VSL sklep I Cp 3325/2005

1.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni
tako, da se:
- odločitev sodišča prve stopnje v prvem odstavku 1./I. točke izreka,
v prvem odstavku 2./I. točke izreka ter v 3./I. točki izreka, kolikor
se ta nanaša na motilno dejanje, opisano v prvem odstavku 1./I. točke
izreka, (tj. v celoti glede motilnega ravnanja izkopa cvetlic in
razkopa zemlje) razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne;
- odločitev sodišča prve stopnje v drugem odstavku 1./I. točke izreka
in v drugem odstavku 2./I. točke izreka glede G.. d.o.o. razveljavi;
- odločitev sodišča prve stopnje v drugem odstavku 2./I. točke izreka
glede Petra B., Antona B. in Ane B. razveljavi; - odločitev sodišča
prve stopnje v 4./I. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka
krije svoje stroške postopka.
2.V preostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v
nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.
3.Tožniki so dolžni tožencem povrniti 34.250,00 SIT stroškov
pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 16.03.2005, opr.

št. I P 1213/02-44, ugotovilo, da je Ivan B. motil tožnike v posesti

zemljišča parc. št. 110/4 pred stanovanjsko hišo (desno ob vhodu), s

tem, ko je dne 13.03.2002 med 13. in 14. uro z motiko izkopal cvetoče

marjetice in trobentico, ki jih je tja zasadila druga tožnica, in s

tem, ko je dne 18.03.2002 okoli 16. ure na istem mestu razkopal

zemljo, ki jo je poravnala druga tožnica, in tožnikom zagrozil, da bo

to ponovno storil, če bodo tožniki še zasadili cvetlice ter s tem

tožnikom preprečil uporabo tega dela zemljišča (prvi odstavek 1./I.

točke izreka). Sodišče je tožencem naložilo, da morajo tožnikom

dopustiti uporabo tega zemljišča ter urejanje in tudi zasajanje

cvetlic (prvi odstavek 2./I. točke izreka). Nadalje je sodišče z

izpodbijanim sklepom ugotovilo, da Ivan B. in Jure B. (podrejeno

G.. d.o.o.) motita tožnike v posesti nepremičnin parc. št 110/3,

parc. št. 111/1 in tistega dela parc. št. 110/4, ki so ga tožniki do

sedaj imeli v posesti, s tem, da sta dne 17.03.2002 okoli 16. ure

neposredno po mejni črti med parcelama 110/3 in 110/4 ter po mejni

črti med parcelama 111/1 in 110/4 postavila žično ograjo tako, da sta

v tla zabila več kovinskih cevi, ki segajo približno meter nad

zemljiščem in med njimi napeljala žico, prehod med žično ograjo in

zidom stanovanjske hiše pa sta zabila z leseno ograjo ter sta s tem

zaprla do tedaj prost prehod iz parcele 110/3 in parcele 111/1 na del

parcele 110/4, ki je bil v posesti tožnikov kot zelenjavni vrt,

tlakovana pot in peščeno dvorišče, z leseno ograjo pa zaprla edino

zunanjo pot za dostop na parcele 110/3 in 111/1, ki z ulice Gola Loka

poteka neposredno ob zahodni strani stanovanjske hiše tožnikov do

navedenih parcel (drugi odstavek 1./I. točke izreka). Sodišče je

tožencem naložilo, da so dolžni takoj, najkasneje pa v roku 24 ur,

vzpostaviti prejšnje posestno stanje nepremičnin tako, da odstranijo

kovinske cevi in med njimi napeto žico ter odstranijo leseno ograjo,

ki zapira prehod (drugi odstavek 2./I. točke izreka). V 3./I. točki

izreka je sodišče prve stopnje glede obeh motilnih dejanj toženvem

prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v

posest tožnikov, in sicer pod grožnjo denarne kazni v višini

250.000,00 SIT za vsako posamezno dejanje motenja posesti. V 4./I.

