UPRS sodba U 761/2006

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote B., Izpostave C. št. ... z dne 24. 12. 2004, s katero je prvostopni organ odločil, da se upravičencu A.A. za parc. št. 63/2 k.o. A., v izmeri 337 m2 določi odškodnina v višini 9.028,23 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (1. točka izreka), ki je le-te upravičencu dolžna izročiti v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo sporno zemljišče, to je del parc. št. 63/2 k.o. A. v izmeri 337 m2, z odločbo z dne 30. 10. 1964 dodeljeno Državnemu sekretariatu za narodno obrambo SFRJ za gradnjo stanovanjskih hiš ter da je bila ta gradnja tudi izvršena. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da del tega zemljišča (približno 80 m2) predstavlja asfaltirano pot, ki hkrati predstavlja del funkcionalnega zemljišča k objektu na parc. št. 63/2 (dvojček na naslovu ... 48 in 50) ter ... 52 (slednji je v lasti tožnika), kar izhaja iz katastrskega načrta in izvedeniškega mnenja A.A. z dne 15. 1. 1996. Prav tako je prvostopni organ v ugotovitvenem postopku opravil ogled, na katerem je bilo ugotovljeno, da del parc. št. 63/2 v naravi predstavlja asfaltirano pot mimo ... 52 do ... 48 in 50 ter se konča kot slepa ulica, del te parcele pa predstavlja zelenico k hišam 48 in 50. Tako zaključuje, da glede na to, da je bilo v tem primeru sporno zemljišče oddano za gradnjo in da je bila gradnja tudi izvršena ter je to zemljišče v funkciji zgrajenih objektov, vrnitev v naravi ni mogoča, saj obstajajo ovire po določbi 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98 in 66/00). Tako meni, da ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi se to zemljišče lahko vrnilo, vendar le v last, ne pa tudi v posest, pri čemer pa bi bilo še vedno v funkciji in uporabi tudi sosednjih objektov oziroma bi v korist slednjih bila vzpostavljena služnost. Po mnenju tožene stranke ZDen možnosti take vrnitve ne določa, prav tako ne določa, da bi se v postopku denacionalizacije vzpostavljale služnosti. Kolikor obstaja ovira za vrnitev po 32. členu ZDen, to pomeni oviro za vrnitev v last in posest in ni zgolj ovira za vrnitev v posest, kot meni tožnik. V nadaljevanju navaja, da tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, ki se nanaša na višino za predmetno zemljišče določene odškodnine. Zemljišče je bilo namreč vrednoteno kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 26/00).

Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopni organ sicer pravilno ugotovil, kaj v naravi predstavlja sporno zemljišče, vendar pa na takšne ugotovitve ni pravilno uporabil materialnega prava. Prepričan je, da za del parc. št. 63/2, ki predstavlja pot ob zemljišču parc. št. 63/1, ki je v njegovi lasti, ni ovir za vrnitev v naravi. Z vrnitvijo v naravi namreč ne bi prišlo do nikakršnega omejevanja dosedanje uporabe te poti za potrebe dovoza in dostopa do nepremičnin ... 50 in 48. Šlo bi le za lastniško spremembo, ki na samo uporabo ne bi vplivala. Gre zgolj za ugotovitev, da je imel dosedanji dostop status občinske poti, po vrnitvi pa bi bila to pot v zasebni lasti, obremenjena s služnostjo v korist lastnikov ... 50 in 48. Prav tako pa po njegovem mnenju ni ovir za vrnitev v naravi tudi dela zemljišča, ki je sedaj travnik med zemljiščem parc. št. 63/1 in zemljiščem, ki služi objektu ... 50 in 48 na parc. št. 63/2, saj nikakor ne gre za funkcionalno zemljišče. Po izgledu in naravi uporabe to zemljišče bolj pripada parc. št. 63/1. Gre za pas, širok približno dva metra, ki je od tožnikovega objekta oddaljen le dober meter, od objekta ... 50 in 48 pa več kot osem metrov. To zemljišče je torej funkcionalno prej namenjeno tožnikovi nepremičnini, kakor pa sosednje ležeči. Gre pa za travnik, kjer ni nič zgrajenega, ni ograje in sploh nič takšnega, kar bi kazalo na pripadnost sosednji parceli. Poudarja, da ta del zemljišča ni bil oddan za gradnjo, v času gradnje in ob uveljavitvi ZDen je bilo gradbeno zemljišče omejeno na sam objekt in njemu pripadajoče funkcionalno zemljišče. Takšno zemljišče pa po prepričanju tožnika vsekakor ni približno osem metrov oddaljen pas, širok približno dva metra, ki je ne nazadnje od tožnikove nepremičnine oddaljen le dober meter. Prvostopni organ in tožena stranka pa nista upoštevala oziroma sploh nista ugotavljala pripadnosti tega zemljišča k določenemu objektu oziroma njegove funkcionalne pripadnosti za normalno uporabo nepremičnine. Tako sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, svoje udeležbe v tem postopku in priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da del parc. št. 63/2 k.o. A., v izmeri 337 m2, katerega vrnitev v naravi zahteva tožnik, predstavlja asfaltirano pot mimo objekta na naslovu ... 52 (stoječega na parc. št. 63/1 k.o. A., ki je v solasti tožnika), do objekta na naslovu ... 48 - 50 (stoječega na sporni parc. št. 63/2 k.o. A.) in se konča kot slepa ulica, ter zelenico, kar je bilo ugotovljeno na ogledu, ki ga je v ugotovitvenem postopku opravil prvostopni organ. Sporno pa je, ali je tožnik upravičen do vrnitve tega dela parc. št. 63/2 k.o. A. v naravi.

