VDSS VDS sklep Psp 68/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se tožencu ZPIZ Slovenije prepove izvajanje 3. odstavka izpodbijane dokončne odločbe, št. P-741.741, z dne 23.2.1999 ter da se tožencu naloži, da še nadalje izplačuje tožniku priznano invalidnino za 60% telesno okvaro.

Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pa izhaja, da se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob zadosti razčiščenem dejanskem stanju ter ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sklep je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Pravna podlaga za odločitev o predlogu je v 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94). Ta kot predpostavki za izdajo začasne odredbe določa samovoljno ravnanje ali odvrnitev nenadomestljive škode. Pravilno je zaključilo prvostopenjsko sodišče, da nobena od obeh ni podana. Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe (list. št. 1) ne zatrjuje in ne navaja dokazov za nobeno od obeh predpostavk. V pritožbi sicer meni, da je podan tudi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je preprečitev nastanka škode, vendar ne navaja in ne ponuja dokazov, v čem naj bi ta škoda bila. Ob opisanem je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da ni moč ugotoviti, da bi z realizacijo izpodbijane dokončne odločbe toženca tožniku grozila nenadomestljiva škoda.

Pravilno je zaključilo in obrazložilo, da tudi ni izkazana samovolja toženca. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi povdarja, da je samovoljno v smislu 19. člena zakona lahko samo takšno dejanje toženca, ki bi pomenilo očitno protipravno ravnanje, v konkretnem primeru torej ravnanje v očitnem nasprotju z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98). Za izdajo dokončne odločbe z dne 23.2.1999 (priloga A/2 v spisu prvostopenjskega sodišča), s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 4.5.1998, hkrati pa jo v reviziji spremenil tako, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro, je imel toženec pravno podlago v 4. odst. 256. člena zakona, zato v tem pogledu ne gre za samovoljo. Prav tako pa tudi ne v zvezi s pritožbenim stališčem, po katerem naj bi toženec preuranjeno, že preden je njegova drugostopenjska odločba postala pravnomočna, začel izvajati 3. odstavek. Z njim je odločil, da se izplačevanje invalidnine ustavi s 1.3.1999, do tega dne izplačani zneski pa se ne poračunajo. Smiselno glede na določbe 1. in 2. odst.

268člena zakona postanejo tudi toženčeve zavrnilne odločbe o pravici do invalidnine za telesno okvaro izvršljive, ko postanejo dokončne v upravnem postopku, konkretno v postopku pri tožencu, in jih izvrši toženec (3. odst. 268. člena zakona). To pomeni, da izvršljivost teh odločb ni povezana s pravnomočnostjo, pač pa z dokončnostjo v toženčevem postopku, kar odločba z dne 23.2. 1999 nedvomno je. Po določbi 2. odst. 186. člena zakona pa se, v kolikor nastanejo spremembe v stopnji telesne okvare, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker je v drugostopenjskem postopku pri tožencu Invalidska komisija II. stopnje dne 17.12.1999 podala mnenje, da pri tožniku telesne okvare ni moč ugotoviti, kar je imel toženec kot podlago za izdajo drugostopenjske odločbe z dne 23.2.1999, je glede na navedeno določbo pravilno v 3. odstavku izreka dokončne odločbe odločil, da se izplačevanje invalidnine ustavi s 1.3.1999. Glede na vse obrazloženo tudi ni podlage, da bi sodišče moralo že po uradni dolžnosti izdati začasno odredbo, za kar se zavzema pritožba.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in s to dodatno obrazložitvijo potrdilo sklep sodišča prve stopnje.