UPRS sodba U 186/2006

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 19. 4. 2001, s katero je prvostopni organ po uradni dolžnosti naknadno za blago sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo št. 30795 z dne 12. 10. 1998, Carinske izpostave T., določil drugačno uvrstitev po kombinirani nomenklaturi carinske tarife (KNCT) ter obračunal in naložil tožniku dodatno plačilo carine v znesku 135.166,00 SIT. Iz spisov zadeve je razvidno, da je carinski deklarant B.B.B., d.d. iz C. za tožnika kot prejemnika blaga z navedeno carinsko deklaracijo (ECL) sprostil v prost promet 25 sodov in 2500 kg gob v slanici ter blago uvrstil v tarifno oznako 0711 9060 KNCT carinsko stopnjo "prosto". Na podlagi 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, v nadaljevanju CZ) je Carinski urad A. opravil naknadno preverjanje ECL ter o tem izdal zapisnik št. ... z dne 9. 3. 2001, iz katerega je razvidno, da se blago "gobe v slanici" (Mushrooms 2b, Mushrooms 3b) pravilno uvršča v tarifno oznako 2003 10 200 z 20 % carinsko stopnjo. Zapisnik je bil vročen tožniku, ki nanj ni podal pripomb. Tožena stranka se sklicuje na Uredbo o kombinirani nomenklaturi carinske tarife s carinsko tarifo (Uradni list RS, št. 77/97, v nadaljevanju Uredba), po kateri se v tarifno oznako 07 11 uvrščajo vrtnine, začasno konzervirane (npr. z žveplovim dioksidom, v slanici, žveplani vodi ali drugih raztopinah za konzerviranje, vendar takšne neprimerne za takojšnjo prehrano); v tarifno oznako 0711 90 druge vrtnine, mešanice vrtnin; v tarifno številko 0711 90 600 gobe; druge. Vrtnine so izpostavljene postopkom le vsled začasnega konzerviranja v času transporta ali skladiščenja preden se uporabijo in sicer pod pogojem, da so vrtnine neuporabne za takojšnjo uporabo v takšnem stanju. Prijavljena tarifna številka izključuje blago (gobe), ki je izpostavljeno posebnim postopkom (npr. postopkom z raztopino sode bikarbone, z mlečno fermentacijo), razen postopkom za začasno konzerviranje, zato po mnenju prvostopnega organa, s tem pa se strinja tudi tožena stranka, predmetno blago sodi v poglavje 20 - Izdelki iz vrtnin, sadja in drugih delov rastlin, ker stopnja predelave gob pred transportom ustreza pogojem za uvrstitev v tarifno oznako 2003 10 200. Glede na navedeno je prvostopni organ izdal odločbo na podlagi točke c) 1. odstavka 154. člena CZ, uvrstitev v KNCT pa utemeljil z uporabo Temeljnih pravil (TP)1/6 in razlago komentatorskih pojasnil k carinski tarifi. Po 10. členu CZ se carina plačuje v primerih, ki so predvideni s tem zakonom, po stopnjah, ki so določene v Zakonu o carinski tarifi (Uradni list RS, št. 74/95, dalje ZCT), ki določa pravila za uporabo carinske tarife pri uvozu blaga na carinsko območje Republike Slovenije in po katerem pomeni pojem "kombinirana nomenklatura" carinske tarife (KNCT) poimenovanje posameznih oddelkov, poglavij in podpoglavij, tarifnih številk in opomb, temeljna pravila razvrščanja po kombinirani nomenklaturi in številčne oznake nomenklature (9. člen ZCT). Citira TP1 in TP6 in 20. poglavje Uredbe, kamor se uvrščajo Izdelki iz vrtnin, sadja in drugih delov rastlin, znotraj tega poglavja pa tarifno številko 2003, s poimenovanjem: Gobe in gomoljike, pripravljene ali konzervirane drugače, razen v kisu ali ocetni kislini" in podpoglavje 2003 10, kamor so uvrščene: gobe in tarifno številko 2003 10 200: začasno konzervirane, popolnoma kuhane. Tudi po mnenju tožene stranke je tožnik nepravilno uvrstil obravnavane šampinjone v tarifno oznako 07.11, ker ta oznaka zajema gobe, ki so začasno konzervirane z raztopinami za začasno konzerviranje (npr. z žveplovimi raztopinami) in so vsled tega kot takšne neprimerne za takojšnjo prehrano,v obravnavanem