VSL sodba I Cpg 364/2004

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati znesek 3.094.036.738,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2000 dalje do plačila, izgubljeni zaslužek za izgubljeni delovni čas v tem postopku od dneva vložitve tožbe v višini 75.000,00 SIT za en izgubljeni delovni dan ter stroške pravdnega postopka z obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 611.938,00 SIT z obrestmi.

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za odvzete delnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljevanju LB d.d.) v znesku 3.094.036.738,00 SIT z obrestmi ter izgubljenega zaslužka v znesku 75.000,00 SIT za en izgubljeni delovni dan v tem postopku z utemeljitvijo:

- da v kolikor se nanaša na dejanja B. S. ni utemeljen, ker je B. S.e samostojna pravna oseba in R. S. zanjo ne odgovarja,

- v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zastaral, ker je zastaranje začelo teči že 27.1.1993, z izdajo odločbe B. S. o uvedbi sanacijskega postopka v L. banki d.d. Ljubljana (v nadaljevanju Odločba o sanaciji; s pričetkom katerega je prešlo upravljanje na Agencijo za sanacijo bank in hranilnic - v nadaljevanju Agencija) oziroma najkasneje 28.7.1994, z izdajo ugotovitvene odločbe B. Slovenije o sanacijskem postopku v N. L.i banki d.d. Ljubljana (v nadaljevanju Nova LB d.d.; s katero je bil del poslovanja LB d.d. prenešen na N. LB d.d.).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila tožeči stranki takrat odvzeta upravljalska upravičenja, ki jih je imela do začetka sanacijskega postopka "na delnicah" LB d.d. ( pravilno "iz delnic") in da je že takrat vedela za povzročitelja škode, kot tudi za nastalo škodo.

Pritožnik (tožeča stranka) graja zaključke prvostopnega sodišča, češ da ne uveljavlja odškodninskega zahtevka zaradi odvzema upravljalskih upravičenj iz delnic LB d.d., temveč odškodnino zaradi odvzema premoženjskih pravic iz teh delnic, to je pravice do tržne vrednosti delnic, ki so ji bile odvzete in do dividende. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v svojih zaključkih sicer res govorilo le o upravljalskih upravičenjih tožeče stranke, pa je vendar iz konteksta celotne obrazložitve razbrati, da se je ukvarjalo tudi z materialnopravnimi podlagami za odvzem premoženjskih pravic iz spornih delnic in pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaral (kar bo obrazloženo v nadaljevanju).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po pravni naravi odškodninski zahtevek. Tožeča stranka je namreč zatrjevala vse elemente odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škodo, vzročno zvezo ter odgovornost oziroma krivdo tožene stranke). Trdila je, da je bila lastnica delnic LB d.d., da so ji bile te protipravno odvzete na podlagi protipravnih škodnih ravnanj B. S., A. R. S. za sanacijo bank in hranilnic in Parlamenta.

Trdila je, da je B. S. z izdano Odločbo o uvedbi sanacijskega postopka v L. banki d.d. L., T. R 2 z dne 27.1.1993

- prekoračila pooblastila, ki jih je imela v Zakonu o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Ur. list RS, št. 1/91 in 46/93; v nadaljevanju ZPSS) s tem, da je vzela lastnikom delnic vse upravljalske pravice, delniške pravice nadomestila s podrejenimi terjatvami do novega nosilca teh pravic, določila za sanacijo državni organ, Agencijo, določila vrednost posameznih bilančnih postavk pravne osebe d.d. LB, odredila odpis kapitala, odredila prenos dela premoženja pravne osebe na državni organ, Agencijo ter postavila novo vodstvo banke;

- kršila pravila upravnega postopka pri izdaji odločbe o sanaciji, saj delničarjem ni priznala položaja stranke v postopku in jim odločbe ni vročila.

Tožeča stranka je Agenciji očitala, da je vedoma, brez ustreznega pravnega naslova prevzela del premoženja (terjatve) L. banke d.d. (z njimi upravljala in razpolagala kot s svojimi) ter lastništvo banke, ne da bi delnice kupila oziroma izvršila dokapitalizacijo banke in da je protipravno uresničevala vse pravice, ki izhajajo iz delnic. Agencija naj bi v sicer nezakoniti vlogi edinega lastnika LB d.d. opustila dolžno skrbnost pri upravljanju nezakonito prevzete delniške družbe LB d.d., ko ni kot dober gospodar zavarovala interesov te pravne osebe, ki so jih v celoti izničile odredbe Ustavnega zakona o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 45/I z dne 27. julij 1994; v nadaljevanju Ustavni zakon) o prenosu vsega vrednega premoženja na by pass N. L. banko d.d. in opustila izpolnitve z Odločbo o sanaciji naložene obveznosti - poravnavo subordiniranih terjatev do delničarjev. Te obveznosti ni izpolnila niti do zaključka in ne po zaključku sanacije; zavajala je delničarje, med drugim tako, da jim je obljubljala namesto poravnave teh terjatev udeležbo v privatizaciji N. L. banke d.d.