točki izreka je sodišče prve stopnje tožencem naložilo, da tožnikom

povrnejo njihove pravdne stroške v višini 218.000,00 SIT, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2005 dalje, v roku 8 dni pod

izvršbo. V točki II. izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da

ostane sklep o začasni odredbi zaradi umika ugovora v celoti v

veljavi.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se po svoji pooblaščenki

pravočasno pritožujejo toženci, ki navajajo, da je sodišče prve

stopnje na prvem naroku ugotovilo, da je prvotni toženec umrl in bodo

v to pravdo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vstopili njegovi

dediči. Čeprav tožniki vse do konca postopka niso pravilno označili

tožencev, je sodišče v 1. točki izreka odločilo, da je pokojni

toženec motil tožnike z izkopom cvetlic, medtem ko je v 2. točki

sedanjim tožencem naložilo, da morajo dopustiti tožnikom uporabo

zemljišča pred stanovanjsko hišo ter njegovo urejanje. Sodišče je s

tako odločitvijo preseglo naracijo tožbe, poleg tega pa zahtevek ni

sklepčen. Nadalje navajajo, da tožniki niso imeli mirne in nemotene

posesti na tem delu nepremičnin že od avgusta 2001. Navedeno velja

tudi glede kovinskih količkov in ograje, ki jo je postavil pokojni,

odstraniti pa jo morajo sedanji toženci. Iz fotografij, ki so jih

vložili v spis tožniki, je razvidno, da je pravni prednik tožnikov

(Vladimir K.) z betonskimi ploščicami razmejil svojo lastnino od

sosednje. Po smrti Vladimirja K. tožniki spornega zemljišča niso več

imeli v posesti, kar dokazuje tudi dejstvo, da na naslovu Gola Loka

ni nihče živel niti ni bil tam prijavljen za bivanje. Intenzivneje so

tožniki nepremičnino pričeli uporabljati takrat, ko so toženci kupili

sosednjo nepremičnino, vendar le do avgusta 2001, ko se je zgodilo

prvo motenje. Sicer pa se je sodišče z ogledom lahko samo prepričalo,

da je bil sporni del zemljišča že v času pred prvim motenjem zaraščen

in neurejen, kar je razvidno tudi iz fotografij. Posesti tožniki niso

mogli dobiti, četudi so si jo skušali vzeti na skrivaj, ko tožencev

ni bilo doma. Nadalje navajajo, da se ne strinjajo z odločitvijo

sodišča, kjer naj bi bil kot motilec in zavezanec za vrnitev v

prejšnje stanje naveden tudi G.. d.o.o., saj tožniki niso niti

dokazovali, da naj bi posest motil G... Navajajo še, da je sodišče

kljub temu, da je tretji tožnik ob zaključku svojega zaslišanja jasno

povedal, da imajo v hišo prost in neoviran dostop, ugotovilo, da

tožniki imajo ekonomski interes. Glede motenja zelenjavnega vrta pa

tožniki navajajo, da tudi tega dela posesti tožniki vse od avgusta

2001 niso imeli v posesti. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve

stopnje ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče sledilo izpovedbam

tožnikov bolj kot izpovedbam tožencev. Prav tako se ne strinjajo s

stališčem prvostopenjskega sodišča, da je za posest bistveno, da ima

posestnim vedno, kadar to hoče, možnost stvar uporabljati, jo uživati

in z njo razpolagati, saj ni mogoče ugotoviti, naj kaj se to stališče

nanaša oziroma katero svojo odločitev je sodišče na tako stališče

oprlo. V zvezi z ekonomskim interesom tožniki še navajajo, da sodišče

ni pojasnilo, v čem naj bi bil ta njihov ekonomski interes. Vendar v

tem sporu sploh ne gre za ekonomski interes, temveč željo tožnikov,

da si pridobijo brezplačno uporabo tujega zemljišča. Toženci so jim

večkrat ponudili v odkup del zemljišča, vendar tožniki na tak predlog

niso pristali. Navajajo še, da je sodišče pojasnilo, da se prepovedni

in restitucijski del izreka glasi na dediče prvotnega toženca, ker je

ta med postopkom umrl, toženci pa menijo, da je to narobe, saj niso

bili dediči tisti, ki so motili tožnike. Tožniki izpodbijajo tudi II.

