VDSS VDS sodba Pdp 152/99

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 33.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7.2.2001 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo tožečeva sklepa z dne 23.7.1997 in z dne 9.8.1997 o disciplinski odpovedi delovnega razmerja, oz. prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi samovoljne zaposlitve dela, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri tožencu dne 21.7.1997 ni zakonito prenehalo ter tožencu naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu zagotovi neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter mu povrne 165.275,00 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotovilo, da je tožnik zoper oba sporna sklepa pri tožencu pravočasno ugovarjal in da je toženec prvi sklep tožniku izdal brez ustrezno izvedenega disciplinskega postopka, očitki samovoljne zapustitve dela z dne 21.7.1997 pa niso bili utemeljeni, saj je tožnik delal vsaj še 24.7.1997. Zoper gornjo sodbo se pritožuje toženec po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. zavrženje tožbe. Pri tem prvostopnemu sodišču očita, da je bilo preveč tolerantno do tožnikovih nerednosti pri delu, da je tožnik več posamičnih dni neopravičeno izostal z dela, po 21.7.1997 pa ga na delo ni bilo več kot 5 dni in se na delo ni vrnil, čeprav bi to lahko kadarkoli storil, vztraja pa tudi pri trditvi, da je tožnik z ugovorom zoper prvi sklep zamudil tudi razumni rok, če se upošteva, da pravni pouk na odpravku sklepa res ni bil pravilen. V odgovoru na pritožbo je tožnik po svojem pooblaščencu opozoril na dejstvo, da je bilo pred prvostopnim sodiščem ugotovljeno, da je tožnik delal še 22.7. in vsaj štiri ure tudi 24.7.1997. Toženec je tožniku zaključil delovno knjižico in ga odjavil iz delovnega razmerja že z 21.7.1997, tako da se tožnik potem vse do zaključka postopka pred prvostopnim sodiščem ni mogel vrniti na delo, čeprav je to zahteval v svojih ugovorih in v tožbi pred sodiščem, ker je toženec take zahteve odklanjal. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik zoper oba sporna sklepa pri toženecu pravočasno ugovarjal, saj je izkazano, da je tudi ugovor zoper prvi sklep tožnik (ne glede na sicer napačen pravni pouk na sklepu) dne 6.8.1997 pravočasno poslal tožencu s priporočeno poštno pošiljko. Če je toženec prevzem takšen pošiljke odklonil, to ni vplivalo na dejstvo, da je bil ugovor v smislu določb 2. odst. 113. člena ZPP/77 vložen z dnevom oddaje priporočene pošiljke na pošto, torej pravočasno. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da sporna toženčeva sklepa nista bila zakonita. Sklep z dne 23.7.1997, ki je bil disciplinskega značaja, zato, ker tožnik predhodno ni bil ustrezno seznanjen z disciplinskimi očitki in se o teh očitkih pred toženčevo odločitvijo ni mogel izjaviti, kot to določa 41. člen Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91), ki je veljala za razmerje med strankama v tem sporu, sklep z dne 9.8.1997 pa ni bil zakonit zato, ker je tožnik po 21.7.1997 pri tožencu še dejansko delal, pozneje pa je toženec tožniku neutemeljeno zaključil delovno razmerje za nazaj. Glede na povedano in glede na to, da v postopku pred prvostopnim sodiščem ni zasledilo drugih napak, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozoril na zavajujoče pritožbene navedbe, je toženec dolžan tožniku povrniti potrebne stroške za sestavo pritožbenega odgovora v znesku 33.750,00 SIT, skupaj z zahtevanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve svojih pritožbenih stroškov.