Parlamentu R. S. očita, da je s sprejemom 68. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur. list RS, št. 30/98; v nadaljevanju ZZLPPO) določil državni sklad za lastnika delnic L. banke, s sprejemom Ustavnega zakona (27.7.1994) prenesel na novo ustanovljeno Novo Ljubljansko banko d.d. celotno vredno premoženje LB d.d., s kadri, tehnologijo, strankami, zunanjo podobo ter izbrane obveznosti, posegel v temeljne premoženjske in siceršnje korporacijske pravice d.d. LB in pravni osebi, njenim lastnikom, upnikom in dolžnikom odvzel vsakršno možno pravno sredstvo za zavarovanje njihovih pravic.

Tožeča stranka očita tudi sodišču, da naj bi v nasprotju s predpisi, ki urejajo vpis v sodni register, izvršilo spremembo vpisa ustanoviteljev - lastnikov banke brez predpisanih listin, ki izkazujejo zakonit pravni naslov za prenos lastnine na ustanovnih vlogah na Agencijo; opustilo vročitev sklepa o izbrisu dotedanjih ustanoviteljev, izvršilo vpis firme, ki je bila enaka vpisani in izvršilo vpis N. L. banke d.d. brez predpisanih listin.

Takšna ravnanja državnih organov in zakonodajalca, nedopustni posegi v premoženjske pravice lastnikov delnic in v korporacijske in premoženjske pravice izdajatelja - d.d. LB, naj bi bili v nasprotju z 8, 15, 16 in 33. členom Ustave, v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in s 1. členom Protokola h konvenciji (Ur. list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP) ter v nasprotju z 242. členom ZOR. Navedeni državni organi naj bi s svojimi ravnanji, z neposredno izvršljivimi zakonskimi določbami ter z odločitvijo parlamentarne ustavne moči prizadetim preprečili uporabo pravnih sredstev in sodnega varstva pravic. Ta ravnanja naj bi bila storjena namensko, s čimer naj bi bila podana krivdna odgovornost po 158. členu ZOR. R.S. naj bi bila odgovorna za protipravno izvršene ukrepe svojih državnih organov, s katerimi naj bi bilo:

- nedopustno poseženo v področje avtonomnega odločanja pristojnih organov pravne osebe - delniške družbe LB, postavljeni njeni organi odločanja v položaj odvisnosti;

- pravni osebi odvzeto premoženje brez zakonitega pravnega naslova;

- lastnikom vrednostnih papirjev brez zakonitega pravnega naslova in zakonite izročitve najprej omejene pravice, nato pa ti vrednostni papirji odvzeti;

- pravni osebi in njenim lastnikom preprečene pravice do pritožbe in sodnega varstva,

pri čemer naj bi R. S. pridobila veliko premoženjsko korist oziroma zavarovala javni interes, ki pa ga ni ugotovil pristojni organ.

Tožeči stranki naj bi z odvzemom 78.021 delnic Ljubljanske banke d.d. nastala škoda v višini vrednosti odvzetih delnic. To je tožeča stranka izračunala upoštevaje vrednost delnice primerljive banke, ki je v pravnem prometu in sicer B. C., povečane za 20%, kar znese 30.780,00 SIT za delnico oziroma 2.401.486.380,00 SIT za vse odvzete delnice. Tožeča stranka je zahtevala tudi plačilo revalorizacijskih in realnih obresti od 1.5.1998 do vložitve te tožbe in sicer 407.339.838,00 SIT revalorizacijskih obresti in 282.810.520,00 SIT realnih obresti (v višini 5 % letne obrestne mere). Tožeča stranka je trdila, da ne more zahtevati vrnitve delnic, ker so se te prenašale različnim novim lastnikom, zato zahteva ustrezno denarno odškodnino. Zahtevala je tudi nadomestilo izgubljenega zaslužka zaradi priprave tega odškodninskega zahtevka v višini 75.000.00 SIT za delovni dan oziroma 2.400.000,00 SIT za 32 dni.

Tožena stranka je ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke glede dela zahtevka, ki se nanaša na zatrjevane odstope lastniških upravičenj iz delnic LB d.d. (ki so pripadala družbam A. C., DRF+, S., J. P., L. K. in KZ M.) na tožečo stranko. Ugovarjala je tožbenemu zahtevku po temelju, češ da so bila ravnanja državnih organov v skladu z določbami ZPSS, ugovarjala pa je tudi zastaranje tožbenega zahtevka ter pasivno legitimacijo, češ da ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi jo povzročila B. S., ker je ta samostojna pravna oseba. Tožeči stranki je očitala, da ni uveljavljala sodnega varstva svojih pravic, tako kot so to storili nekateri delničarji, ki so vložili proti Odločbi o sanaciji tožbo pri V. sodišču R. S..

Za sporno pravno razmerje se uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, saj je nastalo pred uveljavitvijo obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ; 1060. člen OZ).

Po določbi 376. člena ZOR, ki jo je kot materialnopravno podlago svoje odločitve pravilno uporabilo prvostopno sodišče, odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 376. člena ZOR), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (3. odstavek 376. člena ZOR).

Po stališču sodne prakse se šteje, da oškodovanec zve za škodo takrat, ko ima zbrane vse elemente, na podlagi katerih se lahko določi višina odškodninskega zahtevka.

Prvostopno sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je tožeča stranka zvedela za zatrjevana protipravna ravnanja ter iz njih izvirajočo škodo, ki naj bi ji nastala in jo vtožuje v tej pravdi ter povzročitelje le-te in pravilno zaključilo, da je zanje izvedela najkasneje 28.7.1994 (kar bo obrazloženo v nadaljevanju).

Temeljni očitki A. so po trditvah tožeče stranke, da je brez ustreznega pravnega naslova prevzela del premoženja in lastništvo LB d.d., da je opustila dolžno skrbnost pri upravljanju nezakonito prevzetega premoženja, ker je dopustila prenos premoženja LB d.d. na novo LB d.d. ter opustila izpolnitev z Odločbo o sanaciji naložene obveznosti, to je poravnave podrejenih terjatev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A. za sanacijo prevzela del premoženja in lastništvo LB d.d. na podlagi Odločbe o sanaciji z dne 27.1.1993 (ki je bila izdana na podlagi 9. člena ZPSS; 12. člen ZPSS). Z Ustavnim zakonom, objavljenim v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 45/I z dne 27.7.1994 (20c člen Ustavnega zakona; v nadaljevanju Ustavni zakon) pa je bilo pristojnemu sodišču odrejeno, da Agencijo vpiše po uradni dolžnosti kot lastnika in upravo LB d.d., s čimer je bilo lastništvo Agencije nad LB d.d. tudi zakonsko urejeno. Z navedenim Ustavnim zakonom je prišlo tudi do očitane "dopustitve prenosa premoženjskih pravic na Novo LB d.d.". Podlaga zanj je bil 22.b v zvezi z 22.č členom Ustavnega zakona, po katerem sta LB d.d. in K. banka M. d.d. prepustili poslovanje in premoženje novima bankama, ustanovljenima po določbah tega zakona, to je N. LB d.d. in N. kreditni banki M. d.d.. Tožeča stranka ne pove, kdaj je za vsa očitana ravnanja izvedela. Trdi le, da odločbe B. S. o sanaciji še do danes ni prejela. Pritožbeno sodišče upoštevaje trditve tožene stranke, in sicer, da je delničarje LB d.d. obvestila o začeti sanaciji v Uradnem listu R. S.št. 12 dne 5.3.1993 in časopisu D. 12.2.1993 (obvestilo B. S., da je odločba BS o uvedbi sanacijskega postopka na vpogled vsem nekdanjim zainteresiranim delničarjem v Banki Slovenije v pravni službi) in upoštevaje, da je bil Ustavni zakon objavljen v Uradnem listu RS 27.7.1994, zaključuje, da je tožeča stranka za očitana ravnanja tožene stranke (oziroma njenih organov) iz katerih naj bi izvirala škodljiva posledica, ki jo zatrjuje (škoda zaradi odvzema delnic) lahko izvedela že leta 1993 in 1994, ko je bil objavljen Ustavni zakon, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Navedeno velja tudi za Parlamentu očitani protipravni sprejem Ustavnega zakona. Tožeča stranka bi takrat tudi že lahko opredelila škodo, ki ji je nastala zaradi izgube lastništva nad delnicami, tako kot jo je v predmetni tožbi.

