UPRS sodba U 1115/2006

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba župana Občine Brežice št.... z dne 30. 3. 2006 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Občina Brežice je dne 20. 2. 2006 izdala odločbo o višini plačila za program vrtca št. ..., s katerim je tožnika uvrstila v 8. plačilni razred in na tej podlagi določila plačilo vrtca za otroka A.A. - 80% cene programa v vrtcu pri OŠ B. Prvostopni organ je svojo odločitev utemeljil na dejstvu, da znaša povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v preteklem koledarskem letu (zadnjih teh mesecev) 158.587,36 SIT, kar predstavlja 59,27 % povprečne mesečne plače na zaposleno osebo v RS v letu 2004 in pomeni razporeditev tožnika v 5. plačilni razred. Ker pa družinski člani ustvarjajo dohodek iz dejavnosti, se plačilni razred poveča glede na izkazani prihodek podjetnika iz odločbe o davku na dejavnost v letu 2004. Prvostopenjski organ je ugotovil, da družina prikazuje prihodek iz dejavnosti v višini 62,285.948,00 SIT, zaradi česar se razporeditev glede plačila programa v vrtcu poveča za 3 plačilne razrede, kar skupno uvršča tožnika v 8. razred. Drugostopni organ je pritožbi tožnika delno ugodil in tožnika uvrstil v 7. plačilni razred, kar pomeni plačilo 70 % cene programa vrtca ter da se znižano plačilo uveljavi z dnem 1. 1. 2006 in velja do izpisa otroka iz vrtca oziroma do 31. 12. 2006. Pritožbeni organ je kot pravilno potrdil odločitev prvostopenjskega organa, da je tožnika na podlagi 5. točke četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih (Uradni list RS, št. 44/96 do 110/05, v nadaljevanju Pravilnik) uvrstil na podlagi bruto mesečnega dohodka v 5. skupino (ugotovljen dohodek na družinskega člana je znašal za leto 2004 59,27 % povprečne plače na zaposlenega). 7. alinea 1. odstavka 4.a člena Pravilnika določa, da če družinski člani ustvarjajo dohodke iz dejavnosti, se ti dohodki pri določitvi plačilnega razreda upoštevajo tako, da se najprej ugotovi mesečni dohodek na družinskega člana, tako ugotovljeni plačilni razred pa se, če izkazani prihodek podjetnika presega 60 milijonov tolarjev, poveča za tri plačilne razrede. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo posredoval Komisiji za ugotavljanje drugih dejstev in okoliščin, ki odražajo dejanski socialni položaj družine, ki uveljavlja znižano plačilo za programe v vrtcih. Komisija je pritožniku ugodila na podlagi 6. odstavka 3. člena Pravilnika in v skladu s Sklepom o cenah storitev za programe v vrtcih Občine Brežice (Uradni list RS, št. 4/06) znižala plačilo vrtca za en plačilni razred. Zato je drugostopenjski organ (pri)tožnika uvrstil v 7. plačilni razred. 13. člen Pravilnika tudi določa, da pristojni organ določi višino plačila vrtca za otroka v odstotku od cene programa in o tem izda odločbo najkasneje do 31. januarja tekočega leta. 9. člen Pravilnika določa, da se za otroke, ki so že vključeni v vrtec, znižano plačilo uveljavi s 1. januarjem naslednjega leta, za otroke, ki se vključijo v vrtec med šolskim letom, pa z dnem, ko je otrok sprejet v vrtec. Tožniku je začela pravica do znižanega plačila veljati s 1. 1. 2006, ne glede na datum izdaje odločbe.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker meni, da sta tako prvostopna kot drugostopna odločba nezakoniti. Iz ocene povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana jasno izhaja, da bi se tožnik moral uvrstiti v 5. plačilni razred in povišanje za dve oziroma tri skupine nikakor ni v skladu z veljavnim pravnim redom. Podatki o prihodkih, ki jih je ustvarila samostojna podjetnica - žena tožnika, nikakor ne morejo biti po tožnikovem mnenju merilo za ugotavljanje dohodkov na družinskega člana. Določilo v Pravilniku je nesprejemljivo, saj ni nobene enakosti, izvaja se diferenciacija po posameznih področjih, gre za različno obravnavanje oseb. Merilo je lahko samo podatek o ugotovljenem dobičku za neko davčno oziroma obračunsko obdobje, to pa je v skladu tudi z Zakonom o dohodnini, pri čemer organa obeh stopenj nista v ničemer upoštevala trenda upadanja prihodkov podjetnice v letu 2005 in 2006, ki so nastali zaradi njenega bolniškega staleža zaradi operacije na hrbtenici. Tožnik tudi vztraja na stališču, da odločba z datumom 20. 2. 2006 ne more naložiti obveznosti za nazaj, to je od 1. 1. 2006. Tožnik je v dokaz svojih navedb predlagal izvedbo zaslišanj njega in žene, vpogled v dohodninsko napoved ter davčno napoved in davčni obračun za leto 2005 ter sodišču predlaga, da obe odločbi odpravi ter njemu odmeri potrebne stroške.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. V njej obrazloži, da je prvostopni organ izračunal povprečni mesečni dohodek na družinskega člana na podlagi podatkov iz odločbe o odmeri davka od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za ženo B.B., odločb o dohodnini tožnika in njegove žene, potrdila o višini katastrskega dohodka z dne 2. 12. 2005 in potrdila o nadomestilu plače za obdobje od 1. 10. 2005 do 31. 12. 2005, kar je rezultiralo v 5. plačilni skupini. Uvrstitev tožnika v 8. plačilni razred je imela podlago v 4. a členu Pravilnika, ki govori o tem, da se plačilo poveča za tri razrede, če izkazani prihodek podjetnika presega 60 milijonov SIT. Šele zaradi odločitve Komisije za ugotavljanje drugih dejstev in okoliščin, ki odražajo dejanski socialni položaj družine, ki uveljavlja znižano plačilo za programe v vrtcih, je pritožbeni organ delno spremenil odločitev in tožnika uvrstil v 7. skupino. Tudi iz Pojasnil k izvajanju novele pravilnika za plačila staršev za programe v vrtcih, ki jih je dne 28. 11. 2005 izdalo Ministrstvo za šolstvo in šport RS, je razvidno takšno obračunavanje razredov. Glede dejstva, da je bila odločba izdana po roku, torej po 31. 1. 2006, tožena stranka poudarja, da zaradi nje tožnik ni v nič slabšem položaju. Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je prijavilo svojo udeležbo v postopku z dopisom št. ... z dne 11. 5. 2006.