primeru pa so bili šampinjoni pripravljeni in konzervirani drugače, in sicer tako kot to določa tarifna številka 20 03, ki zajema gobe in gomoljike, pripravljene ali konzervirane drugače, razen v kisu ali ocetni kislini (npr. v slanici, citronski kislini, pasterizirane ipd.), kar zajema obravnavani primer, saj so bile gobe dejansko v slanici in tudi termično obdelane-blanširane. Postopek termične obdelave blaga pa v tarifni številki 07 11 ni predviden. Dejstvo, da so bile pakirane na veliko, pa tudi ne pomeni, da so bile iz tega razloga neprimerne za prehrano. Pravilnost navedenega stališča glede gob konzerviranih v slanici in blanširanih pa izhaja tudi v času po carinjenju izdanem Navodilu za razvrščanje blaga v carinsko tarifo (Uradni list RS, št. 77-I/99), ki se ga za konkretni primer ne da konkretno uporabiti. Po mnenju tožene stranke je stališče prvostopnega organa za uvrstitev obravnavanih gob v tarifno številko 20.03 pravilno, čeprav se je le-ta oprl na razlago iz komentatorskih pojasnil k carinski tarifi, ki niso veljala v času carinjenja obravnavanega blaga, kar pa na pravilnost odločitve o stvari ne vpliva. Tožena stranka zavrne očitke tožnika v zvezi s podpisnikom izpodbijane odločbe in retroaktivne uporabe novele CZ. Sklicuje se na določbo 8. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99 in spremembe, dalje ZCS). Po določbi 4. odstavka 154. člena CZ se naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko (a) 1. odstavka 154. člena CZ lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga, v skladu s točkama (b) in (c) 1. odstavka tega člena pa v treh letih po njenem nastanku. Navedena določba se je začela uporabljati 1. 7. 1999 in sicer je bil enoletni rok spremenjen na tri leta. Enoletni rok za naknadni obračun carinskega dolga je tako na podlagi c) točke 1. odstavka 154. člena CZ potekel v času, ko so veljale določbe spremenjenega zakona. Gre za postopkovno določbo in je bila prvostopna odločba izdana znotraj zakonsko določenega roka treh let od dneva nastanka carinskega dolga. Po mnenju tožene stranke tudi ni potrebna pritegnitev izvedenca, saj carinski organ razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem, pritožnik pa na njegove ugotovitve ni podal pripomb. Tožena stranka zavrača ugovore tožnika glede izreka izpodbijane odločbe in se sklicuje na 213. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Po mnenju tožene stranke je izrek določen in jasen, saj so določeni carinski zavezanec, višina obveznosti in rok plačila, kot pavšalne pa zavrača tudi ugovore tožnika glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj tožnik ne prereka, da ugotovitve prvostopnega organa temeljijo na podlagi listin in izjav, ki jih je sam predložil, tožniku pa je bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Kot neutemeljene zavrača ugovore tožnika v zvezi s ponarejanjem podatkov in očitke glede glavne obravnave, saj vsi pravno relevantni podatki izhajajo iz listin, ki se nahajajo v upravnih spisih, pritožnik pa novih dejstev ne navaja. Odločitev o stroških tožena stranka utemelji z 2. odstavkom 113. člena ZUP.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu ter očita kršitev predpisov, zaradi katerih je akt ničen in kršitve ustavnih pravic. Sodišču predlaga uporabo 35. člena ZUS ter navaja pomen predstojnika v upravnem postopku in t.i. osebno pristojnost ter izpodbija veljavnost pooblastila državni podsekretarki D.D. glede na spremembo v osebi ministra, saj po njegovem mnenju dr. Ž.Ž. ne more odločati po datumu 3. 12. 2004 v imenu ministrstva. Sklicuje se na določbe Zakona o upravi in ZUP in utemeljuje predlog za glavno obravnavo s pravico do argumentirane odločbe (22. in 25. člen Ustave RS). Očita nasprotje izreka z njegovo obrazložitvijo. Glede na datum sprejema carinske deklaracije je bil naknaden obračun mogoč v enem letu v skladu s točko c) 1. odstavka 154. člena CZ ter uveljavlja zastaranje obračuna carinskega dolga. Po mnenju tožnika je carinski organ v nasprotju s 154. in 155. členom Ustave RS uporabil spremembe in dopolnitve CZ, ki se niso začele uporabljati pred 1. 7. 1999 ter očita carinskemu organu, da uporablja 2. odstavek 154. člena CZ, noče pa uporabiti 4. odstavka istega člena glede enoletnega roka za naknaden obračun carinskega dolga, ter prosi sodišče, da se izreče o razliki med relativnim in absolutnim rokom na eni strani in subjektivnim in objektivnim rokom na drugi strani. Navaja, da v isti zadevi tečeta dva postopka in da postopka ni mogoče nadaljevati tudi zato, ker je sprožen upravni spor. Sklicuje se na določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Glede gob navaja, da so gobe cele, blanširane, začasno konzervirane v 10% solnici, da so iz rodu Agaricus (šampinjoni), ki se uvrščajo v tarifno številko 0711 90 400 - prosto kot "vrtnine, začasno konzervirane (npr. z žveplovim dioksidom, v slanici, žveplani vodi ali v drugih raztopinah za začasno konzerviranje) vendar takšne neprimerne za takojšnje uživanje. Sklicuje se na standard neprimernosti za takojšnje uživanje v 5. točki 1. odstavka 231. člena Pravilnika o kakovosti sadnih, zelenjavnih in gobjih izdelkov ter pektinskih preparatov, v skladu s katerim se gobe, ki so konzervirane s toploto, ne smejo uživati, če slanica vsebuje več kot 2 % soli. Navaja, da je iz tarifne oznake 2003 10 200 razvidno, da sem lahko vključimo živila, ki so že dokončno pripravljena za uživanje in da omenjena tarifna številka ne navaja, da bi se sem uvrščalo blago, ki je neprimerno za takojšnje uživanje. Blago tožnika je neprimerno za takojšnje uživanje zaradi vsebnosti soli 10 % in več, ter da sta iz tega razloga v nomenklaturi dve tarifni številki za uvrščanje gob, in sicer ena tarifa za nadaljnjo predelavo 07.11 in druga za takojšnje uživanje 20.03. Ugotovitve tožnika je ugotovil tudi carinski laboratorij. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami prvostopnega organa, da ni dal pripomb na zapisnik. Navaja, da je dal pripombe na zapisnik o poteku postopka in ugotovitvah na podlagi pridobljenih rezultatov št. ... z dne 8. 4. 2003, ki ga je izdala Izpostava T. Zapisnik se nanaša samo na carinsko deklaracijo št. ... z dne 15. 4. 2000, od katere so bili vzeti vzorci, kar pomeni, da se pripombe nanašajo zgolj na omenjeno deklaracijo, carinski urad pa ne more zahtevati pripomb, če ni ugotavljal dejanskega stanja in postavlja vprašanje ali je uvrščanje blaga v carinsko tarifo pravno ali dejansko vprašanje in ali se ugotovitve carinskega laboratorija lahko upoštevajo za nazaj. V nadaljevanju navaja, da carinski urad ni presodil pripomb tožnika v smislu 15.a člena Zakona o davčnem postopku, da ni pritegnil izvedenca in očita retroaktivno uporabo Navodil za razvrščanje blaga (Uradni list RS, št. 77/99). Carinskemu organu očita selektivno ugotavljanje dejstev, saj ni ugotovil ali so gobe primerne za takojšno prehrano. Toženi stranki očita, da mu ni omogočila seznanitve z ugotovitvami carinskega laboratorija št. ... z dne 28. 6. 