UPRS sodba in sklep U 198/2007

Tožba se zavrne. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

:

Urad za varstvo konkurence (v nadaljevanju: tožena stranka ali Urad) je z odločbo št. ... z dne 21. 12. 2006 (točka I), v točki 1 ugotovil, da je tožnik zlorabil prevladujoči položaj na trgu ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, s tem, da je od januarja 2005 do dneva izdaje te odločbe onemogočal prehod uporabnikov storitev ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek (v nadaljevanju: zavezanci), med konkurenti posredno z ravnanji in neposredno na podlagi določil Pogodbe o prenosu obveznosti (v nadaljevanju: Pogodba) skladno s 15. členom Pravilnika o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (v nadaljevanju: Pravilnik) zlasti z: - vezavo prenosa obveznosti ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek in tiste, ki je komunalni odpadek, ter zahteve po prenosu celotne količine embalaže zavezanca na A.A.A. s predvidenimi sankcijami za odstopanje od vnaprej napovedane letne količine (11. člen in 6. odstavek 18. člena v povezavi s 6. odstavkom 19. člena Pogodbe) v povezavi z uveljavitvijo neupravičeno dolgega 12-mesečnega odpovednega roka z možnostjo odpovedi ob koncu četrtletja za Pogodbo, ki je sklenjena za nedoločen čas (6. odstavek 25. člena Pogodbe); - zahtevo za vstop zavezancv v sistem A.A.A. v primeru, da je na embalaži, ki jo dajo v promet na področju Republike Slovenije, znak zelene pike (v povezavi s 14. členom, 15. členom in 3. odstavkom 26. člena Pogodbe), s čimer je kršil 10. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju: ZPOmK) in 82. člen Pogodbe ES; v 2. točki je odločil, da je A.A.A. dolžan v roku treh mesecev od prejema odločbe urediti svoje razmerje z zavezanci, tako da jim ponudi v sklenitev ločene pogodbe za prenos obveznosti glede ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek in glede ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ter da v pogodbah določi količino odpadne embalaže, za katero je opravljen prenos. Za obstoječe pogodbe z zavezanci pri tem ne sme uveljavljati določbe o odpovednem roku; v 3. točki, da je A.A.A. dolžan v roku treh mesecev od prejema te odločbe spremeniti obstoječe Pogodbe z zavezanci, tako da jih bo možno odpovedati redno konec vsakega četrtletja z odpovednim rokom do konca tekočega leta; v 4. točki, da je A.A.A. dolžan v roku enega leta od prejema te odločbe urediti razmerje z drugimi sistemi glede uporabe znaka zelene pike, kot je določeno v Aneksu št. 3 k krovni licenčni pogodbi; v točki 5, da je A.A.A. dolžan v roku 8 dni od izpolnitve zahtev iz 2., 3. in 4. točke izreka te odločbe pisno obvestiti Urad ter predložiti dokaze o izpolnitvi zahtev; v 6. točki, da se izrek odločbe objavi v Uradnem listu RS; v 7. točki, da med postopkom niso nastali posebni stroški. V sklepu (točka II) pa je Urad postopek zoper A.A.A. d.o.o., glede ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja na trgu ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, z domnevnim prelivanjem sredstev med različnimi storitvami ravnanja z odpadno embalažo, ustavil. V obrazložitvi je navedel, da je 20. 12. 2005 prejel zahtevo od družbe B.B.B. za uvedbo postopka za ugotavljanje kršitev 10. člena ZPOmK zoper A.A.A.. Po pregledu zahteve je Urad uvedel postopek po uradni dolžnosti. V ugotovitvenem postopku je pridobil podatke, mnenja, pripombe in dokumente, izdal povzetek relevantnih dejstev in v povzetku pozval udeleženi stranki, da se izjavita glede navedenih ugotovitev. V stranki postopka A.A.A. je 30 družbenikov in opravlja svojo dejavnost na podlagi dovoljenja za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, ki je komunalna in tisto, ki ni komunalni odpadek, z dne 8. 7. 2003, in ki velja do 31. 12. 2007. B.B.B. pa je družba, ki jo je v začetku leta 2004 ustanovil Evropski koncern B.B.B., s sedežem v A.. Svojo dejavnost opravlja na podlagi dovoljenja za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek in ji velja do 31. 12. 2007. Trga ravnanja z odpadno embalažo od leta 2000 ureja v Sloveniji Pravilnik, od 2006 pa Uredba o ravnanju z odpadno embalažo (v nadaljevanju: Uredba). Vendar ostane v veljavi dovoljenje, ki ga je družba za ravnanje z odpadno embalažo pridobila do uveljavitve Uredbe. Prav tako ostane v veljavi tudi pogodbeno razmerje, ki ga je družba za ravnanje z odpadno embalažo sklenila v skladu s 15. členom Pravilnika z obstoječimi zavezanci. Pravilnik določa subjekte, ki so zavezani k ravnanju z odpadno embalažo, definira delitev odpadne embalaže in glede na mesto njenega nastanka loči odpadno embalažo, ki nastaja kot odpadek v gospodinjstvu - odpadna embalaža, ki je komunalni odpadek, ter odpadno embalažo, ki nastaja kot odpadek pri opravljanju proizvodne, trgovinske, storitvene ali druge dejavnosti - odpadna embalaža, ki ni komunalni odpadek. Razlikovanje je pomembno, ker Pravilnik predpisuje različno ravnanje za posamezno vrsto embalaže. Po Pravilniku morajo proizvajalec, uvoznik in embaler za embalažo, ki so jo dali v promet, na svoje stroške zagotoviti redno prevzemanje vse odpadne embalaže in njeno ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje skladno s predpisi, lahko pa izpolnijo svojo obveznost na način, da se vključijo v sistem, ki zagotavlja redno prevzemanje in ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje prevzete embalaže, ali pa lahko za odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, poskrbijo, pod določenimi pogoji, sami. Razmerje med družbo A.A.A. in zavezanci se vzpostavi s podpisom standardne pogodbe, ki ureja obveznosti in pravice med družbo A.A.A. in zavezanci. Po 11. členu Pogodbe je zavezanec dolžan v času veljavnosti pogodbe za embalažo iz 14. člena Pravilnika in za katero so zahtevani deleži predelave in reciklaže, sodelovati v sistemu družbe z vso svojo embalažo. Iz tega je izvzeta le tista embalaža, za katero ni bil izveden prenos obveznosti, ali tista, za katero naročnik v skladu s 16. členom Pravilnika sam zagotavlja ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje brez direktne ali posredne vključitve družbe. Naročnik je dolžan za vso embalažo, dano na trg, redno pokrivati stroške embalažnine. Kot osnovo za določitev vsakokratne embalažnine mora zavezanec dati družbi A.A.A. na razpolago letno napoved za prihodnje poslovno leto o količinah embalaže in embalažnih materialih. Poročilo mora oddati najkasneje do 30. septembra vsakokratnega poslovnega leta. Šesti odstavek 18. člena določa, da se bo v primeru, da naročnik ne bo izdelal napovedi za prihodnje leto, kot osnova za obračun embalažnine upoštevalo letno poročilo o količinah za preteklo leto, s cenikom embalažnine za prihodnje leto. Šesti odstavek 19. člena pa še določa, da v primeru, da bo razlika med letno napovedjo dane embalaže iz Priloge 3 in dejansko danimi količinami embalaže, dane na trg, večja kot 30 %, družbi pripada pravica, da celotno razliko obračuna po 20 % višjih cenah embalažnine, kot je zadnji znani cenik embalažnine za leto, na katerega se nanaša obračun