VDSS VDS sodba Pdp 920/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavita prvostopenjski sklep tožene stranke z dne 23.7.2001 in drugostopenjski sklep z dne 21.8.2001, in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 23.7.2001, temveč mu je trajalo do 31.7.2001 ter mu je v posledici tega tožena stranka dolžna plačati za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vsa prikrajšanja oz. plače in nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače oz. nadomestila do plačila, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in plačati predpravdne stroške v višini 24.576,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.8.2001 dalje do plačila, ter mu povrniti povzročene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. V pritožbi navaja, da ima sodba bistvene kršitve določb postopka (ki jih ne opredeli) in da sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah oz. da so le-ti nejasni. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožena stranka sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi sporazuma antidatirala, poslala pa ga je šele po prejetem preklicu s strani tožnika. Posledično je zmotno uporabljeno materialno pravo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se je tožbeni zahtevek glasil na razveljavitev prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožene stranke. Gre za ugotovitveni odločbi o prenehanju delovnega razmerja izdani na podlagi 2. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93), ki pa imata podlago v pisnem sporazumu med strankama z dne 16.7.2001. Kunstitutivni akt, na podlagi katerega je tožniku delovno razmerje prenehalo, je sklenjeni sporazum. Izpodbijano odločbo je zato mogoče presojati le glede morebitne neskladnosti sporazuma. Tožnik je že v tožbi dejansko izpodbijal tudi sporazum o prenehanju delovnega razmerja z navedbami o tem, da je bila njegova izjava za sporazumno prenehanje delovnega razmerja dana pod vplivom grožnje s strani direktorja tožene stranke (to je storil v roku, ki ga določa 117. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, Ur. l. RS, št. 88/99). Bistvena nesporna ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je tožnik z dne 16.7.2001 lastnoročno napisal in podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja z istim dnem. Direktor tožene stranke je njegovo ponudbo sprejel in to potrdil s svojim podpisom o sporazumu. Sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je 23.7.2001 izdala tožena stranka, in ki ga tožnik izpodbija s tožbo, je le dekleratornega značaja, saj je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma. Po določbi 38. čl. ZOR namreč ponudba pogodbe (sporazuma) veže ponudnika, če je dana v obliki kot jo zahteva zakon. Ker 2. tč. 1. odst. 75. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - Ur. l. RS, št. 42/2002) oz. 2. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR predvideva pisen sporazum, mora biti ponudba pisna. Po določbi 1. odst. 39. čl. ZOR je ponudba sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da je ponudba sprejeta in takrat je pogodba (sporazum) sklenjena. Glede na nesporno ugotovljena dejstva se je v konkretnem primeru to zgodilo 16.7.2001, ko je direktor podpisal sporni sporazum, zato so pritožbene navedbe o tem, kdaj je tožnik preklical svojo izjavo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja oz. kdaj je ta izjava prispela do tožene stranke, za obstoj tega dogovora sporazuma nerelevantna. Drugi odstavek 36. čl. ZOR namreč določa, da lahko ponudnik (tožnik) ponudbo prekliče samo, če je naslovnik (tožena stranka) prejel preklic preden je prejel ponudbo ali sočasno z njo, kar pa se v konkretnem primeru nesporno ni zgodilo (tožnik je izjavo o preklicu napisal šele 21.7.2001, sporazum pa je bil sklenjen 16.7.2001). Odločba sodišča prve stopnje temelji tudi na ugotovitvi, da predlagateljev predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja z dne 17.6.2001 ni bil obremenjen z napakami volje, kar bi imelo za posledico njegovo neveljavnost. Ugotovitve o dejanskem stanju v zadevi kažejo, da je njegov predlog šteti za izjavo pravnorelevantne volje za prenehanje delovnega razmerja, ki je bila podana svobodno. Pritožbeno sodišče pripominja, da uvedba kazenskega oz. disciplinskega postopka, o čemer je bilo govora pred sklenitvijo sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ne pomeni nedopustne grožnje. Tožnik se je med možnostjo uvedbe disciplinskega postopka in prenehanja delovnega razmerja na lastno željo odločil za tisto možnost, ki se mu je zdela v dani situaciji ugodnejša. Glede na navedene ugotovitve je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče izpodbijane sodbe, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke zakoniti, saj sta bili sprejeti na podlagi veljavno sklenjenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo tudi, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta za rešitev spora ni bil potreben (165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP).