VSC sklep in sodba PRp 8/2005

Ob pritožbi obdolženca se izpodbijana sodba o prekršku v tč. 3 izreka spremeni po uradni dolžnosti tako, da izrek v tem delu poslej glasi:
Proti obd. M. A.,
se postopek zaradi prekrška po I. odst. 59. čl. ZVCP - 1, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 13.6.2005 ob 14.55 uri vozil tovorno vozilo reg. št. ... po regionalni cesti I II, št. ... izven naselja L. in na vozilu ni imel brezhibne predpisane opreme, saj zadnji levi pnevmatiki na tovornem vozilu nista bili enakih znamk, ena je bila J. S. ..., druga pa D. SP, zadaj desno pa D. SP I ...,
na podlagi 1. tč. I. odst. 136. čl. ZP - 1
ustavi,stroški postopka na podlagi IV. odst. 144. čl. ZP - 1 v tem delu bremenijo proračun;
sklenilo:
Ob pritožbi obdolženca se izpodbijana sodba o prekršku v tč.1 izreka razveljavi po uradni dolžnosti, v tč. 2 izreka pa se razveljavi in se v tem obsegu ugodi pritožbi obdolženca ter se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obdolženec spoznan za odgovornega za prekrške, navedene v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila enotna globa 60.000,00 SIT za dva prekrška, za tretji prekršek pa je bil obdolžencu izrečen opomin.

Proti taki sodbi o prekršku se pravočasno pritožuje obdolženec in navaja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, da pnevmatike niso v nobeni zvezi s prometno nesrečo, opisuje olajševalne okoliščine, ki bi jih bilo potrebno upoštevati ter pojasnjuje, zakaj je odpeljal s kraja dogodka.

Ob pritožbi obdolženca je moralo pritožbeno sodišče poseči v izpodbijano sodbo o prekršku po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da so bile v postopku na prvi stopnji v škodo obdolženca kršene materialne določbe ZP iz 1. tč. 156. čl. ZP - 1. Izrek izpodbijane sodbe o prekršku v tč. 3 vsebuje namreč le abstraktni opis kršitve I. odst. 59. čl. ZVCP - 1, ki pa govori o brezhibnih predpisanih napravah ali predpisani opremi, razen naprav iz prejšnjega odstavka ali zimske opreme, ali če te ne delujejo brezhibno, v prejšnjem, to je v IV. odst. pa je predpisana globa za voznika, ki vozi v cestnem prometu vozilo, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev glede varstva okolja ali nima brezhibnih predpisanih naprav za upravljanje, naprav za ustavljanje, naprav za povezavo vlečnega in priklopnega vozila, pnevmatik ali tahografa ali če te ne delujejo brezhibno. Gotovo ni dvoma o tem, da je pravna opredelitev dejanja v pristojnosti prvostopnega sodišča, vendar pa je pravno opredelitev dejanja tudi potrebno utemeljiti v obrazložitvi sodbe o prekršku, česar pa prvostopno sodišče ni storilo in med drugim tudi ni pojasnilo, iz kakšnih razlogov neenaki znamki pnevmatik predstavljata opremo, ki ni brezhibna oz. predpisana. Tako si ni mogoče niti predstavljati dolžnostnega ravnanja voznika, dejanski stan prekrška pa pomeni dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrška, torej konkreten opis dejanja, pa naj bo to storitev ali opustitev. Tak konkreten opis mora vsebovati vse elemente, kot jih določa predpis o prekršku za posamezni prekršek. Poleg tako konkretno opisanega dejanja pa mora izrek sodbe o prekršku vsebovati tudi abstraktni opis dejanja iz predpisa o prekršku z navedbo zakonite označbe prekrška, kar predstavlja pravno oceno dejanja oz. pravno kvalifikacijo. V obravnavanem primeru obsega izrek izpodbijane sodbe o prekršku v 3. tč. le slednje, pa tudi to ne popolno, saj ne pojasni, na kakšni pravni podlagi je bil sprejet zaključek o tem, da neenaki znamki pnevmatik nista brezhibna in predpisana oprema, zaradi česar takšnega izreka tudi ni mogoče preizkusiti in bi bilo potrebno takšno sodbo o prekršku razveljaviti zaradi bistvene kršitve postopka, vendar pa je ob tem potrebno vzeti v obzir tudi določbo XI. odst. 163. čl. ZP - 1, ki vsebuje prepoved spremembe sodbe o prekršku v škodo obdolženca, to je tako imenovano reformatio in peius, če se je proti sodbi o prekršku pritožil samo obdolženec. Navedeno načelo namreč zavezuje sodišče, da v zvezi z reševanjem pritožbe v obdolženčevo korist ni mogoče spremeniti opisa prekrška tako, da bi se mu dodal kak nov znak, pa čeprav bi tak znak vseboval že tudi sam obdolžilni predlog, pri čemer obravnavani obdolžilni predlog takšnega opisa nima. Tako razveljavitev izpodbijane sodbe o prekršku v tem delu ne bi bila smotrna, saj načelo prepovedi reformatio in peius zavezuje tudi prvostopno sodišče. Ob izreku, kakršnega vsebuje izpodbijana sodba o prekršku v tč. 3 izreka pa je mogoče zaključiti, da je podana okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku iz 1. tč. I. odst. 136. čl. ZP, saj dejanje, kot je opisano v tč. 3 izreka izpodbijane sodbe, ni prekršek iz zgoraj navedenih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi VII. odst. 163. čl. ZP - 1 izpodbijano sodbo o prekršku v tč. 3 izreka spremenilo tako, da je postopek zaradi prekrška proti obdolžencu ustavilo in za stroške postopke v tem delu obremenilo proračun.