razlike, razen v primeru, da je pri naročniku med letom nastalo bistveno odstopanje od planirane prodaje. Zavezanec pa mora tudi, v kolikor se v okviru preverjanja po 30. členu Pravilnika ugotovi, da so bili posredovani netočni podatki, družbi povrniti stroške preverjanja, embalažnino po ugotovljenih količinah ter pavšal v višini dvakratnega utajenega zneska, kot nadomestilo škode. Zavezancu pa s podpisom Pogodbe pripadajo tudi določene pravice in sicer lahko uporablja oziroma prikazuje znak zelena pika na embalaži, za katero je bil izveden prenos obveznosti na družbo, v času trajanja pogodbe. Po 6. odstavku 25. člena ima zavezanec pravico, da odpove pogodbo, ob koncu vsakega četrtletja, ob upoštevanju dvajsetmesečnega odpovednega roka. Po navedbah družbe B.B.B. pa naj bi predstavljale kršitve 10. člena ZPOmK še ravnanje družbe s firmami C.C.C., D.D.D., E.E.E. in F.F.F.. Tožena stranka je presodila ravnanja tožnika v skladu z 10. členom ZPOmK in 82. členom Pogodbe ES. Pri ugotovitvi upoštevnega trga je izhajala iz 3. člena Pravilnika, določila dva različna upoštevna trga v okviru sistemskih trgov in sicer trg ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, in trg ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, saj se za vsakega ločeno izdaja dovoljenje. Nadalje je odločila, da je upoštevni geografski trg območje Republike Slovenije. Glede dejstva ali ima tožnik prevladujoč položaj na ugotovljenih trgih, je tožena stranka ugotovila, da ima tožnik prevladujoč položaj na obeh trgih. MOP ocenjuje, da je njegov tržni delež na trgu embalaže, ki ni komunalni odpadek 80 %, B.B.B. pa 2,5 %. Obstajajo pa še drugi dejavniki, ki nakazujejo njegovo veliko tržno moč. Na trgu embalaže, ki je komunalni odpadek, pa ima legalni monopol. Pri presoji zlorabe je ugotovila, da predstavlja zlorabo prevladujočega položaja samo ravnanje glede onemogočanja prehoda zavezancev. Ugotovila je, da do onemogočanja prehoda uporabnikov storitev ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, med konkurenti prihaja na podlagi pogodbenih določil in z določenimi ravnanji A.A.A.. Za posledico imajo omejitev konkurence na upoštevnem trgu, do omejitve pa pride z omejevanjem nastopa konkurenta na trgu z namenom izključitve le tega iz trga, kar ima negativen učinek na potencialni vstop novih konkurentov na trg, prizadane pa tudi zavezance, ki jim je onemogočena izbira. Posebej so omejujoče določbe pogodbe, ki delujejo omejujoče, deloma vsaka zase, še bolj izrazito pa v povezavi ena z drugo. Tako predstavlja določba, ki veže prenos obveznosti ravnanja z odpadno embalažo obeh vrst na A.A.A., že sama po sebi zlorabo. Omejitev izhaja že iz opredelitve vsebine in namena pogodbe v 1. členu, 3. členu, kot tudi iz določbe 11. člena Pogodbe. Določba 11. člena sicer teoretično dopušča možnosti, da zavezanec na A.A.A. ne prenese celotne količine embalaže, ki jo da na trg, ampak le tisto, za katero je bil izveden prenos. V odgovoru na zahtevo za posredovanje podatkov je A.A.A. navedel, da zavezanci sami določijo količino embalaže, s katero bodo sodelovali v sistemu družbe. Vendar se s tako razlago tožena stranka ne strinja in ugotavlja, da rezultati ankete, kot so bili navedeni v povzetku relevantnih dejstev, ne podpirajo navedb A.A.A.. Pogodba sama je sicer javna in za vse zavezance enaka, vendar je sestavljena tako, da obvezuje zavezance k sprejemu dodatnih obveznosti, ki jih mogoče ne želijo in bi jih mogoče lahko izpolnili na drug način. Prvič Pogodba vsebuje zahtevo po prenosu obeh vrst odpadne embalaže. V 1. členu govori o zakonski obvezi ravnanja z odpadno embalažo za embalažo, ki je dana v promet v Sloveniji, kot jo določa 14. člen Pravilnika in je še enkrat navedena v 3. členu Pogodbe. Po določbah 11. člena pa so zavezanci dolžni sodelovati v sistemu A.A.A. za vso tako določeno embalažo. A.A.A. zavezancem tudi ne ponuja možnosti sklenitve pogodbe za prenos obveznosti ravnanja samo z eno vrsto embalaže. Dodatna podkrepitev trditve, da je Pogodba sklenjena za vso odpadno embalažo je tudi opis ravnanja A.A.A. v razmerju do družbe D.D.D.. Določba 11. člena Pogodbe ima torej za posledico vezavo tistih elementov storitev, ki bi jih lahko podjetje izvajalo in zavezanci koristili ločeno, pri različnih podjetjih. Drugič pa Pogodba zavezuje zavezance k prenosu celotne količine odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, saj ne vsebuje člena, ki bi omogočal določitev količine odpadne embalaže, ki jo podjetje prenese na A.A.A.. Tako je določba, da je izvzeta tista embalaža, za katero ni bil izveden prenos obveznosti, popolnoma brez dejanske veljave. Podjetja ne morejo prenašati samo dela embalaže, ampak morajo ravno zaradi obveznosti, ki izhajajo iz 11. člena, v sistemu sodelovati z vso svojo embalažo. Gre za obveznost zavezancev, da morajo za vse storitve ravnanje z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, kljub obstoju drugih možnosti na trgu uporabljali le sistem A.A.A.. Navedene pogodbene določbe imajo v povezavi z določbami o sankcioniranju za primer odstopanja od napovedanih količin in dejstvu, da so Pogodbe sklenjene za nedoločen čas, izključitveni učinek do edinega konkurenta na trgu in tudi na pontencialne nove konkurente. Takšnemu ravnanju podjetij s prevladujočim položajem nasprotuje tudi Evropska komisija - primer Eco Emballage. Grožnje s sankcijami glede odstopanja od napovedane količine embalaže, določene v 6. odstavku 18. člena Pogodbe v povezavi z 19. členom Pogodbe, predvidevajo plačilo 20 % višje embalažnine. A.A.A. je v odgovoru na zahtevo navajal, da planira poslovanje in s tem tudi odhodke za naslednje leto, na podlagi napovedi zavezancev o embalaži vključeni v sistem. Večje količine odpadne embalaže pomenijo dodatne stroške za ravnanje v skladu z določbami veljavne zakonodaje. Urad se strinja z navedbami A.A.A., da je za delovanje sistema potrebno naprej napovedati letno količino odpadne embalaže, ker je delovanje tesno povezano s podizvajalci, ki dejansko udejanjajo obveznosti. Prav tako ni sporno, da ima A.A.A. pravico zaračunavati podjetju dejanske stroške za ravnanje z embalažo. Večina določb navedenih dveh členov je običajna v industriji in nujna, da se določijo in opredelijo medsebojne obveznosti in pravice ter so torej potrebne za delovanje sistema kot takšnega, saj v 19. členu med drugim določajo način izpolnjevanja temeljne pravice podjetja A.A.A., namreč pravice do plačila za opravljeno storitev. Vendar pa tožena stranka meni, da imata lahko navedeni določbi, v povezavi z zahtevo o prenosu vse embalaže, kaznovalni in odvračalni vpliv, ter da sta neproporcionalni za doseganje cilja ponudbe. Tožena stranka težko sprejema oceno, da ima A.A.A. z ravnanjem z dodatno oziroma še posebej z manjšo količino embalaže 20 % višje stroške kot za ostalo embalažo. Omenjeni določbi zavezujeta podjetje, da mora napovedati količino odpadne embalaže za celo leto naprej in da od omejene količine med letom ne sme znatneje odstopiti. S tem je podjetje omejeno, da bi med letom del odpadne embalaže preneslo na drugo, konkurenčno