UPRS sodba U 327/2005

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo D.D.D. d.d., št. ... z dne 20. 7. 2004, s katero je prvostopni organ upravičencu dodelil 3.518 delnic B.B.B. d.d., po ceni 27.057,00 SIT za delnico (1. točka izreka), nadalje odločil, da s pridobitvijo delnic iz 1. točke te odločbe upravičencu pripada še nadaljnjih 7.397 delnic po ceni 2.702,42 SIT za delnico (2. točka izreka), da je upravičenec zavezan plačati stroške izvajanja skrbniških pooblastil skrbnika (3. točka izreka), da prenos delnic iz 1. in 2. točke izreka te odločbe, koristi, nastalih z upravljanjem le-teh, ter plačilo stroškov iz 2. in 3. točke izreka te odločbe uredita skrbnik in upravičenec s posebno pogodbo (4. točka izreka), nadalje, da je upravičenec dolžan delnice iz 1. in 2. točke izreka te določbe odkupiti najkasneje v roku enega leta po pravnomočnosti te odločbe, sicer njegova terjatev na izročitev delnic iz 1. in 2. točke te odločbe ugasne (5. točka izreka), ter, da upravna taksa znaša 4.250,00 SIT (6. točka izreka). Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe uvodoma citirala določbo 1. odstavka 24. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (v nadaljnjem besedilu: ZLPZ-1) s poudarkom na delu besedila: ''ter gospodarske družbe, v katerih so imele navedene pravne osebe kapitalski delež,...'' Nadalje je navedla, da je bila tožeča stranka kot pravna oseba še pred uveljavitvijo Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, t. j. 5. 12. 1992, (v nadaljnjem besedilu: ZLPP) prenešena na A.A.A. s Pogodbo o prenosu družbenega kapitala z dne 4. 12. 1992, kar pomeni, da je bil družbeni kapital tožeče stranke prenešen na A.A.A. pred uveljavitvijo ZLPP. S tem, ko je tožeča stranka svoj družbeni kapital z navedeno pogodbo prenesla na A.A.A., je postal to kapital z znanim lastnikom, tožeča stranka pa je v celotnem obsegu družbenega kapitala postala last A.A.A.. Za tožečo stranko ZLPP zato ne velja in se prvostopni organ v svoji odločbi sklicuje na napačno pravno podlago. Ne glede na to, pa je bila odločitev skrbnika pravilna, saj iz pogodbe z dne 4. 12. 1992 izhaja, da je tožeča stranka celotni družbeni kapital prenesla na A.A.A., pri čemer delež družbenega kapitala znaša 99,95 %, delež ostalih družbenikov pa 0,05 %. A.A.A. je imel in ima še danes v gospodarski družbi C.C.C. d.o.o. - v stečaju kapitalski delež, zato je pravilna odločitev prvostopnega organa, da lahko tožeča stranka na podlagi določbe 1. odstavka 24. člena ZLPZ-1 uveljavlja zahtevek za pridobitev delnic le proti denarnemu plačilu. Sklicevanje tožeče stranke, da se zaradi stečaja ni bila zavezana lastninsko preoblikovati, je zato brezpredmetno. V zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke, da organ ni odločil o primarno postavljenem zahtevku tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala brezplačen prenos delnic, pa je tožena stranka še navedla, da uradna oseba stranko opozori, kadar glede na dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku kakšne pravice, kar določa določba 2. odstavka 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP). Če bi prvostopni organ pri odločanju ugotovil, da gre tožeči stranki ugoditi v njeni zahtevi za brezplačen prenos delnic, bi tako tudi odločil, glede na ugotovljeno dejansko stanje pa tožeči stranki taka pravica ni šla, prvostopni organ pa je odločal glede na podano dejansko podlago in o predmetu postopka odločil v celoti (določba 213. člena ZUP). Tožena stranka je zato glede na določbo 246. člena v zvezi z določbo 248. člena ZUP pritožbo tožeče stranke zavrnila in potrdila prvostopno odločbo.

