VDSS VDS sodba Psp 66/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke št. 15-5019157 z dne 24.9.1996 in P-5.019.157 z dne 21.2.1997 ter priznanje pravice do predčasne pokojnine, ker je enako kot tožena stranka v predsodnem postopku ugotovilo, da ne izpolnjuje pogoja 35 let pokojninske dobe. Zoper citirano sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotno uporabljenega materialnega prava. Sodišču predlaga, da prekine postopek, sproži postopek pred ustavnim sodiščem za presojo ustavnosti spremenjenega in dopolnjenega 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1996, ter mu nato prizna vtoževano pravico. Meni, da so z omenjeno novelo zakona, ki ločuje zavarovance glede na državljanstvo tako, da tujcem ne priznava pokojninske dobe, dopolnjene po prejšnjih predpisih, kršene določbe 14., 50. in 155. člena slovenske Ustave. Sprememba 202. člena ZPIZ naj bi nasprotovala tudi načelu zaupanja v pravo in pravno državo ter hkrati posegla v pričakovane pravice zavarovancev. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Vtoževano predčasno pokojnino je sodišče pravilno presojalo po 40. v zvezi s spremenjenim in dopolnjenim 202. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in 7/96; v nadaljevanju ZPIZ-92) in tako kot v predsodnem postopku zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo. Prepričljivo je ugotovilo, da je ob vložitvi zahteve 19.8.1996 tožnik sicer dopolnil pogoj predpisanih 57,5 let starosti in prenehanje delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih, ne pa tudi pogoja najmanj 35 let pokojninske dobe. Po dopolnjenem 2. odst. 202. člena ZPIZ-92, veljavnem od 22.2.1996, se namreč v zavarovalno dobo osebi, ki ni državljan Republike Slovenije, šteje le čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do 31.3.1992, razen če ni z zakonom ali z mednarodnim sporazumom drugače določeno. Tožniku, ki ni državljan R Slovenije tako v pokojninsko dobo ni mogoče všteti zavarovalne dobe, ki jo je pred 31.3.1992 dopolnil pri nosilcu zavarovanja v BIH. Ker ima v R Sloveniji dopolnjenih le 26 let in 1 mesec pokojninske dobe, mu glede na predpisanih najmanj 35 let pokojninske dobe iz 1. odst. 40. člena cit. ZPIZ pravice do predčasne pokojnine ni mogoče priznati. Pritožbeno sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu in ni postopalo po 156. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91), ker ne soglaša z njegovimi naziranji o protiustavnosti spremenjenega in dopolnjenega 202. člena ZPIZ-92. Sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter delu in vplačanih prispevkih nosilcu zavarovanja, konkretno Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije oz. njegovim pravnim predhodnikom. Novela zakona, po kateri se zavarovalna doba po predpisih bivše SFRJ, ki ni bila dopolnjena pri toženem zavodu, tujcem ne všteva v pokojninsko dobo, če ni z mednarodnim sporazumom drugače določeno, ni v nasprotju s temelji sistemskopravne ureditve. Z njo ni kršeno določilo 50. člena Ustave Republike Slovenije, ki pravico do socialne varnosti izrecno zagotavlja slovenskim državljanom, tako, da ima sporna zakonska ureditev podlago prav v tej določbi Ustave RS. Z novelo nadalje ni bilo poseženo v pridobljene pravice uživalcev, kot zmotno meni pritožnik. Spremenjena in dopolnjena zakonska ureditev se uporablja le od njene uveljavitve, ne posega v že uveljavljane pravice in ni v nasprotju s 1. odst. 155. člena Ustave RS, ki izrecno prepoveduje le zakonodajne posege z retroaktivnim učinkom. Pomeni, da so pod določenimi pogoji dopustni zakonodajni posegi z učinkom za v naprej, vključno s spreminjanjem pogojev glede pričakovanih pravic še zlasti, če ne temeljilo na vplačanih prispevkih slovenskemu nosilcu zavarovanja, pač pa drugemu nosilcu v eni od republik bivše SFRJ. S pravno ureditvijo vštevanja pokojninske dobe, dopolnjene po prejšnjih predpisih glede na državljanstvo, ki ima podlago v 50. členu Ustave Republike Slovenije, končno tudi ni moglo priti do kršitve načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, tako, da tožnikovo nasprotno stališče v tej smeri prav tako ni sprejemljivo. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.