podjetje za ravnanje z odpadno embalažo, saj bi bilo za ta del prenesene embalaže zavezano plačati embalažnino in tudi dodatnih 20 % A.A.A.. S tem ima A.A.A. omogočen popoln nadzor nad izvajanjem obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo in izpolnjevanje obveznosti za prenos celotne količine odpadne embalaže v skladu z 11. členom Pogodbe. Tako lahko, če opazi med letom odstopanja, zahteva revizijo, s čimer lahko podjetje opozori na njegove obveznosti in odvrne od prenosa le teh na drugo podjetje med letom. Razen tega je Pogodba sklenjena za nedoločen čas z možnostjo redne odpovedi ob koncu četrtletja z 12-mesečnim odpovednim rokom. Predvidena je tudi možnost izredne odpovedi brez odpovednega roka ob predložitvi izredno pomembnih razlogov s strani A.A.A. ali zavezancev. V odgovoru na povzetek je A.A.A. navedel, da je odpovedni rok potreben za doseganje deleža odpadne embalaže v koledarskem letu in s tem povezanim zakupom prostorov, kapacitet za sortiranje in predelavo pri izvajalcih ter na osnovi navedenega načrtovanja za prihodnje leto. Predvideni odpovedni rok pa je po mnenju tožene stranke neupravičeno dolg. Glede na zahtevo o letnem napovedovanju količine embalaže tožena stranka ugotavlja, da bi se za en poslovni cikel na trgu ravnanja z odpadno embalažo lahko določilo eno leto. Namreč 12-mesečni odpovedni rok za zavezance lahko predstavljal resen pomislek pri odločitvi o zamenjavi družbe za prenos obveznosti glede ravnanja z odpadno embalažo. Pri svoji praksi pa je tožena stranka sledila tudi praksi komisije, ki je presojala vprašanje trajanja pogodb in odpovednih rokov v odločbi Eco Emballage. Dodatno omejitev za zavezanca predstavljajo tudi določbe o pravici uporabe znaka zelena pika v 14., 15. in 3. odstavku 26. člena Pogodbe. Pri ocenjevanju pravice do uporabe zelene pike pride do kolizije med varstvom intelektualne pravice in varstvom konkurence. Sodišče ES je menilo, da bi v primerih, ko gre uporaba pravic intelektualne lastnine prek meje, ki je nujna za uveljavitev te pravice, lahko taka uporaba štela za zlorabo v smislu 82. člena Pogodbe ES. Komisija se je v dveh primerih ukvarjala prav z uporabo zelene pike in v dveh odločbah odločila, da podjetje, ki ravna z odpadno embalažo, ne sme od zavezancev zahtevati plačila za embalažo samo zato, ker nosi znak zelena pika, brez da bi dejansko opravilo storitev ravnanja z odpadno embalažo. Podjetje lahko torej zavezancu zaračuna le za tiste storitve ravnanja z odpadno embalažo, ki jih dejansko opravi. Tako tudi podjetje za ravnanje z odpadno embalažo ne more zahtevati, da se zavezanec lahko vključi v sistem podjetja, s strani katerega je bila pridobljena licenca za uporabo znaka zelene pike, le zato, ker zavezanec daje na trg embalažo, ki nosi znak zelene pike. Komisija je ocenila, da bi zahteva po ločenem označevanju embalaže, ki pripada sistemom, ki uporabljajo znak zelena pika, pomenila zahtevo za prilagoditev s strani proizvajalcev, ki bi morali embalažo označevati različno, taka ureditev bi pomenila predvsem znatne dodatne stroške. Prednosti enotnega embaliranja, ki ga uživajo proizvajalci in distributerji sedaj, kot posledica notranjega trga, tako ne bi bilo več. Problem uporabe zelene pike je še večji, kadar poleg sistema, ki uporablja znak zelene pike, obstaja še nekaj konkurenčnih družb za ravnanje z odpadno embalažo, saj je potrebno uvesti različne embalaže in različne sisteme distribucije ter uvesti primeren nadzor, da se primerno označeni izdelki znajdejo v pravem sistemu. S tem se še zmanjša učinek uvedbe alternativnih ponudnikov storitev ravnanja z odpadno embalažo. Zavezanci dajejo na trg embalažo na različne načine. Glede na dejstvo, da večina sistemov v Evropi uporablja znak zelena pika in da v nekaterih državah članicah obstaja zakonska obveznost uporabe navedenega znaka na embalaži, je nerealistično pričakovati, da se na območju Republike Slovenije ne bo pojavljala embalaža, ki bo že ob prehodu na slovenski trg označena z oznako zelena pika. Zahteva A.A.A., da se znak uporablja samo na embalaži, za katero je bil izveden prenos obveznosti na podjetje A.A.A., za zavezance torej pomeni, da morajo tisti zavezanci, ki izdelke uvažajo tako kot končni uporabniki, npr. veletrgovci, ki uporabljajo embalažo, ki ima znak zelena pika, obvezno vstopiti v sistem družbe A.A.A., ki ima licenco za uporabo znaka zelena pika za območje Republike Slovenije. Zavezancem je tako onemogočeno, da bi uporabili alternativnega ponudnika storitev ravnanja z odpadki. Urad ocenjuje, da same določbe pogodbe glede uporabe zelene pike, ne bile sporne, v kolikor bi iz teh določb natančneje izhajala neobvezujoča narava pripadnosti sistemu A.A.A. zaradi znaka na embalaži in bi A.A.A. tudi tako ravnal. Vendar v povezavi z zgoraj opisanim ravnanja A.A.A. v razmerju do podjetij C.C.C., E.E.E. in F.F.F. in navedene prakse Komisije, kaže na zlorabo pravice intelektualne lastnine, ki predstavljajo zlorabe prevladujočega položaja. Določbe v praksi služijo temu, da A.A.A. veže določene zavezance na prisilno uporabo storitev njihovega podjetja izključno zato, ker se na njihovi embalaži uporablja znak zelena pika. V odgovoru na povzetek relevantnih dejstev A.A.A. navaja, da je razlaga tožene stranke napačna in sicer, da tisti zavezanci, ki ne želijo vstopiti v sistem A.A.A. in imajo v drugi državi že zagotovljeno ravnanje z odpadno embalažo, imajo možnost na trgu Republike Slovenije na svojih proizvodih prikriti znak zeleno piko z nalepko oziroma deklaracijo, s čimer so povezani nizki stroški. V nasprotnem primeru tako ravnanje ustvarja na trgu zmedo, zavaja kupce in posledično s tem prihaja do kršitev pravic intelektualne lastnine. Tožena stranka se z navedenim ne strinja. Kot je opisano, A.A.A. zavezancem ne ponuja možnosti, da bi namesto vstopa v sistem A.A.A. na svoji embalaži, ki jo uvozijo iz drugih držav, prelepili znak zelena pika. Poleg tega pa bi taka rešitev predstavljala dodatne stroške in težave, če bi zavezanci sodelovali v sistemu samo z delom embalaže, saj bi potem morali posebej označiti embalažo, ki bi sodelovala v sistemu, kar pa bi bilo, po že obrazloženem, nesprejemljivo. V sklepu pa je tožena stranka navedla, da ne obstaja dovolj razlogov za podrobnejšo obravnavo ali zlorabo prevladujočega položaja zaradi prelivanja sredstev, zato je postopek ustavila. V zaključku pa je navedla, da je v skladu z 2. odstavkom 34. člena ZPOmK z odločbo naložila A.A.A. ukrepe za odpravo ugotovljenih kršitev. Naloženi ukrepi so določeni v 2., 3. in 4. točki izreka in roki za njihovo izvedbo so primerni glede na vrsto in naravo kršitve ter nujno potrebni za odpravo negativnih posledic protizakonitih ravnanj A.A.A. za zavezance, ter smotrni z vidika vzpostavitve normalnih konkurenčnih razmer na še razvijajočem se trgu ravnanja z odpadno embalažo. Prav tako je primeren tudi rok za predložitev dokazov glede izvršitve naloženih ukrepov. Glede ukrepa iz 4. točke izreka pa dodatno ugotavlja, da je v skladu oziroma izhaja iz določb licenčne pogodbe o uporabi znaka zelena pika, saj je v Aneksu št. 3 h krovni licenčni pogodbi med A.A.A. in družbo G.G.G. v 1. členu določena obveznost A.A.A. podeljevanja licence sistemom, ki delujejo nacionalno, regionalno in/ali delujejo na področju posebnih materialov in/ali na osnovi navzkrižnih materialov za zbiranje in predelavo odpadne embalaže na pogodbenem območju, če ustrezajo določenim zahtevam, ki so navedene v Pogodbi. Navedena določba torej zavezuje A.A.A., da uredi razmerje z drugimi sistemi, ki delujejo na trgu, četudi gre za konkurenčne sisteme.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke in navaja, da je nepravilna in nezakonita. Namreč pogodba, ki jo tožnik ponuja v sklenitev zavezancem na podlagi 15. člena Pravilnika, je avtonomni pravni akt. Odločba tožene stranke, ki zahteva, da družba na novo uredi način odpovedi pogodbe, je v celoti nejasna, ko zahteva, da imajo zavezanci možnost odpovedati pogodbe konec vsakega četrtletja z odpovednim rokom do konca tekočega leta. Pri odločitvi bi se moralo pri posegu v avtonomijo pogodbenih strank upoštevati stališče Evropske komisije na področju konkurenčnih pravil Evropske skupnosti, npr. odločbo Komisije Eco Emballage OJ 2001 L 233/37. Za Komisijo Evropske skupnosti je z vidika obstoja dovolj učinkovite konkurence na trgu dovolj, da pogodbeni stranki določita redno odpoved pogodbe konec vsakega leta s šestmesečnim odpovednim rokom. Tožena stranka je tako zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, posledično navedenemu pa tudi napačno uporabila materialno pravo, zato jo je potrebno odpraviti. Nadalje je pri upoštevnem trgu zmotno ugotovila dejansko stanje, saj ločitev odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek oziroma odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, ni enostavna. Proizvajalec, uvoznik ali pridobitelj ne more vedeti, kdo bo določeni proizvod, ki je dan na trg v RS, dejansko kupil, saj je od tega odvisno, kakšna vrsta odpadne embalaže bo nastala, komunalna ali nekomunalna. Navedeno ima seveda za posledico tudi definicijo določenih členov pogodbe z zavezanci, saj je povsem nemogoče predvideti kakšna embalaža bo na koncu nastala in zato je tudi za zavezance opredelitev glede vrste in količine embalaže, s katero bodo sodelovali v sistemu tožene stranke ob vsakokratni letni napovedi otežena, če ne celo onemogočena. Zato je tudi tožnik v pogodbi z zavezanci uredil možnost, da zavezanec med letom na podlagi dejansko dane količine embalaže na trg korigira svojo letno napoved, posledično tej korekciji pa se tudi opravi poračun embalažnine, ki jo plača. Tožena stranka je tudi napačno povzela dejstva, da tožnik s tem, ko zavezancem v podpis ni ponudil ločenih pogodb za odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek in pogodb za odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, ne omogoča prehoda zavezancem k konkurenci, saj so zavezanci - podjetja, ki so vključena v sistem tožnika z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek in so hkrati v drugi družbi z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek (npr. H.H.H., I.I.I.). Res pa je, da se zavezanci zaradi racionalnosti poslovanja odločajo le za eno družbo. Nadalje tožena stranka zmotno in nepopolno ugotavlja dejstva glede uporabe znaka zelena pika. Tožnik ne pogojuje, da mora biti zavezanec vključen v sistem A.A.A., kolikor uporablja znak zelena pika. Tožnik kot pridobitelj krovne licenčne pravice uporabe podeljevanja nadaljnjih licenc in varovanja znaka zelena pika na območju RS skladno s krovno licenčno pogodbo in aneksi k njej, sklenjeno z družbo G.G.G., zahteva, da zavezanci, ki niso vključeni v sistem tožnika, na trgu Republike Slovenije ne uporabljajo znaka zelena pika in svojo vključenost v ustrezni sistem izkazujejo na drug način oziroma, da znak uporabljajo poleg znaka drugega sistema ravnanja z odpadno embalažo, s tožnikom pa sklenejo ustrezen licenčni dogovor. Tožnik za pridobljeno pravico razpolaganja z znakom zelena pika plačuje licenčnino. Sam znak predstavlja najbolj razpoznavni znak za ekološko ravnanje uporabnikov v EU in je podlaga za obveščanje širše javnosti in potrošnikov o tem, da je nek pravni subjekt vključen v sistem za ekološko ravnanje z odpadno embalažo, ki ima vsa ustrezna dovoljenja pristojnih državnih organov za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo. Znak zelena pika je torej več kot le zaščitena znamka, ki identificira sistem tožnika, je znak, ki izkazuje vključenost v poseben sistem G.G.G., podjetij, ki imajo določene standarde poslovanja in ki te standarde prenašajo na uporabnike svojih storitev. V primeru, ko zavezanec ni vključen v sistem tožnika, lahko odstrani oziroma prikrije znak zelena pika na embalaži in tako ni potrebno, da je vključen v sistem tožnika. Ne samo, da prihaja do kršitev pravic intelektualne lastnine, kolikor nekdo uporablja znak zelena pika na embalaži, pa ni vključen v sistem ravnanja z odpadno embalažo tožnika, pri potrošnikih, inšpekcijskih organih in drugi strokovni javnosti tudi po nepotrebnem povzroča zmedo na trgu, zavaja kupce, s tem pa neposredno krši tudi zakonodajo s področja varstva potrošnikov. Tožnik ni nikdar zahteval od uporabnikov, da se morajo vključiti v sistem ravnanja z odpadno embalažo tožnika zaradi dejstva, da imajo na embalaži objavljen znak zelena pika. Tožnik ne vidi možnosti ali potrebe za sklenitev licenčne pogodbe za uporabo znaka zelena pika z drugimi sistemi, saj ti sistemi niso tisti, ki uporabljajo znak zelena pika, temveč ga uporabljajo zavezanci. Nadalje tožnik, tudi če bi hotel, ne more skleniti licenčne pogodbe za uporabo zelena pika z drugimi sistemi, saj ti ne izpolnjujejo določbe 2. člena Aneksa št. 3 k krovni licenčni pogodbi s G.G.G., po katerem morajo sistemi izpolnjevati natančno določene pogoje, brez katerih G.G.G. ne more dati vnaprejšnjega pisnega soglasja k sklenitvi kakršnegakoli dogovora med tožnikom in drugimi sistemi. Nadalje tožnik ni tisti, ki bi lahko samostojno in avtonomno odločal o podelitvi licence drugim sistemom za ravnanje z odpadno embalažo. Opozarja, da je s stališča pomena znaka zelena pika smiselneje, da tožnik vprašanje uporabe znaka zelena pika uredi neposredno z uporabniki, ki znak dejansko izkoriščajo, ne da bi pri tem pogojeval vstop teh podjetij v njegov sistem. Torej tožnik določbe 4. točke ne more izpolniti že zaradi formalnega zadržka. S sklenitvijo morebitnega dogovora z drugimi sistemi pa tudi ne bi rešili vprašanja uporabe tega znaka s strani zavezancev, saj niso sistemi tisti, ki uporabljajo znak, temveč so to zavezanci. Nadalje tožnik izpodbija odločbo tožene stranke tudi iz razloga, ker so bile pri izdaji sklepa o uvedbi postopka storjene bistvene kršitve določb postopka. Namreč iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožena stranka prejela od družbe B.B.B. zahtevo za uvedbo postopka zoper podjetje, kar pomeni glede na določbo 23. člena ZPOmK, da bi morala v 30 dneh po vložitvi zahteve izdati sklep o uvedbi postopka. Tožena stranka pa je šele 27. 2. 