UPRS sodba U 2092/2005

Tožba se zavrne.

:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A. št. ... z dne 10. 11. 2003, s katero je bil zavrnjen zahtevek za povračilo carinskih dajatev za blago sproščeno v prost promet v postavki 01 carinske deklaracije št. ... z dne 14. 7. 2003. Tožnik je kot deklarant in posredni zastopnik v svojem imenu in za račun A.A.A. d.o.o. iz A. vložil navedeno carinsko deklaracijo, s katero je za postopek sprostitve v prost promet prijavil različno blago v treh postavkah, od tega je v postavki 01 prijavil 12.490 kilogramov svežega paradižnika, ki ga je uvrstil v tarifno oznako 0702 00 00 kombinirane nomenklature ter zanj obračunal carino po 45 % konvencionalni carinski stopnji. Potem ko je bilo blago že prepuščeno deklarantu, je le-ta dne 20. 8. 2003 vložil prošnjo za povračilo carinskih dajatev z obrazložitvijo, da je naknadno po končanem postopku carinjenja ugotovil, da je pri sestavi dokumentov naredil napako, saj pri postavki 01 ni upošteval potrdila o dodeljeni količini blaga v okviru posamezne carinske stopnje, carinske kvote št. ... (št. potrdila ... z dne 30. 6. 2003) in blago ocarinil s polnimi dajatvami, čeprav ravno to potrdilo daje družbi A.A.A. d.o.o. iz A. pravico, da 600 ton svežega paradižnika iz Makedonije uvozi po znižani carinski stopnji oziroma stopnji 0. Zato prosi, da se v polju 36 postavke 01 vpiše šifra P, v polju 39 šifra 9101 in posledično, da se mu vrne 714.260,00 SIT carine in 55.955,00 SIT davka na dodano vrednost. Tožena stranka se strinja z odločitvijo prvostopnega organa kot pravilno in na zakonu utemeljeno in ugotavlja, da niso podani pogoji iz 2. odstavka 158. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, v nadaljevanju CZ), po kateri se plačan carinski dolg povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan. V obravnavanem primeru je tožnik z izpolnitvijo carinske deklaracije izbral carinski postopek (sprostitev blaga v prost promet) in carinsko deklaracijo izpolnil tako, da je za blago po postavki 02 v polje 39 vpisal zahtevano šifro 9101 ter predložil potrdilo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (saj je ob carinjenju uveljavljal ugodnost prav v zvezi s tem potrdilom) in se je za to blago uporabila carinska stopnja prosto, za sporno blago, v postavki 01 pa tožnik dovoljenja Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja ni predložil, čeprav ga je imel, in ni uveljavljal ugodnosti v zvezi z izdanim potrdilom o dodeljeni količini blaga v okviru carinske kvote ter je polje 39 ostalo prazno. Res je tožnik v carinski deklaraciji predložil in v polje 44 zadevne carinske deklaracije vpisal potrdilo o prometu blaga EUR 1, št. A 0093753, ki se nanaša na celotno količino blaga, vendar to še ne pomeni, da je zadosten razlog za ugotovitev, da gre v konkretnem primeru za preferencialno obravnavo kot to meni tožnik, kajti glede na določbo 48. člena CZ ter v skladu z določili Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o izvajanju sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo v delu, ki se nanaša na kmetijske in živilske izdelke ter začasni uporabi dodatnega Protokola št. 2 k Sporazumu o prosti trgovini med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo - priloga 4 (Uradni list RS, št. 116/02 in 21/03, v nadaljevanju Uredba), saj je preferencialna carinska obravnava v okviru kvot ugodnost, ki jo določi vlada, uvoznik (v tem primeru tožnik) pa je tisti, ki uveljavlja pravico iz tega naslova v carinski deklaraciji na podlagi predhodno izdanega potrdila Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja. Uvoznik tega ni dolžan storiti, če ugodnosti ne uveljavlja, se šteje, da ugodnosti ne želi in da torej za zadevno blago velja konvencionalna carinska stopnja. V obravnavanem primeru pa tožnik v carinsko deklaracijo ni vpisal vseh potrebnih podatkov niti ni predložil potrebnega dokumenta, s katerim bi lahko za blago po poreklu iz Republike Makedonije v okviru carinskih kvot uporabil carinsko stopnjo prosto in se je zato za zadevno blago obračunala carina po 45 % konvencionalni carinski stopnji. To pa pomeni, da je deklaracija pravilna, le da tožnik na njeni podlagi ni uveljavljal željene ugodnosti in mu je zato ni mogoče priznati. 