VDSS VDS sodba Pdp 309/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2000 iz razloga invalidnosti, ki jo je izdala tožena stranka št. KPS-397/2006 z dne 11. 9. 2006, in ugotovitev, da je tožnik še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik in predlaga njeno spremembo oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške. Meni, da je bil pri podaji sporne odpovedi kršen rok iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj je bil tožnik že od 11. 12. 2000 na čakanju na razporeditev na drugo ustrezno delovno mesto. Navaja, da tožena stranka ni preverila možnosti poklicne rehabilitacije tožnika, zaradi česar mu v vseh šestih letih zaposlitve pri toženi stranki ni bila zagotovljena poklicna rehabilitacija v smislu usposobitve za delo in s tem v zvezi premestitve na drugo delovno mesto ter da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu predvidena le kot izjema za primer, če mu delodajalec objektivno ne more zagotoviti pravic iz invalidskega zavarovanja. Sklicuje se na 1. odstavek 52. člena Ustave RS in 89. člen ZDR in ob tem navaja, da je bila v konkretni zadevi tožnikova invalidnost izključni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opozarja na posebno varstvo invalidov v mednarodnih dokumentih in sicer se sklicuje na 15. člen Evropske socialne listine ter opredelitev invalida v Konvenciji Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Navaja še, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazov o obstoju poslovnega razloga za zmanjševanje števila delavcev in da je bil tožnik objekt postopka za ugotovitev podlage odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer mu je bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Možnost sodelovanja v postopku presoje utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu ni bila dana in tudi zoper odločitev Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je državni organ, ni imel pravnega sredstva (kršitev 25. člena Ustave RS). Meni, da so določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter Pravilnika o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z 22. in 25. členom Ustave RS, ker invalidu ne omogočajo sodelovanja v postopku in mu ne omogočajo pravice do pritožbe, v posledici česar je nezakonita tudi sporna odpoved.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovne kršitve uveljavlja zgolj pavšalno. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja:

Z odločbo ZPIZ št. 6.510.214 z dne 15. 12. 1999 je bila tožniku priznana invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni in pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto. Tožena stranka je tožnika, ki je prej delal pri podjetju S. d.d., s pogodbo o prevzemu delavcev prevzela na delo in z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 12. 2000 za delovno mesto pomožni delavec in ga istočasno s sklepom razporedila na čakanje na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti, znanju in sposobnostim. Na podlagi tega sklepa je bil tožnik ves čas na čakanju, ker mu tožena stranka ni mogla zagotoviti ustreznega delovnega mesta. Dne 24. 2. 2006 pa je tožena stranka tožniku vročila izjavo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti in začela postopek pri Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija). Ta je dne 25. 8. 2006 podala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti po 1. odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 - 72/2005) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in 72/2005), ker tožena stranka tožniku ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. To mnenje je tožena stranka prejela 30. 8. 2006, 11. 9. 2006 pa je bila izdana sporna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti.

Ustava RS (URS, Ur. l. RS, št. 33I/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006) v 1. odstavku 52. člena v resnici zagotavlja invalidom varstvo ter usposabljanje za delo, vendar podrobnejšo ureditev prepušča zakonodajalcu. Ustavno varstvo invalidov in varstvo invalidov v mednarodnih aktih glede prenehanja delovnega razmerja ni absolutno, saj dopušča izjeme, predvidene z zakonom. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v 89. členu tako sicer določa, da je invalidnost neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar to varstvo invalidov ni absolutno. Člen 116 ZDR namreč določa izjemo od tega v primeru, ko invalidu ni mogoče zagotoviti ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tudi določbe od 102. do 105. člena ZPIZ-1 omogočajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti, vendar so se na podlagi 110. člena ZZRZI začele uporabljati šele z dnem uveljavitve Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uredba, Ur. l. RS, št. 111/2005), to je dne 1. 1. 2006. Šele po tem datumu je obstajala možnost za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi tudi iz razloga invalidnosti, pred tem pa so bili invalidi, katerim delodajalec ni mogel ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta, na t. i. čakanju na drugo ustrezno delo, saj ni bilo zakonske podlage, ki bi delodajalcu omogočala odpoved njihove pogodbe o zaposlitvi. Po 1. odstavku 102. člena ZPIZ-1, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2006, lahko delodajalec invalidu II. ali III. kategorije odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Člen 103 ZPIZ-1 pa v 1. odstavku določa, da pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, obstoj teh razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi Komisija.

Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v 116. členu ZDR ni posebnih določb o rokih za njeno podajo. ZPIZ-1 in ZZRZI, na katera se 116. člen ZDR sklicuje, rokov tudi ne določata. To pomeni, da v tem primeru ni nobenega roka, v katerem bi delodajalec moral podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Pritožba zato toženi stranki zmotno očita prekoračitev roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR, saj ta določba ne določa roka za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, temveč za redne odpovedi iz razlogov, ki jih določa 1. odstavek 88. člena ZDR.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje in opisano zakonodajno ureditev tožena stranka do 1. 1. 2006 kljub nemožnosti premestitve na drugo ustrezno delovno mesto tožniku ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi, po tem datumu pa je glede na določbo 103. člena ZPIZ-1 morala pridobiti mnenje Komisije, saj delodajalec v takem primeru ne ugotavlja sam razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obstoj razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi je torej ugotovila Komisija z odločbo, ki je na podlagi 4. odstavka 103. člena ZPIZ-1 dokončna, kar pomeni, da zoper njo ni pritožbe. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. VIII R 32/2007 že izrazilo stališče, da spor v zvezi z mnenjem Komisije ni niti socialni niti delovni spor, mnenja pa tudi ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Komisija iz 103. člena ZPIZ-1 ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, t.j. da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delavcu ne more zagotoviti premestitve na drugo delovno mesto, ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Posledica mnenja komisije nastopi z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi je urejeno sodno varstvo pravic in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in s tem odločitev Komisije. Skladno s povedanim tožniku tudi ni bila kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen URS) in pravica do izjave (22. člen URS), saj mu je v zvezi s tem omogočeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem v pravdnem postopku, kjer velja načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP). To načelo pa je bilo v postopku pred prvostopnim sodiščem v celoti spoštovano. Glede na povedano je taka zakonodajna ureditev, ki omogoča popolno sodno varstvo pred delovnim sodiščem, tudi skladna z URS.

Tožnik možnosti za njegovo poklicno rehabilitacijo pri toženi stranki sploh ne konkretizira. Pavšalna navedba, da tožena stranka ni preverila možnosti za poklicno rehabilitacijo tožnika brez opredelitve, kakšne so sploh možnosti pri toženi stranki za to, pa ne omogoča sodnega preizkusa. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tožnik pravico do poklicne rehabilitacije napačno uveljavlja v tem postopku, saj gre za pravico iz invalidskega zavarovanja, ki jo ugotavlja Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: Zavod) v posebnem postopku, pri čemer mora zavarovanec za njeno pridobitev izpolnjevati predpisane pogoje, ki jih določa področna zakonodaja. Šele v primeru, če se delavcu z dokončno odločbo Zavoda ta pravica prizna, jo je delodajalec dolžan izpolniti. Ker tožnik te pravice z odločbo Zavoda ni pridobil (priloga B5), ampak je pridobil zgolj pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, mu poklicne rehabilitacije tožena stranka ni bila dolžna omogočiti. Zato je pritožba s tem v zvezi neutemeljena.

Pritožba utemeljeno navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu predvidena le kot izjema za primer, če mu delodajalec objektivno ne more zagotoviti pravic iz invalidskega zavarovanja. V konkretnem primeru je bilo v za to posebej predvidenem postopku ugotovljeno, da tožena stranka tožniku objektivno ne more zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta. Ker tožnik drugačnega dejanskega stanja, kot je bil v tem postopku ugotovljen, pred sodiščem ni niti zatrjeval niti izkazal, je sodišče pravilno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za izjemo od sicer načelnega pravila (prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti) in je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilna in zakonita. Odpoved je bila podana iz razloga invalidnosti, zato toženi stranki poslovnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh ni bilo potrebno dokazovati.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.