2006 izdala sklep o uvedbi postopka, kar je več kot 30 dni, zato se šteje, da je bil izdan sklep o zavrženju zahteve. Tako ne vzdržijo navedbe tožene stranke, da je postopek zoper tožnika uvedla po uradni dolžnosti, saj je družba B.B.B. podala zoper tožnika prijavo toženi stranki, tožena stranka pa ni uvedla postopka v zakonitem roku. Zakonodajalec ni imel namena v 23. členu ZPOmK uzakoniti takšnega ravnanja tožene stranke. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik predlaga, da sodišče odloži izvršitev odločitve pod I točko 4 odločbe tožene stranke do odločitve o pravnem sredstvu (tožbi v upravnem sporu). Navaja, da je 24. maja 2007 sodišče prve stopnje v Luksemburgu, v primeru DSD proti Evropski komisiji med drugim presodilo, da DSD lahko zaračunava licenčnino za uporabo znaka zelena pika tistim podjetjem, ki imajo znak na embalaži svojih izdelkov, danih na nacionalni trg in so vključeni v drug sistem za ravnanje z odpadno embalažo. DSD je imetnica znamke zelena pika in enako kot A.A.A. članica Evropskega združenja G.G.G.. Citirani primer sodišča prve stopnje se nanaša sicer na Nemčijo, a je uporabno kot vodilo pri odločanju v enakih in podobnih primerih tudi za ostale države EU. Opisana praksa se že od leta 2004 izvaja na Poljskem. Primer DSD v. Evropska komisija ima pomembne posledice tudi za položaj tožnika v RS, zlasti v luči nadaljnje uporabe in varovanja znaka zelena pika v Sloveniji. G.G.G. je izdelal in svojim članom v pregled posredoval osnutek 3. Dopolnilnega sporazuma h krovni licenčni pogodbi, ki ureja primere uporabe znamke oziroma znaka zelena pika s strani uporabnikov, ki niso v celoti del sistema ene od članic G.G.G., v skladu z zgoraj citirano sodbo sodišča prve stopnje v Luksemburgu in priporočili Evropske komisije. Novi 3. Dopolnilni sporazum bo v celoti nadomestil obstoječega. G.G.G. je do sprejema 3. Dopolnilnega sporazuma Aneksa h krovni licenčni pogodbi, dne 24. 9. 2007, podal tudi izrecno pisno soglasje, da družba A.A.A. glede uporabe znaka zelena pika uredi razmerja z zavezanci oziroma uporabniki znaka zelena pika v Republiki Sloveniji, ki niso vključeni v sistem tožeče stranke, s sklenitvijo podlicenčne pogodbe o uporabi blagovne znamke ter soglašal z določitvijo vrednosti znamke zelena pika v Sloveniji, predlagano formulo za izračun licenčnine za ločeno uporabo znamke - brez opravljanja storitve prevzema in osnutkom pogodbe o uporabi znamke zelena pika. V primeru izvršitve 4. točke odločbe bi tožniku nastala težko popravljiva škoda, saj iz predloženih dokazil, posebej iz izvlečka sodbe, nedvomno izhaja, da bo v kratkem prišlo do spremembe Aneksa št. 3 h krovni licenčni pogodbi, na podlagi katerega bo tožnik lahko podelil podlicenco samo zavezancem, ki niso vključeni v sistem družbe A.A.A. in ne bo mogel podeliti licence za uporabo znaka zelena pika drugim sistemom, kot je to sedaj urejeno z Aneksom št. 3 h krovni licenčni pogodbi. Preuranjena izvršitev 4. točke odločbe bi za družbo pomenila, da mora izpolniti odločbo, ki je v nasprotju s pravili, kot jih določa pravo industrijske lastnine, še posebej v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je dolžan spoštovati veljavno zakonodajo in bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe prekršil veljavne zaveze do pogodbenega partnerja G.G.G., pri čemer bi kršitev poleg povračila nastale škode in odškodnine lahko pomenila tudi izključitev iz združenja. Pri tem pa ni mogoče trditi, da bi bilo takšno škodo mogoče povrniti. Z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe pa tudi ne bi bil prizadet javni interes. Dejstvo je, da sedaj veljavni 3. Aneks h krovni licenčni pogodbi ne prepoveduje, da tožnik z zavezanci, ki niso člani sistema ravnanja z odpadno embalažo družbe A.A.A., dogovori način uporabe znaka zelena pika s pisno pogodbo (podlicenco) ob uporabi blagovne znamke s tožnikom in ne zgolj z drugimi sistemi ravnanja z odpadno embalažo, kot zahteva izpodbijana odločba. Tožnik ne vidi možnosti za sklenitev licenčne pogodbe za uporabo znaka zelena pika z drugimi sistemi, saj ti niso tisti, ki uporabljajo znak zelena pika, temveč ga uporabljajo zavezanci. Nadalje sistemi ne izpolnjuje določbe 2. člena obstoječega Dopolnilnega sporazuma št. 3 h krovni licenčni pogodbi, pa tudi tožnik ni tisti, ki bi lahko samostojno in avtonomno odločal o podelitvi licenc drugimi sistemom. Ponovno pa poudarja, da ni nikoli pogojeval, da mora biti zavezanec vključen v sistem družbe A.A.A., kolikor uporablja znak zelena pika. Zahteval je le, da zavezanci, ki niso vključeni v sistem tožnika, ne uporabljajo znaka zelena pika oziroma, da znak zelena pika uporabljajo poleg znaka drugega sistema ravnanja z odpadno embalažo, s A.A.A. pa sklenejo ustrezen licenčni dogovor, s katerimi jim bo zagotovljena zakonita uporaba tega znaka. Razen tega pa imajo drugi sistemi ravnanja z odpadno embalažo svoje razpoznavne znake, ki izkazujejo vključenost članov v njihove sisteme. V primeru, ko zavezanec ni vključen v sistem ravnanja z odpadno embalažo tožnika, ima zavezanec tudi možnost, da odstrani znak zelena pika in tako ni potrebno, da je vključen v sistem tožnika. Tožnik tudi ne sme in ne more dopustiti izkoriščanja znaka na način, ki bi ustvarjal zmedo na trgu. Predlaga ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ukrep naložen v 3. točki odločbe, nedvomno jasen, primeren, izvršljiv, kar izhaja tudi iz dejstva, da je naloženo obveznost tožnik že izpolnil. Termin vsakega četrtletja pa je tožnik uporabil že v pogodbi, tako da je neupravičen njegov ugovor, da ne ve, kaj naj bi to pomenilo. Neupravičene so trditve, da naj bi naloženi ukrep omogočal zavezancem, da odpovejo pogodbo brez odpovednega roka, saj imajo zavezanci dejansko 3, 6, 9 ali 12-mesečni odpovedni rok. Šestmesečni odpovedni rok, na katerega se sklicuje tožnik in ga je sprejela Komisija v primeru Eco Emballage, je v povezavi z določbami Pogodbe o napovedi količine odpadne embalaže za celo leto vnaprej in sankcijam za drugačno oddano količino odpadne embalaže med letom, neprimeren. Zaradi navedenih določil Pogodbe je za odpravo kršitev pomembno, da odpovedni rok poteče v tekočem letu. Tožena stranka je sicer dolžna slediti praksi EU glede ocene ravnanj, ni pa vezana sprejeti enakih ukrepov za odpravo ugotovljenih kršitev, kot jih je Komisija v posameznem primeru. Nadalje je tožnik v tožbi navedel, da naj bi tožena stranka pri določitvi upoštevnega trga napačno ugotovila dejansko stanje in posledično tudi napačno ocenila možnost izvajanja ločenih storitev ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek in ki ni komunalni odpadek. Pri določitvi trgov je tožena stranka upoštevala določbe Pravilnika in sedaj Uredbe in ravnanje MOP pri podeljevanju dovoljenj za ravnanje z odpadno embalažo. Neutemeljen je ugovor, da ločitev na dve storitvi ravnanja z odpadno embalažo ne bi bila možna, saj tožnik sam navaja, da imajo sedaj zavezanci možnost korigiranja letne napovedi oddane embalaže med letom na podlagi dejansko dane količine na trg. Tožena stranka ugotavlja, da bi navedeno možnost lahko uporabili tudi pri