VDSS VDS sodba in sklep Pdp 1186/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve
stopnje.
Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.
Revizija se ne dopusti.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepe

tožene stranke z dne 5.11.2002, 20.11.2002 in 22.1.2003 o

razporeditvi tožnika in toženi stranki naložilo, da tožnika

razporedi nazaj na delovno mesto "vodja prometne operative v DE

Ptuj" ter mu izplača prikrajšanje pri plači za čas od 1.12.2002

do dneva razporeditve na delovno mesto "vodja prometne operative

v DE Ptuj", skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

vsakokratnega izplačila, t.j. od 18. v mesecu za pretekli mesec,

vse v 8 dneh. Toženi stranki je tudi naložilo, da plača tožniku

stroške postopka v višini 108.247,00 SIT skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do

plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma uveljavlja

pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne

uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Najprej navaja, da se v tožbi tožnik ne sklicuje na razloge, ki

jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe,

temveč je pri tem povzelo navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z

dne 22.8.2003. Izhajalo je torej iz navedb, ki niso tožbene

navedbe. Tožnik ni predložil podjetniške pogodbe tožene stranke,

na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, določbe te

pogodbe pa tudi niso splošno znane. Nadalje prereka tožnikove

navedbe o trajanju prevoza na delo in z dela in v spis prilaga

kartografski posnetek poti iz Maribora v Majšperk in nazaj. Trdi,

da čas potovanja z javnim prevoznim sredstvom ne znaša 4.10 ure,

temveč mnogo manj, kar na drugi strani pomeni, da utemeljenost

zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da sodišče ob izdaji

zamudne sodbe ne preizkuša resničnosti dejanskih trditev v tožbi,

temveč ugotavlja le, ali iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost

zahtevka. V konkretni zadevi tožbene navedbe niso v nasprotju s

predloženimi dokazi oz. listinami. Sklicuje se tudi na Kolektivno

pogodbo za cestni potniški promet Slovenije (Ur.l. RS št. 32/98),

ki v 14. čl. določa, da delavca ni mogoče razporediti iz kraja v

kraj brez njegove privolitve tudi v primeru, če traja pot na delo

in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi

več kot 3 ure. Tožnik bi presegel ta čas, sicer pa tožena stranka

v svojem izračunu v pritožbi ne upošteva časa, ki bi ga porabil

za čakanje na prestop iz enega avtobusa na drug avtobus, saj

direktne povezave med Majšperkom in Mariborom ni.

V nadaljnji pripravljalni vlogi tožena stranka prereka navedbe

tožnika v odgovoru na pritožbo in navaja, da tožnik glede časa

vožnje ni predložil nobenih dokazov ali voznih redov in ni

izkazal, da uporablja storitve avtobusnega prevoza, saj ni

predložil nobenih vozovnic.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz

določbe 1. odst. 84. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004), ki za postopke, ki so se začeli

pred uveljavitvijo tega zakona, določa, da se nadaljuje po

določbah tega zakona (če ni v tem členu določeno drugače). Tožba

je bila vložena 11.3.2003, odgovor na tožbo 23.4.2003 ter nato še

pripravljalna vloga tožnika 22.8.2003 (ki je bila toženi stranki

vročena 15.9.2005). Poravnalni narok je bil razpisan za 1.6.2005,

torej že po določbah ZDSS-1, kar je imelo zaradi izostanka tožene

stranke iz poravnalnega naroka v skladu s 1. odst. 28. čl. ZDSS-1

za posledico, da je sodišče izdalo zamudno sodbo, čeprav je

tožena stranka odgovorila na tožbo. Pri izdaji zamudne sodbe se

sodišče prve stopnje res ni oprlo na navedbe tožnika v tožbi,

temveč je uporabilo le tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi v

zvezi z nezakonitostjo razporeditve po izpodbijanih sklepih, ker

tožnikova pot na delo in z dela traja več kot tri ure.

Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da bi moralo sodišče prve

stopnje pri izdaji zamudne sodbe izhajati le iz navedb v tožbi,

ne pa tudi v pripravljalni vlogi, so neutemeljene. 1. odst. 28.

čl. ZDSS-1 v tem primeru res napotuje na pogoje za zamudno sodbo,

ki izhajajo iz Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št.

26/99 - 2/2004), konkretno iz določbe 318. čl. ZPP. Vendar pa je

koncept zamudne sodbe po ZPP nekoliko drugačen kot po ZDSS-1. ZPP

namreč pri zamudni sodbi izhaja iz tega, da tožena stranka ne

odgovori na tožbo, ZDSS-1 pa omogoča izdajo zamudne sodbe celo v

primeru, ko tožena stranka odgovori na tožbo, ko stranke

dopolnijo svoje tožbene navedbe v pripravljalnih vlogah, ali

celo, ko jim to naloži sodišče samo (glede na določbo 25. čl.