točko izreka sklepa, saj je po njihovem mnenju odločitev sodišča

nepotrebna. Umik so podali zaradi ekonomičnosti postopka, če pa

sodišče meni, da je začasna odredba potrebna, potem preklicujejo

umik. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi

ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno, da

izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožniki

so na pritožbo odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Področje stvarnega prava ureja Stvarnopravni zakonik (Ur. list RS,

št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), ki v prehodni določbi 268. člena

določa, da se vsi postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega

zakona, zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če ta

zakon določa drugače. V predmetni zadevi je bila tožba vložena

08.04.2002, SPZ pa je pričel veljati 01.01.2003, zato je za odločanje

o tej zadevi treba uporabiti določbe (tedaj veljavnega) Zakona o

temeljnih lastninskih razmerjih (Ur. list SFR-J, št. 6-88/80, s

kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZTLR).

V skladu s 75. členom ZTLR ima vsak posestnik stvari (in pravice)

pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti, sodišče pa

daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri

tem se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in

dobrovernost posestnika (1. odstavek 78. člena ZTLR).

Tožniki so s tožbo zahtevali, naj sodišče ugotovi obstoj dveh

motilnih dejanj, in sicer prvič, izkopa trobentic in marjetic ter

razkopa zemlje, ter drugič, postavitve žične in lesene ograje.

O izkopu cvetlic in razkopu zemlje

Tožniki so zatrjevali, da je pokojni toženec motil tožnike v posesti

zemljišča parc. št. 110/4 pred stanovanjsko hišo (desno ob vhodu), s

tem, ko je dne 13.03.2002 med 13. in 14. uro z motiko izkopal cvetoče

marjetice in trobentico, ki jih je tja zasadila druga tožnica, in s

tem, ko je dne 18.03.2002 okoli 16. ure na istem mestu razkopal

zemljo, ki jo je poravnala druga tožnica, in tožnikom zagrozil, da bo

to ponovno storil, če bodo tožniki še zasadili cvetlice ter s tem

tožnikom preprečil uporabo tega dela zemljišča. Sodišče prve stopnje

je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožbeni zahtevek

utemeljen. Pritožbeno sodišče, ki sicer ne dvomi v pravilnost

ugotovljenega dejanskega stanja, pa ocenjuje, da je treba tak tožbeni

zahtevek iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju te

obrazložitve, zavrniti.

Pojem posesti je opredeljen v ZTLR, in sicer gre tudi tu (kot pri

lastninski pravici in stvarnem pravu nasploh) za razmerje med ljudmi

glede stvari, pri posesti pa je bistveni element neposredna dejanska

oblast nad stvarjo (prvi odstavek 70. člena ZTLR). Posestno varstvo

pomeni varovanje posestnika pred neupravičenimi in samovoljnimi

posegi v njegovo posest, postopek pa je prilagojen njegovemu namenu,

tj. čim hitrejši, učinkoviti in ekonomični ureditvi posestnega spora,

ki bo obveljala, dokler se v rednem postopku - petitorni pravdi - ne

odloči o sporni pravici. Pri odločanju o upravičenosti zahtevka za

posestno varstvo je potrebno vselej upoštevati tudi ekonomski interes

posameznika (posestnika), zato vsaka neznatna sprememba dejanskega

stanja ne more pomeniti obenem tudi motenja posesti. V kolikor

posestnik nima ekonomskega interesa, je lahko sporna tudi zahteva po

pravnem varstvu posesti, zato je potrebno upoštevati vse okoliščine

primera, pri čemer je potrebno paziti, da zahtevki za posestno

varstvo ne preidejo v šikaniranje. Posestno varstvo torej ni

vseobsegajoče, temveč je omejeno, nenazadnje tudi z mejami,

začrtanimi v drugem odstavku 4. člena ZTLR. Slednje predstavlja eno

temeljnih načel stvarnega prava, po katerem se prepoveduje tako

izvrševanje stvarnopravnih pravic in posesti, ki bi bilo v nasprotju

z namenom, zaradi katerega so bile z zakonom ustanovljene ali

priznane, ali v nasprotju z moralo. O tem vprašanju je stališče že

večkrat zavzela sodna praksa (glej npr. sklepe Višjega sodišča I Cp

1496/1998, I Cp 1925/1999 in I Cp 476/2000).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje pri presoji