izvajanju ločenih storitev ravnanja z embalažo ter s tem povezanim ocenjevanjem dane količine ločenih vrst odpadne embalaže. Tožena stranka je na podlagi dokazov ugotovila, da tožnik sklepa z zavezanci ponudbe za obe vrsti odpadne embalaže skupaj, s čemer onemogoča prehod zavezancev med konkurenti, kar je tudi navedla in razložila v točkah 69 - 73 izpodbijane odločbe. Tožnik v tožbi navaja, da obstajata podjetji H.H.H. in I.I.I., ki uporabljata za ravnanje z odpadno embalažo storitve različnih družb za ravnanje z odpadno embalažo, kar posledično zanika prejšnje navedbe tožnika, da storitve ravnanja s posamezno odpadno embalažo ni mogoče izvajati ločeno. Gre pa za dejstvo, ki ga je tožnik podal šele v tožbi, pri tem pa je imel že v postopku pred toženo stranko možnost, da vsa dejstva navede, zato meni, da gre v danem primeru za navedbe, ki niso v skladu s 3. odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter so nedopustne. Nadalje tožnik navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejstva glede uporabe znaka zelena pika. Tožena stranka je na podlagi pridobljenih dokazov ugotovila, da tožnik zavezancem ni nikoli ponujal možnosti odstranitve oziroma prikritja znaka (primeri C.C.C., E.E.E. in F.F.F. ). Ne glede na to možnost pa tožena stranka pri oceni ravnanja tožnika v zvezi z uporabo zelena pika sledi praksi Evropske komisije in SES. Ukrep, ki ga je tožena stranka naložila v 4. točki, je vezan na možnost, ki jo tožnik ima na podlagi licenčne pogodbe in kot tak ne nalaga tožniku ničesar, kar bi bilo v nasprotju z njegovimi pogodbenimi obveznostmi. Zavrača pa tudi ugovore zoper sklep o uvedbi postopka, ki jih je tožnik navajal že med postopkom in jih je tožena stranka zavrnila v ugotovitvah v točkah 1 - 5. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da je trenutno v veljavi Aneks št. 3 h krovni licenčni pogodbi. Ta je bil v veljavi tudi v času sprejema odločbe Urada, zato se tudi izrek odločbe nanaša na besedilo zadevnega Aneksa. Dokler osnutek novega Aneksa št. 3 h krovni licenčni pogodbi ne stopi v veljavo, velja sedaj veljavni Aneks. Tožnik je torej dolžan urediti razmerje z drugimi sistemi glede uporabe znaka zelene pike v skladu s sedaj veljavnim Aneksom, sicer bodo omenjeni sistemi še vedno omejeni pri nastopanju na trgu in bi s tem bila prizadeta njihova korist. Če bo in ko bo prišlo do spremembe, bo tožnik uredil razmerja v skladu z novim Aneksom. Izvršitev 4. točke izreka je v interesu javne koristi, saj je konkurenca ustavno varovana kategorija in bi odlog izvršitve navedene točke izreka odločbe nasprotoval javni koristi, ki je zagotavljanje učinkovite konkurence. Meni, da tožnik ni v zadostni meri izkazal, da bi mu z izvršitvijo 4. točke izreka nastala težko popravljiva škoda. Predlaga zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

Stranka z interesom v tem postopku družba B.B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik pristopa k tematiki parcialno in s tem neresnično predstavlja dejansko stanje. Ves čas postopka je imel možnost podati vse navedbe in dokaze. Neresnična je navedba, da ne pogojuje, da bi moral biti vsak zavezanec, ki uporablja znak zelena pika, vključen v sistem tožnika. To jasno izhaja iz dopisa pooblaščenih odvetnikov tožnika z dne 22. 6. 2006 in iz korespondence z družbo C.C.C.. V Sloveniji je tako dano na trg mnogo izdelkov, ki izvirajo iz drugih držav Evropske skupnosti, ki imajo na embalaži že prej natisnjen znak zelena pika ali B.B.B. Recycling. Vendar takšna prednatisnjenost znaka ne sme zavezovati oziroma omejevati zavezanca k temu, da bi s to določeno družbo sklenil kakršno pogodbo. Sklenitev pogodbe mora biti stvar proste presoje vsakega posameznega zavezanca. Npr. proizvajalec izdelkov za suhomontažno gradnjo Knauf je v Nemčiji vključen v sistem ravnanja z odpadno embalažo B.B.B. in je na embalaži teh izdelkov ob uvozu v Slovenijo že natisnjen ta znak. Izdelke Knauf v Slovenijo pa uvaža več uvoznikov, ki so v Sloveniji vključeni v sistem tožnika ali pa družbe B.B.B.. Povezovanje znaka na embalaži s pripadnostjo določenemu sistemu povzroča le zmedo na trgu. Razen tega pa se sistem ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji bistveno razlikuje od sistema o ravnanju z odpadno embalažo v Nemčiji, od koder izvira znak zelena pika. V Nemčiji potrošnik z znakom zelena pika dobi informacijo, da se lahko njegova embalaža odvrže v sistem ločenega zbiranja odpadne embalaže in katera odpadna embalaža naj se ne bi zbirala v teh posebnih zabojnikih, temveč preko javnega odvoza mešanih odpadkov. V Nemčiji se torej zagotavlja in financira ločeno zbiranje odpadne embalaže že od gospodinjstva dalje. Sistem v Sloveniji pa je drugačen in sicer sistem tako imenovane deljene odgovornosti, to pomeni, da proizvajalci in uvozniki s plačilom embalažnine družbi za ravnanje z odpadno embalažo financirajo samo tisti del ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami odpadne embalaže, ki se nanaša na prevzemanje že ločeno zbrane embalaže od izvajalca javne službe ravnanja z odpadki v posamezni občini. Ločeno zbiranje odpadne embalaže v občinah od gospodinjstev financirajo gospodinjstva sama s plačilom t.i. smetarine. Tako se vsa infrastruktura, zabojniki za ločeno zbiranje embalaže iz naselij ter zbiranje embalaže v občini od gospodinjstev financira iz smetarine in imajo tako vsa gospodinjstva pravico, da katerokoli odpadno embalažo oddajo v sistem ločenega zbiranja, ki ga organizira izvajalec javne službe ravnanja z odpadki, ne glede na to, ali je na embalaži znak zelene pike, ali katerikoli drugi. V Sloveniji uporaba znaka ni namenjena končnemu potrošniku. Posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo pa na to, v skladu z 19. členom Uredbe, prevzame svoj del količin ločeno zbrane embalaže. Tožnik pa dojema svojo pravico do uporabe znaka zelena pika drugače. Vendar, če je na embalaži znak zelena pika, te intelektualne lastnine ne uporablja zavezanec - zavezancu je vseeno, kakšen znak je na embalaži natisnjen in ga morebiti prednatisnjen znak kvečjemu moti, v nobenem primeru pa ga ne sme omejevati in mu nalagati dodatnih obveznosti zato, ker kupi blago s takšno embalažo. Tožnik pa v nasprotju z veljavno zakonodajo zahteva ravno to in razlaga, vsi, ki imate embalažo z oznako zelena pika, se morate vključiti v moj sistem in mi plačevati uporabnino. Pri tem pa tožnik pozablja, da je Urad z izpodbijano odločbo v 4. točki glede uporabe znaka zelena pika odredil le, da v roku enega leta uredi razmerja z drugimi sistemi, kot se je pogodbeno zavezal z Aneksom 3 k krovni licenčni pogodbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča je tožena stranka pri ugotovitvi zlorabe prevladujočega položaja in naložitvi ukrepov pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, pravilno uporabila materialno pravo in ni bistveno kršila pravil postopka.

Določba 10. člena ZPOmK ne prepoveduje prevlade na določenem upoštevnem proizvodno - storitvenem trgu na določenem geografskem področju (upoštevni geografski trg), temveč le njegovo zlorabo.