Tožba je utemeljena.

Določanje plačila staršev za programe v vrtcih je urejeno v Zakonu o vrtcih (Uradni list RS, št. 12/96 do 72/05, v nadaljevanju ZVrt) in Pravilniku. Plačilo staršev določi lokalna skupnost na podlagi lestvice, ki starše uvršča v razrede, upoštevaje dohodek na družinskega člana v primerjavi s povprečno plačo na zaposlenega v Republiki Sloveniji in upoštevaje premoženje družine. V konkretni zadevi je bistveno vprašanje, s katerim premoženjem družina tožnika razpolaga, na podlagi katerega se v skladu z lestvico določi višina plačila za vrtec. Tožena stranka je najprej ugotovila povprečni mesečni dohodek na družinskega člana tako, da je upoštevala podatke o virih dohodka za tožnika in njegovo ženo iz dohodninskih odločb ter ugotovila, da znaša povprečni mesečni dohodek na družinskega člana 158.587,36 SIT ter da se tožnik uvršča v 5. plačilno skupino glede na izdelano plačilno lestvico. Nato je tožena stranka tožnika, glede na to, da njegova žena ustvarja prihodke iz dejavnosti, na podlagi 4.a člena Pravilnika uvrstila v 8. skupino, torej je povečala njegovo plačilno obveznost za tri mesta. 32. a člen ZVrt določa, da se kot premoženje družine pri določitvi plačil staršev po tem zakonu šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim razpolaga družina. Nato so v drugem odstavku istega člena navedeni primeri, kaj se kot premoženje družine po tem zakonu ne upošteva, med drugim tudi premoženje, ki daje dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju dohodka staršev oziroma družine (4. alinea 2. odstavka 32. a člena ZVrt). Po navedeni določbi se torej premoženje, ki daje dohodke, ki se že upoštevajo pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka na člana družine, ne upošteva kot premoženje družine; posledično je bilo torej relevantno dejansko stanje v izpodbijani odločbi tožene stranke ter v prvostopni odločbi napačno ugotovljeno. Iz dohodninske odločbe žene tožnika, ki se nahaja v upravnem spisu in ki je bila podlaga za ugotavljanje dohodkov družinskih članov tožeče stranke, je razvidno, da je kot vir naveden dobiček, ki ga je ustvarila samostojna podjetnica, kar kaže na to, da so bili prihodki iz naslova opravljanja dejavnosti družinskega člana že upoštevani v določenem delu pri uvrščanju v plačilne razrede. Tožena stranka pa je nato po presoji sodišča v nasprotju s 4. alinejo 32. a člena ZVrt upoštevala prihodke samostojne podjetnice in povečala plačilno obveznost tožeče stranke za tri mesta, saj je šlo v konkretnem primeru za premoženje, ki daje dohodke, ki so se že upoštevali pri ugotavljanju dohodka družine (v obliki dobička). Izpodbijana odločba tako ni pravilno ugotovila premoženja, ki se po ZVrt šteje kot premoženje družine. Glede na vse navedeno bo morala tožena stranka v ponovnem postopku pri ugotavljanju, kaj zajema premoženje, s katerim družina tožeče stranke razpolaga, uporabiti določbo 4. alinee 2. odstavka 32. a člena ZVrt na ta način, da bo v ugotovljene dohodke na družinskega člana štela dobiček samostojne podjetnice, prihodkov, iz katerih je ta dobiček nastal, pa ne bo ponovno vštela v premoženje družine, ki se upošteva za določitev plačila vrtca. Le v kolikor bi tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega socialnega in premoženjskega stanja družine, kar je sicer osnovni namen zakonskih in podzakonskih norm, ki urejajo plačila za vrtec, na podlagi uradnih podatkov in evidenc, ugotovila tudi druga dejstva in okoliščine, ki bi lahko vplivale na drugačno socialno stanje družine, bi lahko v skladu z določbo 3. odstavka 32. člena ZVrt in 1. alineo 7. odstavka 3. člena Pravilnika ta dejstva in okoliščine upoštevala in na njihovi podlagi določila tudi višje plačilo.

V skladu z navedenim je sodišče tožbi ugodilo in je zato izpodbijano odločbo odpravilo v skladu z 2. in 4. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/106, v nadaljevanju ZUS-1) v povezavi s 105. členom ZUS-1. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati novo odločbo (pa čeprav le obdobje dveh mesecev, dokler hči tožnika ni bila dejansko izpisana iz vrtca, kar izhaja iz podatkov v spisu).

Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo, saj je priglasil le materialne stroške v višini 2 %, ki mu ne gredo, saj niso v ničemer izkazani, stroške takse za tožbo pa lahko zahteva v skladu z določbo 36. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 - UPB1) v 60 dneh od vročitve te sodbe v posebnem upravnem postopku.