona. Z izpodbijanim sklepom je bila tožnikoma kršena ustavna pravica in pravica enakopravnega obravnavanja po določilih ZUP, nastala pa jima bo nenadomestljiva škoda, saj ne bosta imela prostega dohoda in dovoza do svoje stanovanjske hiše, ne bosta mogla spravljati osebnega vozila, niti drv za kurjavo. Ni mogoče predvidevati, da ne bo prišlo tudi do nasilja soseda, kateremu se zemljišče prodaja, kajti sosed jima je že v teku postopka začel zapirati pot. Predlagata, da sodišče vpogleda v vse listine v spisu U 521/2001 ter po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne v ponoven postopek toženi stranki, in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da niso utemeljene navedbe tožeče stranke, da bi sklep o ukinitvi javnega dobra moral biti objavljen v uradnem glasilu, saj gre za posamičen akt, za katerega pa ta obveznost ni predpisana. Če bo tožnikoma zaradi ukinitve javnega dobra onemogočena pravica do dostopa do njunih nepremičnin, lahko to zahtevata pred pristojnim sodiščem. Dejstvo je, da se s samim sklepom o ukinitvi javnega dobra ne posega v pravice tožnikov, kot navajata v tožbi. Pravni red tožnikoma nudi pravno varstvo v posebnih postopkih, v katerih lahko glede na konkreten primer uveljavljata ustrezne zahtevke. Iz tega razloga tožba na izpodbijanje spornega sklepa ni utemeljena. Tudi ugotovitve tožnikov o zapiranju dostopa na njuno parcelo niso utemeljene. Tožnika namigujeta na nezakonito ravnanje toženca, za svoje navedbe pa ne ponujata ustreznih dokazov, temveč jih le podkrepita s subjektivnimi okoliščinami, ki naj bi bile prisotne pri sosedu. Nepotrebne in neumestne so govorice, ki jih navajata tožnika. Predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v postopku.

Vrhovno sodišče je v razveljavitvenem sklepu navedlo, da sodišče zaradi pomanjkljivih podatkov v spisih in očitne spornosti dejanskega stanja ni imelo podlage za odločanje brez glavne obravnave in za sklepanje, da je občinski svet odločal brez predloga župana in da ni mogoče preizkusiti, ali je bil predhodni postopek za ukinitev javnega dobra zakonito izveden.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče sledilo napotkom Vrhovnega sodišča in opravilo glavno obravnavo, na kateri je na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbralo dokazno gradivo za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa.

Po izvedenem dokaznem postopku, po vpogledu v listine upravnih spisov in listine v sodnem spisu U 521/2001 je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, da temelji na pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava, upravni organ pa pri odločanju ni bistveno kršil določb postopka.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so pri parc. št. ... k.o. A. - pot - 25 m2, ki je bila do parcelacije del parcele ... (oz. ...) k.o. A, odpadli pogoji za določitev za javno dobro.

Parcela .... k.o. A. - pot - 25 m2 je bila grajeno javno dobro v lasti Občine B.. Javna pot je v smislu Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC) občinska javna cesta (2. odstavek 3. člena ZJC). Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa (2. odstavek 2. člena ZJC). Javna cesta mora biti vpisana v zemljiški knjigi kot javno dobro v lasti občine (3. odstavek 13. člena ZJC). Občina uredi vsa vprašanja iz 82. člena ZJC z odlokom, s katerim tudi kategorizira občinske ceste, s čemer te ceste pridobijo status javnega dobra. Tožena stranka je kategorizirala svoje ceste z Odlokom o občinskih cestah Občine B. (Uradni list RS, št. 8/99, v nadaljevanju: Odlok). V tem odloku je uredila tudi pogoje in poseben postopek opustitve občinske ceste ali njenega dela (8. člen Odloka), ki se začne na predlog župana, o tem pa odloči Občinski svet Občine B. (postopek ukinitve javnega dobra). Sklep o ukinitvi javnega dobra v primeru poti je utemeljen le ob opustitvi ceste, kar pomeni, da predmetna površina javne ceste ni več splošnega pomena za cestni promet (1. odstavek 2. člena ZJC).

Tožnika s tožbo uvodoma ugovarjata zakonitosti objave izpodbijanega sklepa v časopisu - "C.". Sodišče se je v sodbi U 53/2002 z dne 30. 1. 2002 postavilo na stališče, da tožnika utemeljeno ugovarjata nepravilni objavi. Vendar je Vrhovno sodišče na pritožbeni ugovor tožene stranke navedlo, da iz določbe 2. odstavka 124. člena Statuta Občine B. (Uradni list RS, št. 99/1999) izhaja, da se akti in predpisi občine objavijo v občinskem glasilu "C." in v tem glasilu je bil v skladu s to določbo pravilno objavljen tudi izpodbijani sklep. Sodišče, glede na citirano, ugovor tožnikov zavrača kot neutemeljen.