utemeljenosti (tega dela) tožbenega zahtevka, kljub temu da so

toženci tekom postopka na to večkrat opozorili, ni ukvarjalo z

vprašanjem ekonomskega interesa tožnikov. Posestno varstvo

predstavlja namreč predvsem varstvo ekonomskega interesa posestnika,

zato se mora sodišče, ko presoja, ali pomeni uveljavljani zahtevek

takšno izvrševanje posestne zaščite, zaradi katerega je posest po

ZTLR zaščitena, ukvarjati z vprašanjem ekonomskega interesa.

Ugotovitev je pomembna zato, ker vsaka sprememba dejanskega stanja,

kot rečeno, ne pomeni motenja ali odvzema posesti, saj naj bi sodišča

varovala posest le v primerih, ko obstajajo za tako varstvo

utemeljeni razlogi, kar pomeni, da mora biti podana taka sprememba,

ki nima le pravnega, temveč tudi ekonomski in praktičen pomen. Da

neko dejanje pomeni motenje posesti, mora predstavljati upošteven

poseg v posest, kar je delno dejansko, delno pa pravno vprašanje, ki

ga je potrebno rešiti v vsakem konkretnem primeru posebej. Pritožbeno

sodišče, kot je bilo že povedano, ne dvomi v pravilnost ugotovljenega

dejanskega stanja, vendar ocenjuje, da takemu tožbenemu zahtevku ni

mogoče nuditi posestnega varstva.

Po presoji vseh okoliščin primera se upira, da bi sodišče tožnikom

nudilo posestno varstvo, saj ji je v obstoječem posestnem stanju z

dejanjem (pokojnega) toženca nastala le neznatna sprememba, kar

nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da tožbeni zahtevek ne vsebuje

dajatvenega dela na vzpostavitev prejšnjega stanja. Dejstvo je, da je

bil poseg neznaten (izkop marjetic in trobentice ter razkop zemlje),

to pa po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za sklep, da tožniki

nimajo ekonomskega interesa za posestno varstvo. Nasprotna odločitev

bi pomenila, da je posest varovana vselej in pred vsakokratnimi

posegi, kar bi bilo v nasprotju s temeljnim načelom iz drugega

odstavka 4. člena ZTLR. Po obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno

uporabilo materialno pravo (4. točka prvega odstavka 358. člena

Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno

prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), zato je bilo treba pritožbi

tožencev v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v tem delu ugoditi in

izpodbijani sklep (v prvem odstavku 1./I. točke in 2./I. točke izreka

ter v 3. točki izreka, kolikor se ta nanaša na motilno dejanje iz

1./I. in 2./I. točke izreka) spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek

v tem delu (glede motilnega dejanja izkopa cvetlic in razkopa zemlje)

zavrne.

O postavitvi žične in lesene ograde

Tožniki so z drugim delom tožbenega zahtevka zahtevali, naj sodišče

ugotovi, da (pokojni) Ivan B. in Jure B. (podrejeno G.. d.o.o.)

motita tožnike v posesti nepremičnin parc. št 110/3, parc. št. 111/1

in tistega dela parc. št. 110/4, s tem, da sta dne 17.03.2002 okoli

16ure neposredno po mejni črti med parcelama 110/3 in 110/4 ter po

mejni črti med parcelama 111/1 in 110/4 postavila žično ograjo tako,

da sta v tla zabila več kovinskih cevi, ki segajo približno meter nad

zemljiščem in med njimi napeljala žico, prehod med žično ograjo in

zidom stanovanjske hiše pa sta zabila z leseno ograjo ter sta s tem

zaprla do tedaj prost prehod iz parcele 110/3 in parcele 111/1 na del

parcele 110/4, ki je bil v posesti tožnikov kot zelenjavni vrt,

tlakovana pot in peščeno dvorišče, z leseno ograjo pa zaprla edino

zunanjo pot za dostop na parcele 110/3 in 111/1, ki z ulice Gola Loka

poteka neposredno ob zahodni strani stanovanjske hiše tožnikov do

navedenih parcel.

