VDSS VDS sodba Psp 175/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke opr. št. 181-13030/97-SJ z dne 29.4.1997 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno obravnavanje in odločanje. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem navaja, da gre v sporni zadevi za izdajo vrednostnih papirjev, ki sicer niso izdani v nasprotju z veljavno zakonodajo in samoupravnimi splošnimi akti, vendar se na podlagi sklepa upravnega odbora Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 18.1.1994 ne vštevajo v pokojninsko osnovo, ne glede na to, na kakšen način so bili izdani in ali so bili od njih plačani prispevki. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje na določbo 4. alinee 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, z nadaljnjimi spremembami - ZPIZ/92), ki je veljala do 22.2.1996. Iz te določbe naj bi izhajalo, da se izplačila v obliki vrednostnih papirjev in glede na razlog ali namen izplačila ne vštevajo v pokojninsko osnovo. Tožena stranka nadalje navaja, da je bila z novelo zakona (Ur. l. RS, št. 7/96) uveljavljana bolj natančna opredelitev zneskov, ki se v pokojninsko osnovo ne vštevajo, vezana pa je na namen posameznega izplačila. Tudi sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 - ZPIZ/99) določa, da se prejemki v obliki delnic, obveznic in drugih vrednostnih papirjev ne vštevajo v pokojninsko osnovo. Tožena stranka vztraja pri utemeljitvi odločbe št. 181-13030/97-SJ z dne 7.7.1997 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da novela 46. člena ni pomenila zgolj natančnejšo opredelitev zneskov, ki se v pokojninsko osnovo ne vštevajo, kot to v pritožbi navaja tožena stranka. Po mnenju tožeče stranke je točna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka sploh ni ugotavljala, ali so bili poračuni plač v letu 1995 obračunani skladno z merili in osnovami za delitev plač, temveč je le pavšalno ugotovila, da gre za prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo. Nerazporejeni dobiček je bil izplačan kot poračun plače, zaradi česar je bilo potrebno odvesti vse davke in prispevke. Dejstvo, da delavci zneska, ki ustreza poračunu plače, od katerega so bili odvedeni vsi prispevki, niso prejeli, temveč je bil ta porabljen za odkup lastniških deležev, ne pomeni, da gre za prejemke, ki so navedeni v 46. členu ZPIZ/92. Še zlasti neutemeljena pa je navedba tožene stranke, ki se sklicuje na sklep upravnega odbora, kajti navedeni sklep je interni akt tožene stranke, s katerim ta ne more spremeniti zakonskih določb, prav tako pa ne more ustvarjati obvezne razlage določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 45/95 - ZME) toženi stranki daje pooblastilo, da v revizijskem postopku med drugim tudi ugotovi pravilnost podatkov o plačah oz. osnovah in nadomestilih plač, ki so podlaga za ugotovitev pokojninske osnove. Skladno s 1. odst. 34. člena ZME se pravilnost podatkov ugotavlja glede na predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V predmetni zadevi je revizor preverjal, ali so bili obrazci M-4 za leto 1995 pravilno izpolnjeni. Pri tem je ugotovil, da je podjetje po zaključnem računu iz leta 1992 ugotovilo dobiček ter ga zadržalo v podjetju kot nerazporejeni dobiček in ga obrestovalo do leta 1995, da ne bi izgubljal na vrednosti. V letu 1995 pa so se ob lastninskem preoblikovanju podjetja odločili, da bodo nerazporejeni dobiček iz leta 1992 razdelili kot poračun plače za leto 1995 pri tistih delavcih, ki so podpisali pismene izjave, da so pripravljeni sodelovati pri lastninjenju podjetja.

Glede na to, da naj bi bila sporna izplačila v letu 1995, je potrebno pravilnost podatkov presojati po določbi 4. alinee 46. člena ZPIZ/92, ki je veljala do 22.2.1996 in kjer je bilo določeno, da se za izračun pokojninske osnove ne štejejo prejemki, izplačani delavcem mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač (delnice, obveznice, boni, prejemki zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev in drugo). Torej je za vprašanje pravilnosti vnešenih podatkov v obrazec M-4 pomembna ugotovitev, ali je šlo za izplačila, ki so bila delavcem izplačana po osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke (plače) po takratnih pravnih predpisih. Omenjenega pa tožena stranka v predsodnem postopku ni ugotavljala, temveč je svojo odločitev utemeljevala zgolj glede oblike izplačila (vrednostni papirji) in pa po kriteriju njihove porabe (lastninsko preoblikovanje). Glede sklicevanja tožene stranke na določbo 4. alinee 46. člena novele ZPIZ/92, ki naj bi natančneje opredelila obliko izplačil, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bila omenjena določba predmet ustavne presoje. Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-392/98 z dne 10.7.2002 odločilo, da je prej citirana določba v delu, ki se je nanašala na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z ustavo. Pri tem je posebej poudarilo, da pripisovanje drugačne narave plači zgolj zaradi njenega načina porabe, nasprotuje načelom uresničevanja lastninske pravice.

Razen tega pritožbeno sodišče še poudarja, da bi morala odločba tožene stranke, ki je bila predmet sodne presoje, vsebovati konkretne podatke o zneskih, ki jih je potrebno vnesti v obrazec M-4/M-8, kajti ZME v 38. členu toženi stranki nalaga, da po pravnomočnosti odločbe iz 36. člena ZME po uradni dolžnosti vnese v matično evidenco podatke iz odločbe. V predmetni zadevi pa niti izrek odločbe, niti zapisnik revizorja, na katerega se sklicuje odločba, prej navedenih podatkov, ne vsebujeta.

Glede na to, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, je bila odločitev prvostopnega sodišča, kot izhaja iz izpodbijane sodbe pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.