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožniku, da je tožeča stranka lahko izvedela za vse okoliščine, pomembne za ugotovitev nastanka škode šele z dnem uveljavitve ZZLPPO, češ da je navedeni zakon dokončno polastninil delnice, o obveznostih do delničarjev pa ni rekel nič. Že Ustavni zakon je v 12. odstavku 22.č člena določil, da Agencija ostane lastnik bank iz 22.b člena tega zakona, to je med drugim LB d.d. in v 22.c členu (kot je bilo že povedano) odredil pristojnemu sodišču, da vpiše po uradni dolžnosti Agencijo kot lastnika in upravo LB d.d. Ljubljana. ZZLPPO je sicer določil kot novega lastnika delnic LB d.d. Sklad R. S. za sukcesijo, o obveznostih do delničarjev LB d.d. pa ni rekel nič, kot to pravilno ugotavlja pritožnik. Vendar pa o tem govori Uredba o prenehanju delovanja Agencije (5. člen). In ker je R. S. pravna naslednica Agencije (2. odstavek 7. člena), je ta tudi prevzemnica njenih pravic in obveznosti, tko tudi obveznosti Agencije iz naslova podrejenih terjatev delničarjev LB d.d. (5. člen uredbe). Tako je smiselno ugotovilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-20/99-34 z dne 11.9.2003, ko je obravnavalo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Ustavnega zakona, 6. in 24. člena Zakona o izvarševanju proračuna R. S. za leto 2001, ZPSS, 3. in 4. odstavka 68. člena ZZLPPO ter 3. do 6. člena Uredbe o prenehanju delovanja Agencije (k 4. točki izreka: ... s prenosom delnic od Agencije za sanacijo bank in hranilnic na R. S. oziroma na S. za sukcesijo ZZLPPO ni posegel v obstoj podrejene terjatve (bivših delničarjev LB d.d.), za katere bo po prenehanju obstoja Agencije zavezana R.S.).

Ker je torej tožeča stranka za zatrjevano škodo in povzročitelja izvedela najkasneje v letu 1994, je njen zahtevek zastaral, saj je do vložitve tožbe (13.6.2000) potekel tako subjektivni 3-letni rok kot tudi objektivni 5-letni zastaralni rok po 376. členu ZOR.

Ker ima tožeča stranka še vedno "podrejeno" terjatev do Republike Slovenije iz naslova odvzetih delnic, njen zahtevek za plačilo odškodnine za odvzete delnice proti Republiki Sloveniji tudi po temelju ni utemeljen, saj lahko proti njej prvenstveno uveljavlja izpolnitev obveznosti za plačilo podrejenih terjatev. Ni pa tožbenega zahtevka tožeče stranke mogoče razbrati kot zahtevek za povračilo škode, ki naj bi ji nastala, ker tožena stranka oziroma Agencija do danes teh obveznosti ni izpolnila. V kolikor tožeča stranka s svojimi trditvami meri na neustavnost Ustavnega zakona, ZPSS, ZZLPPO in Uredbe o prenehanju delovanja Agencije, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenih zakonov in Uredbe, v katerih so pobudniki podali smiselno enake trditve o neustavnosti, kot jih je tožeča stranka podala v tej tožbi, obravnavane pred Ustavnim sodiščem in zavrnjene oziroma zavržene. Zato zatrjevane protiustavnosti sprejetih zakonov in Uredbe, na podlagi katerih je tožena stranka izvajala očitana ravnanja (ki naj bi bila tudi v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in s 1. členom Protokola) pritožbeno sodišče ne more sprejeti. Ob povedanem tudi ni moč upoštevati trditev tožeče stranke, da ji je bila zaradi pravne narave in moči sprejetih pravnih aktov preprečena uporaba pravnih sredstev in sodnega varstva pravic v tem postopku.

Pritožbeno sodišče pa pritrjuje prvostopnemu sodišču, da tožbeni zahtevek, v kolikor se nanaša na ravnanje B. S. ni utemeljen, ker je ta samostojna pravna oseba, ki sama odgovarja za svoja ravnanja. Tožena stranka R. S. torej glede tega dela tožbenega zahtevka ni pasivno legitimirana (kar velja tudi za očitke L. banki, d.d., upravi LB d.d. in Nove LB d.d.).

Prvostopno sodišče je torej ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaran.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem, ko je ugotovilo, da prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Na ostale pritožbene trditve pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).