VDSS VDS Sklep Pdp 419/95

Pritožba se zavrže kot nedovoljena.

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijanim sklepom postavilo izvedenca finančne stroke z nalogo, da ugotovi, ali v listinah vpisani zneski, ki so predmet tega spora, predstavljajo bruto ali neto razliko plače (do višine plače, ki tožniku pripada po določbah branžne kolektivne pogodbe) ter izdela izračun neto razlik po posameznih mesecih. Obenem je s posebnim sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati predujem za stroške izvedenca v znesku 500.000,00 SIT na račun Delovnega sodišča v Celju v roku 8 dni. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bilo imenovanje izvedenca potrebno, ker tožena stranka na poziv sodišča ni napravila zahtevanega izračuna neto razlik v plačah po mesecih, čeprav razpolaga z vsemi listinami.

Proti navedenima sklepoma se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da na poziv sodišča v kratkem roku ni mogla napraviti zahtevanega izračuna neto razlik v plači po posameznih mesecih, ker so zaradi zamenjave sistema obračuna v letu 1991 podatki za izračun plač nedostopni, pri toženi stranki pa je prišlo tudi do statusnih sprememb. Izračun neto razlik pa bo tožena stranka, kot navaja v pritožbi, sama predložila v naknadnem roku.

Pritožba zoper sklep o postavitvi izvedenca ter o plačilu predujma ni dovoljena.

Skladno s 14. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.

list RS, št. 19/94) se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Glede na določbe ZPP tako sklep o postavitvi izvedenca, kakor tudi sklep o založitvi predujma za stroške izvedbe dokaza z izvedencem, spadata med sklepe procesnega vodstva. Po 2. odstavku 278. člena ZPP pa zoper odločbe, ki jih izda predsednik senata med pripravami za glavno obravnavo in se tičejo vodstva postopka, ni pritožbe, to pa velja tudi za tovrstne sklepe, ki jih izdaja senat na glavni obravnavi. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 378. člena ter 1. točke 380. člena ZPP pritožbo tožene stranke zoper oba izpodbijana sklepa zavrglo kot nedovoljeno. Tudi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje glede založitve predujma za kritje stroškov izvedenca je mogoče v smislu določb 153. člena ZPP razumeti le tako, da sodišče dokaza z izvedencem ne bo izvedlo, kolikor tožena stranka v postavljenem roku odrejenih sredstev ne bo nakazala, ni pa možna prisilna izvršba navedenega sklepa.

Po določbi 3. odstavka 343. člena ZPP sodišče na tovrstne sklepe, ki se nanašajo na vodstvo pravde, ni vezano. Zato tudi v obravnavanem primeru še vedno obstaja možnost, da tožena stranka sama opravi potrebne izračune in preskrbi podatke, ki so pomembni za odločitev in se s tem izogne stroškom, potrebnim za izvedeniško delo, oziroma izogne sodni presoji njenega ravnanja v smislu 3. odstavka 153. člena ZPP, ker sredstva za kritje stroškov za izvedbo tega dokaza niso bila založena.