2000, ki mu je bilo naknadno dostavljeno in iz katerega izhaja, da se vzeti vzorci ne nanašajo na obravnavano carinsko deklaracijo. Očita kršitev 146. člena in 154. člena ZUP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika in v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Navaja, da tožnik ni podal dokazov o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kar bi bilo podlaga za razpis ustne obravnave, glede očitkov v zvezi s pooblastilom državne podsekretarke D.D. pa se sklicuje na določbe 28. do 31. člena ZUP, iz katerih ne izhaja, da je časovna veljavnost podeljenega pooblastila vezana na konkretno osebo, predstojnika, ki je pooblastitveni akt izdal, zato z menjavo ministra ni potrebno, da bi novi minister uradnim osebam, ki že imajo pooblastilo za vodenje ali odločanje v upravnem postopku, podelil novo pooblastilo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Skladno z določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče odločalo po določbah 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka D.D. nima ustreznega pooblastila za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02-93/05, v nadaljevanju ZDU1), minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom ter sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene odločbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP) je določeno, da o upravni stvari za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi organizacije tega organa ali z drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena predstojnik lahko pooblasti drugo osebo zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka D.D. razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. 031-1/2003 z dne 10. 1. 2003 in torej pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaj (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

V obravnavanem primeru je sporna uvrstitev blaga v KNCT in iz tega naslova naknadno obračunan carinski dolg na podlagi c) točke 1. odstavka 154. člena CZ, po katerem carinski organ, če ugotovi, da je obračunan znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s tem zakonom, po uradni dolžnosti izda odločbo o nastali obveznosti, v roku določenim v 4. odstavku istega člena. Tožeča stranka je sporno blago - gobe v slanici uvrstila v tarifno številko 07 11 KNCT - vrtnine, začasno konzervirane (npr. z žveplovim dioksidom, v slanici, žveplani vodi ali drugih raztopinah za konzerviranje), vendar takšne neprimerne za takojšno prehrano, in sicer tarifna podštevilka 0711 90 600 - gobe, druge. Tožena stranka pa je navedeno blago uvrstila v oddelek IV KNCT in sicer v 20 poglavje v tarifno številko 20 03 KNCT, tarifna podštevilka 20 03 10 200 - gobe in gomoljike, pripravljene ali konzervirane drugače, razen v kisu ali ocetni kislini; začasno konzervirane, popolnoma kuhane. Po vsebini tožena stranka razloge za takšno uvrstitev gob pojasni s stopnjo predelave gob pred transportom. Tudi po mnenju sodišča postopek termične obdelave gob-blanširanje, ki je bil opravljen na spornem blagu pred transportom, kar v zadevi tudi ni sporno, v 07 poglavju KNCT, razen pri zmrznjenih gobah (tarifna oznaka 07 10), ni predviden. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna uvrstitev navedenega blaga v 20 poglavje KNCT in ne v poglavje 07, kot zatrjuje tožnik. Tožena stranka je pri uvrščanju uporabila pravilno pravno podlago in sicer Uredbo o kombinirani nomenklaturi carinske tarife s carinsko tarifo (Uradni list RS, št. 77/97, dalje Uredba) in TP/1 in 6. Po 9. členu ZCT pomeni pojem "kombinirana nomenklatura" carinske tarife poimenovanje posameznih oddelkov, poglavij in podpoglavij, tarifnih številk ter opomb, temeljna pravila za razvrščanje blaga po kombinirani nomenklaturi in številčne oznake nomenklature. Temeljna pravila za uporabo kombinirane nomenklature so v obravnavanem primeru sestavni del ZCT, ki se nanje tožena stranka pravilno sklicuje, saj gre za pravno vprašanje pravilnega uvrščanja blaga, ki je bilo deklarirano s carinsko deklaracijo z dne 12. 10. 