Po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Glede na to določbo se poleg zemljišča, na katerem stoji stavba, šteje za zazidano stavbno zemljišče tudi funkcionalno zemljišče, torej zemljišče, ki služi redni rabi stavbe.

Po presoji sodišča je, ob nespornem dejanskem stanju, kaj v naravi predstavlja zemljišče dela parc. št. 63/2, pravilna odločitev tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, da vrnitev spornega dela zemljišča v naravi ni mogoča. Na zemljišču parc. št. 63/2 k.o. A. namreč nesporno stoji objekt (stanovanjska stavba ... 48 in 50), ki prav tako nesporno ni v tožnikovi lasti. Sodišče se pridružuje razlogom tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je sporno zemljišče, to je zelenica in asfaltirana pot, v funkciji zgrajenih objektov. Čim pa je tako, vrnitev v naravi po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen ni mogoča. Dostopna pot namreč služi redni rabi stanovanjske stavbe. Enak status zemljišča pa ima tudi zelenica. Pri tem je, glede na tožbeni ugovor, treba poudariti, da manjša oddaljenost sporne zelenice do tožnikovega objekta, stoječega na sosednji parc. št. 63/1 k.o. A., kot do objekta, stoječega na sporni parc. št. 63/2, ne more pripeljati do drugačne odločitve v zadevi. Kot že povedano, namreč po oceni sodišča ta zelenica, tudi ob upoštevanju njene površine in površine celotne parc. št. 63/2 (dvorišče v izmeri 579 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 114 m2) predstavlja funkcionalno zemljišče stanovanjske stavbe, stoječe na tej parceli, saj ureditev okolja prav tako spada v okvir namenske izrabe funkcionalnega zemljišča. Pri tem pa ni pravno odločilno, da le-ta ni ograjena in da na tem delu travnika ni nič zgrajenega. Ob zaključku, da sporna zelenica predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu, stoječem na tej parceli, pa glede na citirano določbo drugega odstavka 32. člena ZDen ni mogoče tehtanje, ali bi ta zelenica nemara funkcionalno bolj pripadala sosednji, to je tožnikovi, parceli. Tako je neutemeljen oziroma nerelevanten tudi tožbeni ugovor, da prvostopni organ in tožena stranka nista upoštevala pripadnosti tega zemljišča k določenemu objektu. Sama višina s prvostopno odločbo določene odškodnine pa v upravnem sporu ni več sporna.

Sodišče je odločitev v tej zadevi sprejelo na nejavni seji, čeprav je tožnik predlagal zaslišanje strank, torej smiselno opravo glavne obravnave. Dejansko stanje, relevantno za odločitev v zadevi, namreč ni sporno, kar po presoji sodišča pomeni, da zaslišanje strank ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve v zadevi.

Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je bilo treba tožbo zavrniti (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - UPB2), ki se v upravnem sporu, po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06), v zvezi s 16. členom ZUS primerno uporablja tudi za odmero stroškov v upravnem sporu, katerega predmet je presoja zakonitosti upravnega akta. Ker tožnik v postopku ni uspel, tudi ni upravičen do povrnitve stroškov.