Tožeča stranka je vložila tožbo smiselno iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedla, da se tožeča stranka ni lastninsko preoblikovala po nobenem od izrecno naštetih (šestih) zakonih, ki jih navaja določba 1. odstavka 24. člena ZLPZ-1, kar med strankama tudi ni sporno, kar pa pomeni, da tožeča stranka ne spada med družbe, ki so se lastninsko preoblikovale, prav tako pa tožeča stranka ne spada med gospodarske družbe, v katerih bi navedene družbe (torej tiste družbe, ki so se preoblikovale po enem od citiranih zakonov) imele kapitalski delež. V družbi C.C.C. d.o.o. - v stečaju ima kapitalski delež le A.A.A., ta pa ne spada med družbe, ki bi se preoblikovale po enem od zakonov iz določbe 1. odstavka 24. člena ZLPZ-1. Pravna interpretacija zakonske določbe, ki jo v izpodbijani odločbi podaja tožena stranka, je tako povsem zgrešena in nelogična, saj ni jasno, kako naj bi besedna zveza ''navedene družbe'' zajemala tudi A.A.A.. Stališče tožene stranke je povsem nelogično ne le z vidika gramatikalne interpretacije, pač pa tudi teleološke razlage citirane zakonske določbe. Z ZLPZ-1 je določen način lastninjenja zavarovalnic in sicer tako, da se ta družbeni kapital zavarovalnic prenese na tiste pravne osebe, ki so v določenem obdobju plačale zavarovalno premijo, pri tem pa zakon ločuje tiste pravne osebe, ki so se lastninsko preoblikovale, in tiste, ki jim tega ni bilo potrebno storiti, ker so znanega lastnika že imele. V procesu lastninskega preoblikovanja pravnih oseb po enem od zakonov iz določbe 1. odstavka 24. člena ZLPZ-1 so novi lastniki pridobili družbeni kapital po ceni, v kateri ni upoštevana vrednost zavarovalniškega družbenega kapitala. Zato bi z neodplačnim prenosom tega zavarovalniškega družbenega kapitala na lastninsko preoblikovane družbe bili novi lastniki teh lastninsko preoblikovanih družb neutemeljeno okoriščeni, saj za ta družbeni kapital (še) niso ničesar plačali. Zakonodajalec je zato določil, da so te družbe upravičene do delnic le proti denarnemu plačilu. Zaradi učinkov povezanih družb pa je zakonodajalec dolžnost plačila za delnice zavarovalnic raztegnil tudi na tiste pravne osebe, ki se sicer same niso lastninsko preoblikovale, so pa v lasti pravnih oseb, ki so se lastninsko preoblikovale na podlagi enega izmed citiranih zakonov. Tožeča stranka je pridobila znanega lastnika že pred uveljavitvijo Zakona o privatizaciji pravnih oseb, zato je niti ta niti kateri drug zakon ni zavezoval k lastninskemu preoblikovanju in zato se tudi ni lastninsko preoblikovala na podlagi nobenega zakona, prav tako pa se ni lastninsko preoblikoval njen lastnik (A.A.A.). Tako je očitno, da je tožeča stranka upravičena do neodplačnega prevzema delnic B.B.B.. Tožeča stranka je še navedla, da je bil nad tožečo stranko 1. 4. 1993 začet stečajni postopek in da za pravne osebe v stečaju lastninsko preoblikovanje tudi sicer ne bi prišlo v poštev ne po ZLPP, niti po katerem drugem zakonu. Tožena stranka je tako po mnenju tožeče stranke napačno uporabila zakon in je s tem posegla v pravico tožeče stranke oziroma v njeno neposredno, na zakon oprto korist. Tožeča stranka je zato sodišču predlagala, da izpodbijano odločbo in odločbo prvostopnega organa odpravi, razsodi, da je D.D.D. dolžna v 15 dneh na tožečo stranko brezplačno prenesti 3.518 delnic B.B.B. d.d. A. proti obveznosti tožeče stranke, da skrbniku D.D.D. d.d. plača stroške upravljanja z delnicami v višini, ki ustreza številu novih delnic, ki jih je pridobila tožeča stranka v razmerju do celotnega števila novih delnic. Predlagala je še, da sodišče naloži toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške z ZZO, tekočimi od izdaje odločbe dalje do plačila.

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri odločitvi, ki jo je sprejela ob izdaji izpodbijane odločbe, in še navedla, da je treba določbo 1. odstavka 24. člena ZLPZ-1 razlagati v povezavi z določbo 3. odstavka istega člena, ki pravi ''Na pravne osebe, zavezance iz drugega odstavka 20. člena tega zakona, ki niso bili zavezani k lastninskemu preoblikovanju..., prenese skrbnik nove delnice brezplačno''. Dejstvo je, da je tožeča stranka prešla v last A.A.A., s tem je dobila znanega lastnika, s tem pa je bilo začeto tudi njeno lastninsko preoblikovanje. Res je, da je bil na tožečo stranko začet stečaj, vendar pa je v duhu zakona, kot je tudi izrecno določeno, da se delnice brezplačno prenesejo le, če zaveza za lastninsko preoblikovanje (sploh) ne obstaja. Tožena stranka je zato predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo svojo udeležbo v tem postopku.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 19. člena ZLPZ-1 (Uradni list RS, št. 44/02 in 16/03 - odl. US) so med drugim upravičenci do lastninjenja nenominiranega kapitala in do pridobitve delnic, izdanih za nenominirani kapital, zavarovanci - pravne osebe iz drugega odstavka 20. člena tega zakona, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona (t.j. 29. 5. 2002) sedež v Republiki Sloveniji. Pravne osebe - zavarovanci iz drugega odstavka 23. člena tega zakona, ki so gospodarske družbe in so se lastninsko preoblikovale po zakonu o družbenem kapitalu, zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, zakonu o zadrugah, zakonu o gospodarskih javnih službah, zakonu o privatizaciji pravnih oseb v lasti A.A.A. in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo ter zakonu o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti D.D.D. oziroma drugega zakona ter gospodarske družbe, v katerih so imele navedene družbe kapitalski delež, lahko uveljavijo zahtevek za pridobitev novih delnic zavarovalnice le proti denarnemu plačilu (določba 1. odstavka 24. člena ZLPZ-1). Na pravne osebe - zavarovance iz drugega odstavka 20. člena tega zakona, ki niso bili zavezani k lastninskemu preoblikovanju po zakonih iz prvega odstavka tega člena, in niso osebe iz drugega odstavka tega člena, prenese skrbnik nove delnice zavarovalnice brezplačno (določba 3. odstavka 24. člena ZLPZ-1).