Tožena stranka je na podlagi zbranih dejstev ugotovila, da ima tožnik prevladujoč položaj na trgu ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek na območju RS, na trgu ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek na območju RS pa legalni monopol. Upoštevni trg je tisti, na katerem so proizvodi (ali storitve) medsebojno zamenljivi in obsega identične proizvode, ali proizvode, ki so po mnenju potrošnika podobni glede na značilnosti, uporabo ali ceno. Za preizkus substitutivnosti se uporabljata testa subsitutivnosti povpraševanja in substitutivnosti ponudbe. Tožena stranka je ugotovila, da je organizacija sistema ravnanja z odpadno embalažo vezana na obveznosti zavezancev po Pravilniku (enako po od 23. 8. 2006 veljavni Uredbi), zato je opredelila upoštevno proizvodno storitveni trg kot trg ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, saj ga od drugih področij ravnanja z odpadki ločujejo specifične obveznosti, ki jih zavezancem nalaga Pravilnik. Tožnik ugovarja pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju pri opredelitvi upoštevnega trga, kot trga ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek in trga, ki je komunalni odpadek. Meni, da ločitev trga ravnanja z odpadno embalažo na dva trga ni enostavna. Po mnenju sodišča naveden ugovor ni utemeljen ter je tožena stranka opredelila upoštevni proizvodno storitveni trg na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Namreč Pravilnik v 3. členu eksplicitno definira ločitev odpadne embalaže glede na mesto njenega nastanka. Predpisuje različno ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ki nastaja kot odpadek v gospodinjstvu ali kot po naravi in sestavi gospodinjskim odpadkom podoben odpadek v industriji ali obrtni, storitveni ali drugi dejavnosti in odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, ki nastaja kot odpadek pri opravljanju proizvodnje, trgovinske, storitvene ali druge dejavnosti. Podjetja, ki zagotavljajo ravnanja z odpadno embalažo, se v skladu s 26. členom Pravilnika dolžna pridobiti od MOP dovoljenje za opravljanje teh dejavnosti, dovoljenje pa se izdaja ločeno za vsako od navedenih vrst embalaže. Test substitutivnosti ponudbe torej glede na pravno formalno podlago - Pravilnik in v Pravilniku določene izvedbene razlike kaže, da obeh trgov ravnanja z odpadno embalažo ni mogoče zamenjevati ter je torej utemeljeno razlikovanje na trg ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek in trg ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek. Tožbeni ugovor, da ločitev trgov ni enostavno, ni pravno relevantno dejstvo, ki bi utemeljevalo napačno presojo tožene stranke, ki je izhajala pri opredelitvi upoštevnega trga iz določb Pravilnika (in Uredbe) in ravnanja MOP pri podeljevanju dovoljenj. Svoj ugovor o nemožnosti ločevanja odpadne embalaže zavrne že sam tožnik s svojimi navedbami v nadaljevanju tožbe, ko pri izpodbijanju ugotovljene zlorabe (onemogočanju prehoda k konkurenci) navaja, da obstajata družbi H.H.H. in I.I.I., ki svojo obveznost v zvezi z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, uresničujeta pri drugi družbi, s tožnikom pa imata sklenjeno le pogodbo za odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek.

Tožnik ima na trgu ravnanja z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, legalni monopol, le tožnik ima dovoljenje MOP za opravljanje te dejavnosti; na trgu ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, pa trg pokriva skupaj s stranko z interesom v upravnem sporu - B.B.B. (le navedena imata dovoljenje MOP). Nesporno med strankami je, da tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da ima na upoštevnem trgu prevladujoč položaj. Ugovarja pa ugotovitvi, da je storil dejanje zlorabe prevladujočega položaja s tem, da je od januarja 2005 do dneva izdaje odločbe, onemogočal prehod uporabnikov storitev ravnanja z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, med konkurenti. Po določbi 10. člena ZPOmK prevladujoč položaj ni prepovedan in tudi še ne pomeni zlorabe. Obstajati morajo ravnanja, ki imajo določene znake, zaradi katerih jih štejejo za zlorabo. To ravnanje je lahko aktivno ali pa pasivno, vedno pa zloraba pomeni neko ravnanje. Določba 5. odstavka 10. člena ZPOmK našteva najbolj tipična dejanja zlorabe, ne postavlja pa definicije zlorabe prevladujočega položaja. Ker prevladujoči položaj sam po sebi ni prepovedan, ne pomeni omejevanja konkurence neko razumno in normalno delovanje podjetja. Po pravni literaturi je prepovedano tako obnašanje prevladujočega podjetja, ki resno in neupravičeno prizadeva konkurenco na upoštevnem trgu. Gre torej za ravnanja, ki zaradi svoje posebne narave, resno in neupravičeno prizadanejo konkurenco. Zloraba prevladujočega položaja je tudi le tako ravnanje, ki je bistveno pogojeno s prevladujočim položajem. Tožnik ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da je onemogočal prehod konkurentov, kar je imelo za posledico omejitev konkurence, z ravnanji, ki jih je tožena stranka opredelila za zlorabo prevladujočega položaja. Tožena stranka je sporno ugotovitev, da je tožnik onemogočal prehod uporabnikov storitev na upoštevnem trgu, postavila po presoji pogodbenih določil (tipske pogodbe, ki jo je tožnik sklepal z zavezanci) in ravnanj tožnika (ravnanja opisana v točkah 32 - 35 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožnik ugovarja, z ugovorom navedenim že zgoraj, da obstajata podjetji H.H.H. in I.I.I., ki sta vključeni v sistem tožnika z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek in sta hkrati v drugih družbah z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, kar naj bi kazalo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava o ugotovljeni zlorabi - onemogočanje prehoda uporabnikov storitev. Navedenega dejstva tožnik tekom upravnega postopka ni navajal, čeprav je imel za to vse možnosti (s strani tožene stranke je bil pozvan, da se opredeli do ugotovitev v postopku), torej gre za tožbeno novoto, ki je sodišče glede na določbo 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) ne more upoštevati. Tudi po mnenju sodišča ravnanja tožnika v odnosu do družb - zavezancev, ki so bili v pogodbenem odnosu s tožnikom, pa so za sporni upoštevni trg želeli stopiti v pogodbeno razmerje s konkurenčnim sistemom, ali pa še niso bili v pogodbenem odnosu s tožnikom, pa so bili v pogovorih s konkurenčnim sistemom, pa je tožnik z raznimi ravnanji skušal sklenitev pogodbe z drugim sistemom preprečiti - z opozarjanjem na pogodbeno obveznost glede vse količine odpadne embalaže; odpovednim rokom; zeleno piko kot blagovno znamko, pomenijo ravnanja, s katerimi je tožnik onemogočal prehod uporabnikov med konkurenti, storil pa jih je s pozicije prevladujočega položaja na upoštevnem trgu.

Prehod zavezancev na trgu pa neposredno onemogočajo tudi pogodbena določila - javne, tipske pogodbe, sklenjene med tožnikom in zavezanci (v 11. členu, 6. odstavkom 18. člena, 6. odstavkom 19. člena, 6. odstavkom 25. člena Pogodbe ter 14. členom, 15. členom in 3. odstavkom 26. člena Pogodbe). Namreč gre za določbe, ki vsebujejo zahtevo po prenosu obeh vrst odpadne embalaže; da določba 11. člena Pogodbe, res pomeni navedeno zahtevo, izhaja iz ravnanja tožnika napram družbi D.D.D.. Pogodba zavezuje še prenos celotne količine odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, saj ne vsebuje člena, ki bi omogočal določitev količine odpadne embalaže, ki jo podjetje lahko prenese na tožnika. Tako je določba, da je izvzeta tista embalaža, za katero ni bil izveden prenos obveznosti, brez dejanske veljave. Podjetja ne morejo prenašati samo dela embalaže, ampak morajo ravno zaradi obveznosti, ki izhajajo iz 11. člena, v sistemu sodelovati z obema vrstama embalaže in z vso svojo embalažo. Iz Pravilnika ali Uredbe pa nikjer ne izhaja zahteva, da bi se ravnanje z odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, moralo prenesti samo na eno družbo. Opisano dejanje predstavlja tako imenovano "single branding" obvezo, ki po sodni praksi lahko predstavlja zlorabo prevladujočega položaj, če izključi konkurenco