VDSS VDS sklep Psp 292/2001

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v sporu zaradi višine denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu razsodilo tako, da je tožnikov zahtevek za odmero višjega nadomestila plače kot neutemeljen zavrnilo, hkrati pa razveljavilo odločbi tožene stranke št. 25-0550.560 z dne 8.4.1999 in št. I-550.560 z dne 15.6.1999 in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Citirano sodbo izpodbija tožnik. Laično pojasnjuje, da se je pritožil le zaradi višine denarnega nadomestila, ki mu ga je odmeril toženec z odločbo z dne 8.4.1999 in 15.6.1999, saj mu ni doslej nihče pojasnil, zakaj so bile pri odmeri navedene denarne dajatve upoštevane le plače iz leta 1966 do 1967. Sicer pa v nadaljevanju obširno pojasnjuje razloge za prenehanje delovnega razmerja kot invalidu III. kategorije, prenehanje opravljanja samostojne dejavnosti in poudarja, da ni postopal namerno v nasprotju z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju kot obrazlaga sodišče, ko nalaga toženemu zavodu razčiščevanje dejstev v smeri, ali so sploh izpolnjeni pogoji za priznanje denarne dajatve.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi gre za spor zaradi višine nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je priznala in od 11.10.1998 dalje tožniku - invalidu III. kategorije zaradi posledice nesreče pri delu, z odločbo št. 25-0550.560 z dne 8.4.1999 odmerila tožena stranka v višini 47.695,75 SIT s poznejšimi uskladitvami. Z izpodbijano sodbo je tožnikov zahtevek na odmero višje denarne dajatve sicer kot neutemeljen zavrnjen, hkrati pa kot nezakoniti razveljavljeni odločbi toženca, ter zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje z napotili, da ugotovi, ali so sploh izpolnjeni pogoji za priznanje obravnavanega nadomestila. Takšen izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju, z razveljavitvijo izpodbijanih upravnih odločb in vrnitvijo zadeve v ponovno upravno odločanje z napotilom ugotavljanja ali so izpolnjeni pogoji za priznanje denarnega nadomestila pa kršeno načelo prepovedi reformatio in peius. Sodišče sicer v socialnih sporih, kadar presoja zakonitost odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje glede na 34. člen v zvezi s 23. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) ni vezano na tožbeni zahtevek, kar pa ne pomeni, da bi smelo odločati v škodo stranke, ki uveljavlja sodno varstvo pravic. Glede na 2. odst. 35. člena ZDSS namreč stranka zaradi vložitve tožbe ne sme priti v slabši položaj, kot je določen z dokončno odločbo pristojnega nosilca zavarovanja. Ker je v predmetni zadevi podano prav takšno procesno stanje in zaradi absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), ko je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi, izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo sodišče presodilo zakonitost izpodbijanih odločb toženca le v obsegu sporne višine že priznanega nadomestila plače za čas čakanja za zaposlitev na drugem ustreznem delu, in se tedaj opredelilo tudi do materialnopravnega naziranja pritožnika glede zakonitosti oblikovane pokojninske osnove iz 125. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), od katere je bilo odmerjeno.