VDSS VDS sodba Pdp 730/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve
stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu

zahtevku tožnice in v 1. tč. izreka ugotovilo, da je tožnica

sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas od

vključno 1.9.2004 (pravilno od 1.10.2004 dalje), ugotovilo je

tudi, da tožnici 30.9.2004 ni zakonito prenehalo delovno razmerje

pri toženi stranki (2. tč. izreka) in da je tožnica še nadalje v

delovnem razmerju pri toženi stranki (3. tč. izreka). Poleg tega

je naložilo toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo in ji

za čas od 1.10.2004 do vrnitve na delo prizna vse pravice iz

delovnega razmerja, vpiše delovno dobo v delovno knjižico in

izplača pripadajoče neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi

obrestmi po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto

pripadajočih nadomestil plače, vse pod izvršbo (4. tč. izreka). V

5tč. izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici povrne

stroške postopka v znesku 211.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 21.4.2005 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje

tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek

tožnice v celoti zavrne in ji naloži v plačilo stroške postopka z

zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. podredno, da jo razveljavi in

vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi

navaja, da je tožnica zlorabila svoje pravice, saj je vedela, da

je imela pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas. Njen tihi

prihod v dislocirano enoto dne 4.10.2004 po zaključenem bolniškem

staležu, ne da bi se javila komu od nadrejenih, pomeni zlorabo

zakona. Tožnica je vedela, da ji tožena stranka delovnega

razmerja ne bo spremenila v delovno razmerje za nedoločen čas.

Tožnici je bilo delovno razmerje prekinjeno 1.10.2004, ker

tožnica tega dne ni bila na delu, zato se ne more sklicevati na

določbo 54. čl. ZDR. Tožnici ne pripada dajatveni zahtevek iz 4.

tč. izreka izpodbijane sodbe zato, ker bi delala in prejemala

plačo, če bi podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas

(katere podpis je odklonila).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje,

da je tožnici delovno razmerje sklenjeno za določen čas, prešlo v

delovno razmerje za nedoločen čas, saj je po izteku delovnega

razmerja za določen čas še vedno ostala na delu pri toženi

stranki in svoje delo opravljala vse do 11.10.2004. Iz dokaznega

postopka nadalje izhaja, da je bila tožnica v bolniškem staležu

od 28.9.2004 do 30.9.2004 (A 12). Ker je tožnica po tem, ko bi ji

moralo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izteka pogodbe

o zaposlitvi prenehati, ostala na delu pri toženi stranki in z

delom pri toženi stranki tudi nadaljevala, je sodišče prve

stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je potrebno šteti, da je

tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerje za nedoločen

čas. 54. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št.

42/2002) določa, da v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za

določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno

pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za

katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec

sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka se

v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi tožnica

zlorabila svoje pravice, ker ni podpisala nove pogodbe o

zaposlitvi za določen čas, ki ji je bila ponujena v podpis. Iz

spisovnih podatkov je razvidno, da je bila ta pogodba o

zaposlitvi tožnici ponujena v podpis 6.10.2004, to je po izteku

pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Delodajalec je dolžan v

primeru, ko sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za določen

čas, pravočasno ukrepati in izrecno nasprotovati nadaljnjemu

opravljanju dela delavca. Z odklonitvijo podpisa nove pogodbe o

zaposlitvi za določen čas tožnica ni zlorabila nobene pravice iz

delovnega razmerja, kot ji to očita tožena stranka v pritožbi.

Po stališču pritožbenega sodišča se tožena stranka v pritožbi

neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 71. čl. Zakona o javnih

uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) ki določa,

da se z javnim uslužbencem, ki sklene delovno razmerje za določen

čas, ne sme skleniti delovno razmerje za nedoločen čas brez

javnega natečaja, razen če gre za pripravnika, ki je bil izbran

na javnem natečaju, in v primeru iz 5. tč. 1. odst. 68. čl. tega

zakona. Citirani člen namreč ne posega v zakonsko domnevo

transformacije pogodbe o zaposlitvi, kot jo določa 54. čl. ZDR.

Po 1. odst. 5. čl. ZJU se za delovna razmerja javnih uslužbencev

ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja uporabljajo

predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe,

kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. ZJU posebnih

določb, ki bi urejale situacijo, ko delavec ostane na delu tudi

po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi,

nima. Zato je potrebno tudi v konkretnem primeru uporabiti

določbo 54. čl. ZDR.

Poleg tega tudi dejstvo, da tožnica po izteku pogodbe o

zaposlitvi za določen čas en dan, to je 1.10.2004, ni delala,

temveč je z delom pri toženi stranki ponovno nadaljevala

4.10.2004, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne

vpliva. 16. čl. ZDR namreč določa, da se v primeru spora o

obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva,

da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega

razmerja. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa

izhaja, da so obstajali vsi elementi delovnega razmerja tožnice

pri toženi stranki tudi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen

čas, ki je bila sklenjena dne 1.4.2004 (A 2).

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke v zvezi z 4. tč.

izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje

ugodilo tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu

zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da

tožnici delovno razmerje s 1.10.2004 ni prenehalo, temveč da ji

še traja, ji je dolžna tožena stranka priznati vse pravice iz

delovnega razmerja tudi za obdobje po 1.10.2004, vključno s

pozivom tožnice za vrnitev na delo, vpisom delovne dobe v delovno

knjižico ter izplačilom pripadajočega nadomestila neto plače po

odvodu predpisanih davkov in prispevkov od bruto nadomestila

plače, ki tožnici pripada z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto

zneskov.

Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnica tekom postopka

razširila tožbeni zahtevek tako, da je po prejemu sklepov tožene

stranke z dne 7.12.2004 in 2.2.2005 zahtevala tudi razveljavitev

citiranih sklepov, vendar sodišče prve stopnje o tem delu

razširjenega tožbenega zahtevka ni odločalo. Ker nobena od strank

v 15 dneh od prejema sodbe ni predlagala sodišču prve stopnje, da

se sodba dopolni (1. odst. 325. čl. ZPP) in ker tega predloga ne

vsebuje niti pritožba tožene stranke, pritožbeno sodišče v zvezi

s tem, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem

postavljenem tožbenem zahtevku, v izpodbijano sodbo ni moglo

posegati.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti

niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke

zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča

prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena

stranka ni priglasila.