Tožnika pa nadalje neutemeljeno ugovarjata nepopolno in nepravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zadevi in pravilni uporabi materialnega prava. Tožena stranka je v zadevi sprejela sklep o ukinitvi javnega dobra, za kar je imela podlago v določbi 8. člena Odloka in določbah ZJC. Ugotoviti je, da je predstavljala parcela ... le del javne poti, ki je ostala kategorizirana in v splošni rabi. Sporno med strankami pa je, ali del javne poti - torej sporna parcela, glede na funkcijo - uporabo na način, ob pogojih določenih v ZJC, te funkcije ne izpolnjuje in jo je bila tožena stranka zato upravičena ukiniti kot del javnega dobra. Po določbi 2. alinee 1. odstavka 14. člena ZJC je javna cesta tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenih z zakonom in drugimi predpisi. Navedena določba je materialna določba, ki skupaj z določbo 1. odstavka 2. člena ZJC, določa okvir relevantnega dejanskega stanja za izdajo akta, ki status javnega dobra ukinja. Ob ugotovitvi, da površina ceste ni namenjena splošni rabi (vsak jo lahko prosto uporablja) za namen, ki ga javna cesta po ZJC ima (uporaba za promet), je utemeljena ukinitev take ceste ali njenega dela kot javno dobro. Iz dopolnjenega upravnega spisa in listin v spisu U 521/2001 in listin, ki so jih v sodnem postopku priložile stranke, izhaja, da je tožena stranka izvedla pred izdajo izpodbijanega sklepa ugotovitveni postopek, katerega ugotovitve utemeljujejo izpodbijani sklep. Da na sporni parceli ni splošne rabe, in da ni prometna površina, izhaja tako iz strokovnega mnenja družbe B.B.B. z dne 20. 12. 2000 (zemljišče uporabljata le tožnika in A.A.), predloga tožnikov za odkup zemljišča z dne 14. 9. 1998, sklepa z dne 22. 6. 2001, obrazložitve predloga z dne 19. 1. 2001 za sejo z dne 23. 1. 2001, fotografij v spisu in nenazadnje iz tožbenih navedb, s katerimi tožnika utemeljujeta, da ne bosta imela prostega dohoda do svoje hiše, ne bosta mogla spravljati osebnega vozila, niti drv za kurjavo. Torej, da sporni del zemljišča ne zadostuje pogoju za javno cesto, saj ni namenjen prometu, kot splošni rabi vseh za povezovanje naselij, je tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa ugotovila ter je bil zato izpodbijani sklep, na predlog župana, utemeljeno sprejet. Tožnika sta na glavni obravnavi dopolnila svoje navedbe glede rabe in zatrjevala, da je parcela v splošni uporabi udeležencev v prometu kot izogibališče ter bi zato kot taka morala ostati javno dobro. Trditev predstavlja novo dejstvo (3. odstavek 14. člena ZUS), ki se v ugotovitvenem postopku ni zatrjevalo, čeprav je bil, kot izhaja v obrazložitvi predloga z dne 19. 1. 2001 za sejo z dne 23. 1. 2001 (B3) v postopek pritegnjen tudi zastopnik Krajevne skupnosti A.. Tožnika z zatrjevanji, da z ukinitvijo javnega dobra ne bosta imela dovoza do hiše, neutemeljeno zatrjujeta kršitev ustavne pravice do javnega dobra, katere vsebina ni v zagotovitvi posameznih zasebnih upravičenj lastnikov parcel do njihovih nepremičnin, pač pa v zagotavljanju proste uporabe vsakemu na način in ob pogojih, ki jih določa ZJC in drugi predpisi. Tožnika zato v tem postopku, iz razloga, ker svojih upravičenj ne bosta mogla izvrševati več v obsegu, kot pred izdajo sklepa, ne moreta biti uspešna.

V posledici zavrnitve tožbe je sodišče zavrnilo tudi tožbeni predlog tožnikov za povrnitev stroškov postopka, ker tožnika s svojim zahtevkom nista uspela, kar je v skladu z načelom uspeha v pravdi po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP.

Sodišče pa je ugodilo predlogu tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj tožnika s tožbo, s katero sta predlagala odpravo sklepa tožene stranke, nista uspela. Sodišče je stroške tožene stranke, ki sta jih dolžna povrniti tožnika, odmerilo na 234.300,00 SIT. Presodilo je, da so bili potrebni stroški (155. člen ZPP) za ta upravni spor, glede na določbe odvetniške tarife, stroški za odgovor na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe 500 točk ter pritožbo 625 točk ter stroški udeležbe na glavni obravnavi 650 točk ter stroški za 20 % DDV.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.