Za ta del tožbenega zahtevka pa je tožnikom treba priznati ekonomski

interes, ki so ga tožniki pojasnili kot dostop do glavnega plinskega

ventila ter dostop na vrt, prav tako pa dejanja tožencev ni mogoče

opredeliti kot neznaten poseg v posest tožnikov. Na tem mestu velja

zato zavrniti pritožbeni očitek tožencev, češ da tožniki nimajo

ekonomskega interesa, ker lahko dostopajo po drugi poti. Postopek v

sporih zaradi motenja posesti namreč izključuje razpravljanje o

pravici do posesti in posledično tudi o potrebi po posesti (ne gre

postopek za postopek za določitev nujne poti!), temveč je ključno le,

ali je s protipravnim ravnanjem motilca nastalo takšno stanje, ki

posestniku onemogoča izvrševanje posesti v dotedanjem obsegu.

Pritrditi gre torej stališču prvostopenjskega sodišča, da je za

ugoditev tožbenemu zahtevku dovolj, da tožniki dokažejo (dokazno

breme je namreč na njih), da imajo nepremičnino v posesti vedno,

kadar to hočejo. Pritožbene navedbe tožencev, ki grajajo dokazno

oceno sodišča prve stopnje, niso utemeljene, saj je sodišče prve

stopnje le-to oblikovalo izčrpno in prepričljivo, pritožbeno sodišče

pa jo v celoti sprejema. Na podlagi izvedenih dokazov (tudi izpovedb

tožnikov) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniki dokazali

posest sporne nepremičnine pred motenjem, zavrnitev navedb tožencev

(in njihovih dokazov - torej njihovih izpovedb) pa je logična

posledica.

Utemeljeno pa toženci v pritožbi očitajo sodišču prve stopnje, da je

nepravilno odločilo, da je motilno dejanje (skupaj s sedaj prvim

tožencem) storil pokojni toženec, medtem ko se restitucijski in

prepovedni del izreka izpodbijanega sklepa glasita na drugega in

tretjega toženca ter četrto tožnico, ki pa niso motilci, temveč le

dediči pokojnega motilca. Odločitev prvostopenjskega sodišča bi bila

pravilna le, če bi tožniki po smrti prvotnega toženca tožbo popravili

tako, da bi namesto pokojnega toženca navedli njegove dediče. Zato je

pravilna odločitev v ugotovitvenem delu zahtevka, da sta motilno

dejanje storila pokojni toženec in sedaj prvi toženec Jure B. (ta del

tudi skladen s postavljenim tožbenim zahtevkom), ni pa pravilno, da

se restitucijski in prepovedni del izreka izpodbijanega sklepa

glasita tudi na tiste dediče prvotnega toženca, ki obenem niso bili

motilci, tj. na Petra, Antona in Ano B., ker je sodišče v tem obsegu,

kot pravilno v pritožbi opozarjajo toženci (3. odstavek 350. člena

ZPP), prekoračilo tožbeni zahtevek, saj ga tožniki nikoli niso

postavili. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožencev v skladu z

določbo 357. člena ZPP v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve

stopnje v drugem odstavku 2./I. točke izreka razveljavilo, kolikor se

nanaša na Petra B., Antona B. in Ano B..

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je nepravilna odločitev

sodišča prve stopnje v delu, kjer se izrek nanaša na G... d.o.o.