1998, zato se za obravnavani primer, tako kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, kot pravna podlaga za uvrščanje ne more uporabiti Navodilo za razvrščanje blaga v carinsko tarifo (Uradni list RS, št. 77/99, dalje Navodilo), ki je začelo veljati 8. 10. 1999. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno uporabila tudi določbo 154. člena CZ, po kateri je naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko c) 1. odstavka mogoče opraviti v roku treh let po nastanku carinskega dolga. Ta rok je bil ob reviziji CZ leta 1999 (Uradni list RS, št. 32/99) podaljšan na tri leta od prejšnjega enoletnega roka. Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor v zvezi z zamudo roka za izdajo odločbe po 154. členu CZ. Po presoji sodišča se spremenjena določba 154. člena CZ, ki se je začela uporabljati 1. 7. 1999, uporabi tudi za primere, ko je rok za izdajo odločbe za naknadni obračun carinskega dolga začel teči po prej veljavnih predpisih, ni pa se po njih iztekel. V obravnavanem primeru pa ni sporno, da bi enoletni rok potekel že v času veljavnosti spremenjene določbe 154. člena CZ, saj je bila ECL št. 30795 sprejeta dne 12. 10. 1998 in je enoletni rok potekel že v času po sprejetju novele, torej po 1. 7. 1999, ko je že nastopila uporaba novele CZ, ki določa za te primere triletni rok za izdajo odločbe. Zato sodišče tožnikove očitke glede retroaktivne uporabe CZ zavrača. V obravnavanem primeru tudi ne gre za zastaralni rok, kot zatrjuje tožnik, temveč za prekluzivni procesni rok, zato sodišče ugovore tožnika v zvezi z zastaranjem kot neutemeljene zavrača.

Tožnikov ugovor, da v zadevi tečeta dva postopka, v obravnavanem primeru ne vpliva na drugačno odločitev. O tožbi tožnika zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 3. 2003 je bilo pred tem sodiščem v upravnem sporu že odločeno s sodbo pod opr. št. U 728/2003, oz. o tožbi zoper odločbo št. ... z dne 21. 2. 2003 s sodbo pod opr. št. U 729/2003. V obeh primerih je bilo tožbi ugodeno le v delu, ki se nanaša na stroške, v ostalem pa je bila tožba zavrnjena. Neutemeljeni so tožnikovi očitki glede nepostopanja po 15.a členu Zakona o davčnem postopku, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik podal ugovor zoper zapisnik z dne 19. 5. 2003. Brezpredmetni so tudi očitki v zvezi z strokovnim mnenjem (št. ... z dne 28. 6. 2000), s katerim je bil tožnik naknadno seznanjen, saj se očitno nanaša na drug ECL, ki ni stvar tega postopka, iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi bil po v tej zadevi obravnavani ECL opravljen laboratorijski pregled in izdano strokovno mnenje, zato po mnenju sodišča ne gre za kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev. Sodišče tudi ne sledi tožnikovim očitkom glede obligatornosti ustne obravnave, saj za to tudi po mnenja sodišča niso izpolnjeni pogoji (1. odstavek 154. člena ZUP), saj ne gre za zadevo, kjer sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi interesi in v kolikor so tožbeni razlogi enaki kot v pritožbi, jih iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača tudi sodišče. Sodišče tudi ni našlo drugih kršitev ZUP, zavrača pa tudi očitke glede nedoločnosti izreka in njegove neskladnosti z obrazložitvijo. Tožnikove ugovore glede uporabe standarda neprimernosti za takojšnje uživanje v smislu Pravilnika o kakovosti sadnih, zelenjavnih in gobjih izdelkov ter pektinskih preparatov sodišče kot tožbeno novoto (3. odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št.50/97 do 45/06, dalje ZUS) zavrača.

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo pavšalno zatrjevanih ničnostnih razlogov in kršitev ustavnih pravic, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v tej zadevi med strankam niso sporna, sporno je pravno pravno vprašanje uvrstitve blaga v carinsko tarifo.