3. odstavek 49. člena CZ določa, da carinski organ ob prevzemu carinske deklaracije opravi le formalno preverjanje le te, odločitev o vsebinskem preverjanju deklaracije pa sprejme po sprejemu le te. Za preverjanje se odloči na podlagi različnih indicev in okoliščin posameznega primera. V obravnavanem primeru je carinska deklaracija izpolnjevala formalne predpostavke, zato je bila sprejeta. Izpolnjevanje pogojev za priznanje ugodnosti je stvar preverjanja vsebine deklaracije, ki je bilo glede na zaznamek v polju J, ki se nahaja na hrbtni strani lista 6 carinske deklaracije (med drugim namenjeno vpisu ugotovitev carinskega delavca, ki je opravil preverjanje carinske deklaracije v skladu s Pravilnikom za izpolnjevanje enotne carinske listine - Uradni list RS št. 114/02), v konkretnem primeru opravljeno samo za blago iz postavke 02, za katero je tožnik uveljavljal ugodnost na podlagi Uredbe, za sporno blago pa so se za uporabo določb v carinskem postopku upoštevali podatki, ki jih je tožnik navedel v postavki 01 carinske deklaracije.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da je bilo kršeno načelo proste presoje dokazov in meni, da brž, ko je ena izmed strank privilegirana ali pa v položaju, ko nima možnosti, da izpelje dokaze, ki naj potrdijo njene videnje življenjskega primera in ovržejo, spremenijo ali dopolnijo nasprotnikove, ne gre za dokazovanje, ki se ujema z načelom pravne enakosti. Tožena stranka je tako kršila tudi temeljne ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Zakonodajalec je v 2. odstavku 158. člena CZ predvidel, da je mogoče povrniti plačan carinski dolg, za katerega se dokaže, da ni bil zakonsko dolgovan. Dokazila, iz katerih je mogoče ugotoviti, da nek carinski dolg ni bil dolgovan se izkažejo v postopku z vsebinskim ugotavljanjem dejanskega stanja. Po mnenju tožnika je dana možnost povračila kadar obstajajo neskladnosti med nekim storjenim dejanjem in ugotovitvijo, da je storjeno dejanje izvršeno (v tem primeru pomotoma) po napačnem postopku, vsled česar je nastala materialna škoda. Storjena nenamenska napaka, ki posledično povzroči materialno škodo (plačilo uvoznih dajatev, ki ob pravilnem deklariranju v ECL zakonsko niso upravičene), je torej predmet presoje v skladu z vsebino navedenega člena, hkrati pa izpostavlja upravičenost odnosa organa odločanja ob zavračanju tožnikovega argumentiranega dokaznega materiala. Res je, da je uvoznik po prejemu potrjene deklaracije ugotovil, da pri deklariranju svežega paradižnika v postavki 01 pomotoma ni bilo predloženo potrdilo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja kot osnovo ob preferencialnem spričevalu EUR 1 za oprostitev plačila carine, oziroma za uporabo carinske stopnje prosto. Tožnik je takoj, predvsem pa pravočasno vložil pri pristojnem organu zahtevek za revizijo postopka, v katerem je razložil, da pomotoma ni priložil potrdila in da prosi za povračilo že plačanega carinskega dolga, ki zakonsko ni bil utemeljen. Tožena stranka in pred njo organ prve stopnje sta neutemeljeno zavrnila zahtevek, pri čemer ju ne zanima, da gre za napako v postopku, da gre za ekonomsko kategorijo, ki jo ob taki odločitvi povzroča materialno škodo gospodarski družbi, ki je posel dogovorila pod določenimi pogoji podprtimi z odločitvijo in usmeritvijo Vlade RS kot ugodnost, ki jo Vlada RS nudi ekonomskim subjektom. Uvoznik je vso dokumentacijo posedoval, le pomotoma je ni uporabil zato ni mogoče zavračati zahtevka za povračilo že plačanega dolga, s tem pa povračilo celotnega zneska neupravičeno že plačanih uvoznih dajatev s pripadajočimi obrestmi. Tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in meni, da gre v obravnavanem primeru za pravno vprašanje ali gre tožeči stranki ob ugotovljenem dejanskem stanju glede na določbe Uredbe vseeno priznati preferencialno carinsko obravnavo za zadevno blago ali ne, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 3. 10. 2005.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč določbo 1. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), odločalo po sodniku posamezniku, o tožbi pa je na podlagi 2. odstavka istega člena ZUS-1 odločalo na podlagi določb od 51. do 72. člena ZUS-1.