II.

Prav tako je moralo pritožbeno sodišče ob pritožbi obdolženca poseči v izpodbijano sodbo o prekršku v tč.. 1 izreka po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da je bila v postopku na prvi stopnji storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. tč. I. odst. 155. čl. ZP -1, saj je izrek sodbe o prekršku v tč. 1 nerazumljiv, ker ne vsebuje minimalnih zahtev iz I. odst. 138. čl. ZP - 1. Izrek izpodbijane sodbe, kot je opredeljen v tč. 1, namreč navaja le okoliščino, da je obdolženec s svojim ravnanjem povzročil prometno nesrečo I. kategorije, sodba o prekršku prvostopnega sodišča pa mora pri prekrških s povzročeno prometno nesrečo vsebovati tako natančen opis te prometne nesreče, da je na njegovi podlagi mogoča ocena, ali gre za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, ali ne, takšnega opisa konkretnega dejanskega stanju pa tč. 1 izreka izpodbijane sodbe o prekršku nima, zaradi česar izreka v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi IV. odst. 163. čl. ZP - 1izpodbijano sodbo o prekršku v tem delu razveljavilo po uradni dolžnosti in vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

V posledici tudi ni mogoče preizkusiti izreka pod tč. 2 izpodbijane sodbe o prekršku, saj je ta neposredno vezan na udeležbo pri prometni nesreči, za katero v obravnavanem primeru ni bilo mogoče ugotavljati, za katero kategorijo prometne nesreče je pravzaprav šlo in kakšno je v zvezi s tem dolžnostno ravnanje udeleženca, v tem primeru obdolženca, v zvezi s to prometno nesrečo glede na materialno določbo 135. čl. ZVCP - 1. Prvostopno sodišče je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo pritožbi obdolženca in izpodbijano sodbo o prekršku v tč. 2 izreka razveljavilo na podlagi IV. odst. 163. čl. ZP - 1 ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je izvršljiv le izrek sodbe o prekršku in če gre za stek, je potrebno uporabiti zakonska določila o steku, pri čemer se sankcije za posamezne prekrške najprej določijo, nato pa se izreče enotna sankcija. Prvostopno sodišče tudi ni izreklo oprostitve povprečnine, čeprav jo je v obrazložitvi pojasnjevalo, prav tako prvostopno sodišče ni obrazložilo, zakaj obdolžencu niso bile izrečene kazenske točke, kot so predpisane po uporabljeni kaznovalni določbi I. odst. 243. čl. ZVCP - 1.

V ponovnem postopku bo prvostopno sodišče odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti na ta način, da bo opredelilo konkretne znake prometne nesreče I. kategorije, nato pa bo temu ustrezno odločilo o prekršku po II. odst. 135. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa. Ob tem bo moralo prvostopno sodišče vzeti v obzir tudi določbe ZP - 1 o prepovedi reformatio in peius.

Ker je bila sodba o prekršku sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku delno spremenjena v obdolženčevo korist, mu ne bo potrebno plačati stroškov pritožbenega postopka.