na upoštevnem trgu. Navedene pogodbene določbe pa imajo v povezavi z določbami o sankcioniranju za primer odstopanja od napovednih količin in dejstvom, da so pogodbe sklenjene za nedoločen čas, izključitveni učinek do edinega konkurenta na trgu - B.B.B. in tudi na potencialne nove konkurente. Omejujoče so tudi grožnje s sankcijami glede odstopanja od napovedane količine embalaže, določene v 6. odstavku 18. člena Pogodbe v povezavi z 19. členom Pogodbe, ki predvidevajo plačilo 20 % višje embalažnine. Res, da mora tožnik planirati poslovanje, vendar imata obe določbi v povezavi z zahtevo po prenosu vse količine kaznovalni in odvračalni vpliv. Hudo omejitev za zavezance pa predstavljata še 6. odstavek 25. člena Pogodbe, določitev odpovedi ob koncu četrtletja z možnostjo 12-mesečnega odpovednega roka. Nadalje dodatno omejitev za zavezance predstavljajo tudi določbe o pravici uporabe oznaka zelena pika, ki so določene v 14., 15. členu in 3. odstavku 26. člena Pogodbe. Pri ocenjevanju pravice do uporabe znaka zelena pika pride do kolizije med varstvom intelektualne pravice in varstvom konkurence, čeprav bi se bilo mogoče potrebno vprašati, kot meni stranka z interesom v tem postopku - družba B.B.B. v odgovoru na tožbo, ali je opredeliti vsakršno nastopanje družb na trgu z odpadno embalažo, ki ima znak zelena pika, za uporabo znaka zelena pika. Vendar je za okvir obravnavanega postopka navedeno pravno relevantno dejstvo, iz katerega izhaja obveznost plačila uporabnine v smislu določb Zakona o industrijski lastnini, nerelevantno, v smislu uporabnika oziroma neuporabnika, saj se v tem postopku ocenjuje zgolj ravnanja tožnika kot imetnika pravice uporabe do znaka zelene pike s pozicije prevladujočega položaja na določenem upoštevnem trgu. Sodišče pritrjuje navedbam tožene stranke, da same določbe Pogodbe glede uporabe zelene pike, s katerimi podeljuje tožnik pravico do uporabe tega znaka svojemu sopogodbeniku, ne bi bile sporne v kolikor bi iz teh določb natančneje izhajala neobvezujoča narava pripadnosti sistemu tožnika zaradi znaka na embalaži in bi tožnik tudi tako ravnal. Vendar ravnanja tožnika v razmerju do podjetij C.C.C., E.E.E. in F.F.F. kažejo na zlorabo pravic intelektualne lastnine in predstavljajo zlorabo prevladujočega položaja. Namreč sporne določbe v praksi služijo tožniku, da veže zavezance na prisilno uporabo storitev njegovega podjetja izključno zato, ker se na njihovi embalaži pojavlja znak zelena pika. Sodišče ne more slediti ugovoru tožnika, da ni pogojeval, da mora zavezanec stopiti v sistem A.A.A., kolikor se na njegovi embalaži pojavlja znak zelena pika. Namreč navedena ravnanja A.A.A. do družb, pri katerih se je znak na embalaži pojavil, pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnik pogojuje uporabo znaka s prehodom v sistem tožnika, kar pomeni onemogočanje prehoda uporabnikov storitev in zlorabo prevladujočega položaja. Ravnanja tožnika (posredna in neposredna) kot jih je ugotovila tožena stranka, so primerljiva s primeroma naštetimi ravnanji v 5. členu ZPOmK, njihov namen pa je bil usmerjen k onemogočanju prehoda uporabnikov storitev na upoštevnem trgu, na katerem ima tožnik prevladujoč položaj, torej pomenijo zlorabo prevladujočega položaja. Tožena stranka je torej v okviru uporabljenega materialnega prava pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje.

Po določbi 2. odstavka 34. člena ZPOmK je tožena stranka, če ugotovi obstoj kršitve, dolžna z isto odločbo zahtevati odpravo kršitve ali naložiti ukrepe, s katerimi se odpravijo učinki kršitve. Tožnik ugovarja naloženemu ukrepu pod točko 3 izreka, češ da je nejasen. Ugovor je neutemeljen, saj je jasno, da pomeni tekoče leto naslednje leto, kljub temu, da zavezanec odpove pogodbo z 31. 12. Z ukrepom je zavarovan tudi tožnikov položaj, ki ga ima kot zakupnik prostora za odpadno embalažo, v tekočem koledarskem letu. Odločitev pa tudi ni v nasprotju z odločbo Komisije v primeru Eco Emballage, na podlagi razlogov, ki jih je navedla že tožena stranka. Nadalje tožnik ugovarja ukrepu, določenem v točki 4 izreka. Meni, da je naveden ukrep nemožno izpolniti, ter da je nepotreben. Sodišče ugovoru ne more slediti. Kot je obrazložila že tožena stranka, je v Aneksu št. 3 h krovni licenčni pogodbi, sklenjenim med tožnikom in družbo J.J.J., v 1. členu določena obveznost tožnika podeljevati licence sistemom, ki delujejo nacionalno, regionalno in/ali delujejo na območju posebnih (specifičnih) materialov na osnovi navzkrižnih materialov za zbiranje in predelavo odpadne embalaže na pogodbenem območju, če ustrezajo določenim zahtevam, ki so navedene v naslednjih členih. Torej že citirana pogodba, na izpolnitev katere je tožena stranka oprla svoj ukrep, preprečuje zlorabo prevladujočega položaja tožniku, na način in z dejanji, ki so bili v izpodbijani odločbi ugotovljeni. Tožnik se torej neutemeljeno sklicuje na nemožnost izvršitve, saj gre za pogodbo, ki je bila sklenjena v njegovi avtonomiji, torej ukrep zavezuje tožnika le toliko, kot je določeno v pogodbi, torej ukrep tudi ni prekomeren. Za odpravo nezakonitega stanja na upoštevnem trgu pa je potreben. Ugovor, da drugi sistemi ne izpolnjujejo določbe 2. člena Aneksa št. 3 h krovni licenčni pogodbi, po kateri morajo izpolnjevati natančno določene pogoje za uporabo zelene pike, v tej fazi postopka ni upošteven. Namreč sodišče presoja potrebnost ukrepa za odpravo negativnih posledic protizakonitih ravnanj tožnika za zavezance, v tem duhu je ukrep po 4. točki izreka primeren. Kot izhaja iz naložitve ukrepa pa tožena stranka ni naložila tožniku, da uredi razmerja z drugimi sistemi drugače ali mimo, kot je določeno v Aneksu št. 3 h krovni licenčni pogodbi. Zato, kot je že rečeno, ugovor tožnika, da drugi sistemi ne izpolnjujejo pogojev, navedenih v licenčni pogodbi, pri presoji te izpodbijane odločbe ne more biti relevanten. Neupošteven je tudi ugovor, da tožnik ne more samostojno in avtonomono odločiti o podelitvi licence s sistemom, iz istega razloga, ker ga ukrep ne zavezuje, da ga izvršuje mimo določb pogodbe.

Tožnik ugovarja še kršitvi določb postopka. Meni, da tožena stranka, ker je dobila zahtevo stranke B.B.B. za uvedbo postopka, ne bi smela postopka uvesti po uradni dolžnosti oziroma bi morala zahtevo družbe B.B.B. zavreči, ker v 30 dneh po vložitvi zahteve ni izdala sklepa o uvedbi (3. odstavek 23. člena ZPOmK). Razlaga pravilne uporabe določbe 23. člena ZPOmK, kot jo ponuja tožnik, ni pravilna. Sodišče se v celoti strinja s toženo stranko, da ji pooblastilo, dano v 1. odstavku dovoljuje, da tudi po preteku 30 dni od zahteve stranke uvede postopek po uradni dolžnosti. Namreč zgolj potek roka, ob obstoju okoliščin, iz katerih izhaja verjetnost kršitev določb ZPOmK, ne sme preprečiti delovanja Uradu v tako pomembnih zadevah, kot je varovanje konkurence.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.

K točki 2 izreka:

Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagal, da sodišče odloži izvršitev odločitve pod 4. točko I izreka odločbe tožene stranke do odločitve o tožbi v upravnem sporu. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Predlog za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Sodišče je s sodbo odločilo o vloženi tožbi v upravnem sporu zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2006. Z odločitvijo sodišča o tožbi (z datumom seje senata) je postala pravnomočna tako izpodbijana odločba kot sodba tega sodišča, zato je predlog tožeče stranke za odložitev izvršitve do pravnomočnosti odločbe, torej v trajanju do odločitve o tožbi, že v formalnem pogledu neutemeljen. Iz sodbe pa izhajajo tudi materialni razlogi za zavrnitev predloga. Sodišče zgolj dodaja, da tožnik v predlogu tudi ni izkazal, zakaj naj bi mu z izvršitvijo aktualne licenčne pogodbe nastala težko popravljiva škoda. Meni pa tudi, da je v javni koristi, da se čimprej vzpostavi stanje, v katerem konkurenca na trgu ne bo ogrožena. Glede na navedeno, ker sodišče šteje, da ni podlage za izdajo začasne odredbe, sodišče predlogu ni moglo ugoditi.

Pravni pouk za sklep temelji na 6. odstavku 32. člena ZUS-1.