186. člen ZPIZ

Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pod pogoji iz 42. člena ZPIZ-2 po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine. V 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 je določeno, pod kakšnimi pogoji je mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine invalidu III. (pa tudi II.) kategorije, in sicer v primeru, če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Ker je pri tožniku prišlo do nove invalidnosti, torej I. kategorije invalidnosti, določbe 4. alineje 41. člena ZPIZ-2 ni mogoče uporabiti. Tudi sicer določa pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne pa način njene odmere. Tako v primeru priznanja pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji, kot tudi po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2, se invalidska pokojnina odmeri po določbah ZPIZ-2.

Ker je pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti po prej veljavnem ZPIZ s pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, prišlo do sprememb v stanju invalidnosti (potrebne so nove omejitve pri delu), nima več pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, temveč se mu prizna pravica do nadomestila za invalidnost, ki se mu izplačuje od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu dalje.

ZPIZ v 293. členu določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel do 31.3.1992, uporabljajo predpisi, ki so veljali do navedenega dne (prvi odstavek), v primerih iz prejšnjega odstavka pa se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti (drugi odstavek). Ker se je postopek za uveljavljanje pravic začel šele leta 2000, je neutemeljeno revizijsko zavzemanje za uporabo določb ZPIZ/83 in ZTPPIZ, kljub temu da je bila tožnikova invalidnost ugotovljena že z 11.5.1988, torej pred začetkom veljavnosti ZPIZ.

Invalidska komisija je upoštevala celotno zdravstveno stanje tožnika, pri podaji tega mnenja pa so sodelovali ustrezni zdravniki specialisti. Zato je tudi mnenje invalidske komisije podlaga za ugotovitev dejstev, pomembnih za odločitev oziroma uporabo materialnega prava.

Glede na izvedeniške ugotovitve je prišlo pri tožniku po izdaji sporne odločbe do razvoja psihotravmatske motnje, ki je skupaj z drugimi posledicami poškodbe v letu 2004 privedla do izgube delovne zmožnosti za pridobitno delo. Takšna sprememba v zdravstvenem stanju lahko pomeni podlago za spremembo tožnikovih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki v skladu z 2. odstavkom 186. člena ZPIZ lahko velja za naprej, ne more pa vplivati na zakonitost izdaje sporne invalidske odločbe, ki je bila izdana več let pred nastankom in ugotovitvijo te spremembe zdravstvenega stanja. Pravice na podlagi spremenjenega zdravstvenega stanja mora tožnik najprej uveljavljati pri toženi stranki (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje).

V 186. členu ZPIZ je glede stanja invalidnosti in preostale delovne zmožnosti dopuščena možnost nastanka sprememb, ki pogojujejo prenehanje ali spremembo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato je tožena stranka, ob upoštevanju tožničine relativne mladosti in dalj časa trajajočega zdravljenja, imela podlago za določitev ponovnega izvedenskega mnenja o tožničini invalidnosti s presledkom leta in pol po podaji mnenja invalidske komisije II. stopnje.

Izrek sodbe, ki zavrača razveljavitev obeh upravnih odločb iz predsodnega postopka in hkrati posega in razveljavlja del drugostopenjske odločbe, je nejasen oz. sam s seboj v nasprotju in hkrati v nasprotju z razlogi sodbe ter listinsko dokumentacijo, saj ni niti razčiščen obseg in s tem predmet izpodbijane tožbe.

Po določilu 186. člena ZPIZ-92 traja pridobljena pravica na podlagi invalidnosti toliko časa, dokler traja stanje invalidnosti ali zmanjšane delovne zmožnosti, oz. pridobljena pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker pri tožniku, ki je že opredeljen kot invalid III. kategorije, invalidska komisija ni ugotovila spremembe zdravstvenega stanja, ki bi predstavljala višjo stopnjo invalidnosti, je bil zahtevek tožnika zavrnjen.

Po 1. in 2. odst. 268. člena ZPIZ postanejo odločbe toženca - Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izvršljive, ko postanejo dokončne v upravnem postopku in ne šele, ko postanejo tudi pravnomočne, zato ne gre za samovoljo toženca, ki je na podlagi zavrnilne odločbe o pravici do invalidnine za telesno okvaro ustavil nadaljnje izplačevanje tožniku.

Prvostopno sodišče, ki je ugotovilo, da pri tožniku od 12.9.1995 dalje obstaja II. kategorija invalidnosti (pred tem pa III.), bi mu muralo pravico do zaposlitve s skrajšanim delovnim časom priznati na drugem ustreznem delu, saj je tudi ugotovilo, da dela na drugem ustreznem delu kot invalid III. kategorije invalidnosti. Moralo bi odločiti tudi o ostalih pravicah, ki gredo zavarovancu na temelju II. kategorije invalidnosti, to je o pravicah do nadomestila plače, pri tem pa upoštevati, da če nastanejo v stanju invalidnosti in preostale delovne zmožnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.