ZDSS-1), vendar kljub tem vlogam tožena stranka ne pride na

poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo. ZDSS-1 za

razliko od ZPP v 39. čl. določa tudi postopek za odpravo

nesklepčnosti tožbe v primeru, če tožena stranka na tožbo delavca

ne odgovori, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja

utemeljenost tožbenega zahtevka.

Ob nekoliko drugačnem konceptu izdaje zamudne sodbe in možnosti

izdaje te sodbe kljub odgovoru na tožbo (in dodatnim vlogam),

zato ni mogoče upoštevati zgolj določb ZPP o tem, da bi bilo

mogoče ob izdaji zamudne sodbe upoštevati le dejstva, ki jih

tožnik - delavec navede v tožbi, temveč tudi dejstva, ki jih

navede v kasnejših vlogah, in so bile tudi vročene toženi

stranki. Zamudna sodba po ZPP skratka predpostavlja, da sodišče

ob izdaji te sodbe razpolaga le s tožbo, nasprotna stranka pa na

tožbo ne odgovori, medtem ko je po ZDSS-1 situacija lahko

drugačna - tožena stranka že odgovori na tožbo, tožnik dopolnjuje

svoje tožbene navedbe (enako tudi tožena stranka), do zamudne

sodbe pa kljub temu pride, ker se tožena stranka ne udeleži

poravnavnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo. Glede

na to sodišče v individualnem delovnem sporu pri presoji pogojev

za izdajo zamudne sodbe ne more biti vezano le na dejstva, ki so

navedena v tožbi, temveč lahko izhaja tudi iz dejstev, ki jih je

tožnik navedel v kateri od kasnejših pripravljalnih vlog. Tožbene

navedbe skratka ne morejo biti zgolj navedbe, ki se nahajajo v

tožbi, temveč tudi navedbe v kasnejših pripravljalnih vlogah.

Sicer pa s temi navedbami tožnik praktično le dopolnjuje oz.

popravlja svoje tožbene navedbe in jih je zato mogoče šteti tudi

kot tožbene navedbe.

Iz zgornjih pojasnil izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri

izdaji zamudne sodbe lahko utemeljeno oprlo na tožnikove navedbe

v pripravljalni vlogi, ki je bila tudi vročena toženi stranki.

Za izdajo zamudne sodbe je med drugim bistveno, da izhaja

utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v

tožbi, in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v

nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z

dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče ob pogojih za zamudno sodbo

ne preverja navedenih dejstev, saj pred izdajo zamudne sodbe tudi

ne izvaja dokaznega postopka. Bistveno je, da so relevantna

dejstva v tožbi (oz. v konkretnem primeru v pripravljalni vlogi)

navedena in da ne obstaja nasprotje med temi dejstvi in dokazi,

ki bi jih predložil sam tožnik, ali splošno znanimi dejstvi. V

konkretni zadevi tega ni zaslediti. Zamudno sodbo je sodišče prve

stopnje lahko utemeljeno oprlo na tožbene navedbe o tem, da pot

tožnika na delo in z dela traja več kot 4 ure. Nasprotne

pritožbene navedbe dejansko predstavljajo uveljavljanje

pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja, kar pa ne more biti razlog za izpodbijanje zamudne sodbe

(2. odst. 338. čl. ZPP). Zato so te pritožbene navedbe in navedbe

v odgovoru na tožnikov odgovor na pritožbo v prvi vrsti celo

nerelevantne in jih pritožbeno sodišče ni moglo in smelo

upoštevati. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo tudi na

tožnikove navedbe, da bi razporeditev iz kraja v kraj, ki zahteva

vožnjo na delo in z dela v trajanju več kot 4 ure, nasprotovala

18čl. podjetniške KP tožene stranke, sicer pa s tem v zvezi

tožnik v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja tudi na 14. čl.

Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije, ki med

drugim določa, da delavca ni mogoče razporediti iz kraja v kraj

brez njegove privolitve v primeru, če traja pot na delo in z dela

v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot 3

ure. Pravna podlaga za razporeditev iz kraja v kraj torej

nesporno izhaja že iz panožne kolektivne pogodbe, zaradi česar je

sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je razveljavilo

izpodbijane sklepe.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijano sodbo. Ker tožena stranko s pritožbo in posebno

pripravljalno vlogo, s katero odgovarja tožnikovemu odgovoru na

pritožbo, ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega

postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v povezavi s 1. odst. 165. čl.

ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da v konkretnem sporu ne dopusti

revizije, saj razlogi za to niso podani glede na določbo 32. čl.

ZDSS-1, v povezavi s 5. tč. 31. čl. ZDSS-1.