VDSS VDS sklep Pdp 198/2005

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva
vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe

zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o

zaposlitvi z dne 28.1.2004 nezakonita, za razveljavitev le-te, za

poziv tožnika nazaj na delo, prijavo v socialno zavarovanje po

osnovi najmanj minimalne plače, za vpis delovne dobe v delovno

knjižico ter za plačilo pravdnih stroškov. V 2. točki izreka je

odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe

materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga spremembo

izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. V

pritožbi navaja, da je sodišče v tem individualnem delovnem sporu

odločilo drugače, kot v zadevah tožnikov Z. in Š., ki sta

temeljili na bistveno enakih okoliščinah. V konkretnem

individualnem delovnem sporu je spregledalo okoliščino, da je

tožena stranka ves čas na novo zaposlovala delavce, verižila

pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter na koncu s temi delavci

celo sklenila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, hkrati pa

zatrjevala, da obstoji potreba po odpuščanju delavcev, torej

poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. S tem ga

je postavila v neenakopraven položaj. Nadalje navaja, da mu je

tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto

hlevar, ki ne obstaja več. Tožnik je namreč delal kot

skladiščnik. Prokurist toženke ni bil pristojen za podajo

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede postopka ocenjevanja

delavcev tožene stranke pa tožnik navaja, da bi morala biti

merila delovne uspešnosti določena vnaprej s splošnim aktom, samo

preverjanje pa bi moralo potekati določeno daljše časovno

obdobje. Poleg tega je tožena stranka zamudila rok za odpoved

pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker je bilo ocenjevanje zaključeno

že dne 17.12.2003 in ji je bilo tedaj že znano, da bo potrebno

odpuščanje delavcev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanega pritožbenega razloga, pri tem pa je skladno z 2.

odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.

36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno

uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi

česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane sodbe najprej

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da začne

teči 30-dnevni subjektivni rok za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih

(Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR) od seznanitve delavca

z razlogi; navedeni rok se namreč šteje od trenutka, ko se je

delodajalec seznanil z razlogom za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo

5odstavka 88. člena ZDR, ni ugotavljalo, kdaj se je tožena

stranka seznanila z zatrjevanim poslovnim razlogom, na podlagi

katerega je nato redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku.

Neutemeljen je očitek tožnika v pritožbi, da prokurist tožene

stranke ni bil pristojen za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po

določilu 1. odstavka 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca -

pravne osebe kot stranke pogodbe o zaposlitvi njegov zastopnik,

določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno

pooblaščena oseba. Prokurist ima splošno pooblastilo za

opravljanje vseh pravdnih dejanj, ki spadajo v pravno sposobnost

družbe, razen za odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin (1.

odstavek 35. člena Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št.

30/93 in nadalj.), kar pomeni, da je pristojen tako za sklepanje

pogodb o zaposlitvi, kot tudi za odpovedi teh pogodb. Navedeno je

pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi

in pritožbeno sodišče temu stališču v celoti sledi.

Nadalje je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje zmotno štelo,

da je tožena stranka tožniku upravičeno odpovedala pogodbo o

zaposlitvi kljub dejstvu, da je ves čas v letu 2003 in 2004

podaljševala pogodbe o zaposlitvi za določen čas za nekatere

delavce. Glede delavcev A. M., L. H. in S. M. je sicer sodišče

prve stopnje ugotovilo, da je pri njih prišlo do transformacije

delovnega razmerja po 54. členu ZDR v povezavi z 53. členom ZDR,

saj so imeli s toženo stranko sklenjenih več zaporednih pogodb o

zaposlitvi za določen čas v skupnem trajanju nad dve leti. Ob tem

pa ni upoštevalo prehodne določbe 2. odst. 237. čl. ZDR, po

kateri je imela tožena stranka v obdobju od 1.1.2003 do 1.1.2007

možnost sklepati več pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim

delavcem in za isto delo v neprekinjenem času trajanja do treh

let (razen v primerih, ki jih določa zakon ter v primerih iz

četrte, pete in dvanajste alinee 1. odst. 52. čl. ZDR). Glede na

to te pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso bile sklenjene v

nasprotju z določbo 53. čl. ZDR, kot to zmotno ugotavlja sodišče

prve stopnje. Poleg tega je iz listinske dokumentacije razvidno

(B 18, B 20) da sta se I. F. in I. B. prvič zaposlila pri toženi

stranki šele v mesecu marcu oziroma juniju 2003 za en mesec, nato

pa sta sklepala nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vsakič

za dodatni mesec, tudi za januar 2004, ko je tožena stranka

ugotovila obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožniku. To pomeni, da v času, ko je bila tožniku

podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga,

neprekinjeni čas trajanja njunih pogodb o zaposlitvi za določen

čas ni bil daljši niti od dveh let, upoštevajoč obdobje po

uveljavitvi ZDR. Ker sta bila oba omenjena delavca prav tako kot

tožnik zaposlena pri toženi stranki kot skladiščnika, tožena

stranka ni ravnala pravilno, ko je z navedenima delavcema po

prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenila novi

pogodbi o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto "skladiščni

delavec", hkrati pa tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi

za nedoločen čas iz poslovnega razloga. Navedeno bi moralo

ustrezno upoštevati tudi sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo

utemeljenost poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožnika oz. ko je ugotavljalo, če je tožena stranka v

postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga spoštovala določbo 3. odst. 88. čl. ZDR. Ob tem ne gre

prezreti tega, da je iz spisovnih podatkov razvidno (B 15, B 16,

B 17, B 18, B 20), da je tožena stranka z vsemi zgoraj navedenimi

delavci sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, od tega z

delavci L. H., S. M. in I. F. prav za delovno mesto "skladiščni

delavec", na katerem je do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga delal tudi tožnik.

Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi

tožnika in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP

razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov

postopek. V ponovljenem postopku bo potrebno najprej ugotoviti

ali je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga spoštovala v 5. odstavku 88. člena ZDR

določene roke. Če bo ugotovilo, da je bila izpodbijana redna

odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, bo moralo sodišče prve

stopnje upoštevati, da ni obstajal utemeljen razlog za odpoved

pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 88. člena ZDR v zvezi s 1.

alineo 1. odst. 88. čl. ZDR). Tožena stranka je namreč v istem

času sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas z nekaterimi

delavci za isto delovno mesto in kasneje s temi delavci sklenila

tudi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ko bo v ponovljenem

postopku odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika, bo

moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti tudi o pravdnih

stroških.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da mu je tožena

stranka odpovedala neobstoječo pogodbo o zaposlitvi. Institut

neobstoječe pogodbe je opredeljen v 63. čl. Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85,

57/89), ki se je v času razporeditve tožnika iz delovnega mesta

"hlevar" na novo delovno mesto uporabljal kot predpis RS. Podobno

določbo vsebuje tudi Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št.

83/2001) v 16. členu. Za neobstoječo pogodbo je značilno to, da

nima znakov pravnega posla, saj do sklenitve pogodbe sploh ni

prišlo. V primeru nesporazuma o naravi pogodbe ali o podlagi ali

predmetu obveznosti pogodba ne nastane (63. čl. ZOR) oz. se

šteje, da ni bila sklenjena (16. čl. OZ). Pogodba je neobstoječa,

če ni soglasja volj pogodbenih strank. Iz dokaznega postopka ne

izhaja, da je pogodbo o zaposlitvi tožnika z dne 10.5.1999 za

delovno mesto "hlevar" (B 13) potrebno šteti za neobstoječo. S

tem, ko je bil tožnik po sklenitvi te pogodbe razporejen na drugo

delovno mesto brez ustreznega dokončnega pisnega sklepa tožene

stranke o razporeditvi oz. brez pisnega aneksa k pogodbi o

zaposlitvi z dne 10.5.1999 in ker iz dokaznega postopka ne

izhaja, da bi zoper navedeno razporeditev zahteval varstvo pravic

(80. in 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega

razmerja; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 , 42/90, ki se je v spornem

obdobju uporabljal kot predpis RS) bi bilo kvečjemu zaključiti,

da je bil med tožnikom in toženo stranko ustno sklenjen aneks k

pogodbi o zaposlitvi dne 10.5.1999, ne pa da je pogodba o

zaposlitvi za delovno mesto hlevarja neobstoječa. K temu

pritožbeno sodišče dodaja, da morajo biti za veljavnost takšnega

aneksa izpolnjene vse predpostavke, kot veljajo za obstoj pogodbe

o zaposlitvi (volja pogodbenih strank, določitev delovnega mesta,

morebitno drugačno plačilo, ...). Če je bil takšen aneks z ustnim

dogovorom sklenjen, na kar kaže dejstvo, da je tožnik opravljal

delo skladiščnika, bi morala tožena stranka izvesti postopek

redne odpovedi in tožniku podati redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi tako, da bi pri tem upoštevala, da je tožnik delal na

delovnen mestu "skladiščni delavec". Iz dokaznega postopka

izhaja, da je tožena stranka to tudi storila, saj je ugotovila,

da je postalo nepotrebno tožnikovo delo na delovnem mestu

"skladiščni delavec".

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je tožena stranka

neustrezno ocenjevala delavce, ker v zvezi z ugotavljanjem

delovne uspešnosti ni sprejela splošnega akta in nadzora ni

vršila določeno daljše časovno obdobje. Ker v tem individualnem

delovnem sporu ne gre za primer odpovedi večjemu številu delavcev

iz poslovnega razloga (96. člen ZDR), se tožena stranka pri

določitvi delavca, kateremu bo redno odpovedala pogodbo o

zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni bila dolžna držati

predpisanih kriterijev iz 100. člena ZDR. Tako je tudi v

konkretnem primeru v izključni pristojnosti delodajalca, torej

tožene stranke, da določi enega izmed delavcev, katerega delo je

zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno. Pri tem pa mora

tožena stranka dokazati, da obstaja utemeljen razlog za odpoved

pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 82. člena ZDR) in pri določitvi

delavca, katerega delo je postalo nepotrebno, ne sme ravnati

diskriminatorno. Tožena stranka pa ni dolžna sprejeti splošnega

akta, s katerim bi vnaprej opredelila merila za določanje teh

delavcev, niti ni dolžna ocenjevati delavcev na primerljivih

delovnih mestih določeno obdobje. Glede na to je sodišče prve

stopnje nepotrebno presojalo pravilnost ocenjevanja delovne

uspešnosti delavcev tožene stranke. Z ozirom na to so navedbe

tožnika v pritožbi, ki se nanašajo na postopek ocenjevanja

delovne uspešnosti delavcev na delovnem mestu skladiščnika,

irelevantne za presojo utemeljenosti njegove pritožbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka

165člena ZPP, ki določa, da v primeru, ko sodišče razveljavi

odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne

v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s

pravnim sredstvom za končno odločbo.