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožeča stranka upravičena do pridobitve delnic, izdanih za nenominirani kapital B.B.B., proti denarnemu plačilu, torej na odplačni način, ali brezplačno oziroma na neodplačni način glede na zgoraj citirani določbi 1. oziroma 3. odstavka 24. člena ZLPZ-1.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da je tožeča stranka upravičena do pridobitve novih delnic zavarovalnice le proti denarnemu plačilu. Med strankama ni sporno, da je s Pogodbo o prenosu družbenega kapitala z dne 4. 12. 1992 tožeča stranka prenesla celotni družbeni kapital na A.A.A.. Sporno tudi ni, da ni bila zavezana k lastninskemu preoblikovanju po ZLPP. Tožeča stranka pa tudi meni, da zaradi prenosa družbenega kapitala na A.A.A. in ob upoštevanju, da je bil s sklepom z dne 1. 4. 1993 začet nad tožečo stranko stečajni postopek, sploh ni bila zavezana k lastninskemu preoblikovanju, ne po ZLPP, ne po katerem drugem zakonu iz določbe 1. odstavka 24. člena ZLPZ-1. S tem stališčem tožeče stranke pa se sodišče ne strinja. Z uveljavitvijo Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljnjem besedilu: ZPPOLS, Uradni list RS, št. 71/94 s spremembami) je bila namreč med drugim urejena privatizacija pravnih oseb, ki so svoj družbeni kapital pred uveljavitvijo zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij s pogodbo prenesle na A.A.A. in so na dan uveljavitve tega zakona - t.j. 19. 11. 1994 - v celoti ali delno v lasti A.A.A.(določba 1. člena). Zadnje citirani zakon je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljnjem besedilu: ZZLPPO, Uradni list RS, št. 30/98 s spremembami), ki je uredil med drugim tudi privatizacijo pravnih oseb, ki so delno ali v celoti v lasti E.E.E. (prej A.A.A.) (določba 1. člena). Z zadnje navedenim zakonom je bilo lastninsko preoblikovanje po ZLPP in drugih predpisih, ki so urejali lastninsko preoblikovanje, ex lege zaključeno. Sodišče tako ugotavlja, da je bila tožeča stranka zaradi prenosa svojega družbenega kapitala na A.A.A. oziroma na E.E.E. pred uveljavitvijo ZLPP zavezana k lastninskemu preoblikovanju oziroma privatizaciji po zgoraj citiranem ZPPOLS oziroma sedaj veljavnem ZZLPPO, ki pa sta zakona, našteta v določbi 1. odstavka 24. člena ZLPZ-1, kar pa tudi pomeni, da lahko delnice pridobi le na odplačni način, torej tako, kot je to odločila tožena stranka. Res je, da je ZLPP določil, da se ta zakon - torej ZLPP - ne uporablja za podjetja v stečajnem postopku od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka dalje, vendar pa, kot že navedeno, tožeča stranka ni bila zavezana k lastninskemu preoblikovanju po ZLPP, temveč po ZPPOLS in ZZLPPO oziroma sedaj po ZZLPPO, ki pa takšne določbe nima. Sodišče tako ne more sprejeti trditve tožeče stranke, da je upravičena do pridobitve delnic brezplačno po določbi 3. odstavka 24. člena ZLPZ-1, saj za to ne izpolnjuje pogojev iz zgoraj navedenih razlogov.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

Sodišče je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo, saj tožeča stranka s tožbo v tem upravnem sporu ni uspela (določba 1. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 s spremembami - v zvezi z določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku).

Sodišče je ZUS-1 uporabilo na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.