V obravnavanem primeru je tožnik dne 19. 8. 2003 vložil prošnjo za revizijo postopka za sprostitev blaga v prost promet in povračilo carinskih dajatev, s katero je zahteval spremembo podatkov v ECL št. ... z dne 14. 7. 2003 in povračilo carinskih dajatev v skupnem znesku 714.260,00 SIT. Upravni organ je vlogo obravnaval po določbi 2. odstavka 158. člena CZ, ki določa, da se plačan carinski dolg v skladu s predpisom vlade povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan ali je bil naknadno obračunan v nasprotju s 158. členom tega zakona. V obravnavanem primeru je carinski dolg nastal z vložitvijo navedene carinske deklaracije, ki jo je izpolnil carinski deklarant v skladu z določbo 48. člena CZ. Tudi po presoji sodišča ni podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj tožnik ni dokazal, da v času plačila carinski dolg ni bil zakonsko dolgovan. Tožnik namreč z zahtevkom za povračilo carinskega dolga po 2. odstavku 158. člena CZ pravzaprav spreminja zahtevek, to je carinsko deklaracijo, ki je bila že sprejeta, kar pomeni, da je bila upravna odločba izdana. Po določbah CZ sprememba deklaracije skladno z določbo 50. člena CZ ni več možna, ko je carinski organ obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali je ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti netočni ali prepustil blago deklarantu. Jasno je torej začrtana meja, do katere je še možno spreminjanje podatkov o carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), zato ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan. Samo dejansko stanje med strankama niti ni sporno, tožnik tudi sam navaja, da pomotoma ni uveljavljal odobrenih carinskih kvot za blago v postavki 01 sporne deklaracije in je sporno predvsem vprašanje ali so izpolnjeni zakonski pogoji za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ. Kar pa kot je že navedeno tudi po presoji sodišča ni izpolnjeno. Zato po presoji sodišča tudi niso bila kršena pravila postopka. Uveljavljanje določenih carinskih ugodnosti je možno samo in zgolj na zahtevo stranke, ki pa mora biti pravočasna v okviru določb 48. člena CZ. Tako v obravnavanem primeru ni mogoča tako imenovana "revizija" carinske deklaracije, saj le ta praktično pomeni spremembo zahtevka, ki pa kot je že navedeno po prepustitvi blaga carinskemu deklarantu ni več mogoča. Tožnik bi bil upravičen do povračila carinskih dajatev kolikor bi plačal višji znesek kot je bil zakonsko dolgovan po 2. odstavku 158. člena CZ, ne more pa v postopku za povračilo carinskih dajatev uveljavljati ugodnosti in spreminjati zahtevka. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za razpis glavne obravnave, saj ugotavlja glede na določbe 1. odstavka 59. člena ZUS-1, da med strankama dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev o tem ali ima tožnik pravico do povračila carinskega dolga, ni sporno.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 potem, ko je ugotovilo, da je postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilna, da je odločba pravilna in z zakonom utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni in da niso bile kršene določbe Ustave RS.