Tožniki so namreč postavili podredni tožbeni zahtevek tudi zoper G...

d.o.o. in navedli, da so to storili zato, ker se toženca (pokojni

toženec in sedanji prvi toženec) nista hotela izjasniti, v kakšem

svojstvu sta storila motilno dejanje. Tožniki so tožbeni zahtevek

oblikovali takole: "Toženca Ivan B. in Jure B. (podrejeno G..

d.o.o.)...". S tako oblikovanim tožbenim zahtevkom so postavili t. i.

subjektivni kumulativni tožbeni zahtevek (1. odstavek 192. člena

ZPP), kar pomeni zahtevo tožnikov, naj se ugodi tožbenemu zahtevku

proti naslednjemu tožencu (konkretno G.. d.o.o.) le, če bi bil

pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden

pred njim (konkretno proti Ivanu B. in Juretu B.). Ker je pa je bilo

primarnemu tožbenemu zahtevku zoper Ivana B. in Jureta B. ugodeno, je

s tem odpadla zahteva tožnikov za odločanje o podrejenem zahtevku

(takega zahtevka tudi ni treba zavrniti, kar je že dolgoletno

stališče sodne prakse in pravnih teoretikov). Sodišče prve stopnje je

s tem, ko je ugodilo tako primarnemu in podrednemu tožbenemu

zahtevku, le-tega prekoračilo (podredni zahtevek namreč pomeni, naj

sodišče odloča o njem le, če bo primarni pravnomočno zavrnjen), zato

je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 357. člena ZPP pritožbi

tožencev tudi v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v

drugem odstavku 1./I-. točke izreka in v drugem odstavku 2./I. točke

izreka, kolikor se nanaša na G.. d.o.o., razveljavilo.

V preostalem je pritožbeno sodišče, kot izhaja iz zgoraj

obrazloženega, pritožbo tožencev v skladu z določbo 2. točke 365.

člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem

delu potrdilo. Po odločitvi pritožbenega sodišča je torej pravnomočno

ugodeno tožbenemu zahtevku tožnikov v ugodilnem delu zoper toženca

Ivana B. in Jureta B., medtem ko se restitucijski in prepovedni del

izreka sklepa sodišča prve stopnje nanaša zgolj na prvega toženca,

Jureta B. (seveda vse skupaj le glede motilnega dejanja postavitve

žične in lesene ograde).

O odločitvi, da sklep o začasni odredbi ostane v celoti v veljavi

Sodišče prve stopnje je na predlog tožnikov izdalo sklep o začasni

odredbi, zoper katerega so toženci vložili ugovor, ki pa so ga

kasneje umaknili. Sodišče je v II. točki izreka izpodbijanega sklepa

ugotovilo, da zaradi umika ugovora sklep o začasni odredbi ostane v

celoti v veljavi. Strinjati se je mogoče s stališčem tožencev, ki ga

navajajo v pritožbi, da je ugotovitvena odločitev sodišča, da sklep

ostane v veljavi nepotrebna (izrek bi se pravilno glasil, da se umik

vzame na znanje), saj je sklep o začasni odredbi postal pravnomočen s

trenutkom, ko so toženci umaknili ugovor, vendar sodišče prve stopnje

s tako odločitvijo ni z ničemer poseglo v pravice tožencev, zato so

njihove pritožbene navedbe neutemeljene.

Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje

Odločitev pritožbenega sodišča je v skladu z določbo 2. odstavka 165.

člena ZPP terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka, ki so

pravdnima strankama nastali pred sodiščem prve stopnje (4./I. točka

izreka izpodbijanega sklepa). Ker je pravnomočno odločeno, da je

tožeča stranka s tožbenim zahtevkom glede enega motilnega dejanja

uspela, glede drugega pa propadla, je pritožbeno sodišče na podlagi

določbe 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije

svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

Ker so toženci s pritožbo uspeli doseči zavrnitev tožbenega zahtevka

glede enega motilnega dejanja (kar po oceni pritožbenega sodišča

obsega približno polovico celotnega tožbenega zahtevka), je

pritožbeno sodišče ločeno odločilo o stroških pritožbenega postopka,

ki so z vložitvijo pritožbe nastali tožencem. Toženci so priglasili

375 točk za sestavo pritožbe, kar ob vrednosti točke 110 SIT znaša

41.250,00 SIT, povečano za 20% DDV pa 49.500,00 SIT, ter sodno takso

v višini 19.000,00 SIT, skupaj torej 68.500,00 SIT. Ob polovičnem

uspehu pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v skladu z določbo

2odstavka 154. člena ZPP odločilo, da so tožniki dolžni povrniti

tožencem 34.250,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.