VSL sklep II Cp 2868/2006

Pritožbi se ugodi, sodba se v obsodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 637.300,00 SIT odškodnine s pripadajočimi obrestmi in ji povrniti 397.498,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP, v katerih predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je:

- sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v škodni spis tožene stranke št. 15-15-2004-15632 (nezgoda 4.3.2004) in ni opravilo poizvedb pri drugih predlaganih zavarovalnicah o udeležbi voznika V. v prometnih nezgodah;

- sodišče neutemeljeno ni sledilo izvedeniškemu mnenju izvedenca dr. N. Č., da je bila prometna nezgoda fingirana, če pa je do nje prišlo, pa je do nje lahko prišlo le namenoma oziroma po dogovoru med udeleženci prometne nezgode;

- prereka tek zamudnih obresti in višino prisojene odškodnine;

- uveljavlja kršitev pravil, ker sodišče ni združilo zadev III P 3779/2004 in III P 3778/2004.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožena stranka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Jasno je, da se je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku poškodoval. Višina prisojene odškodnine je skladna s sodno prakso. Tožena je v zamudi s plačilom odškodnine po štirinajstih dneh, ko je prejela odškodninski zahtevek. Neutemeljeno se izpodbija ravnanje sodišča, ki ni združilo pravdnih zadev III P 3779/2004 in III P 3778/2004. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

1Obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze. Dokazov ni potrebno izvesti, če so nepotrebni, nerelevantni ali popolnoma neprimerni. Zavrnitev substanciranega dokaznega predloga mora biti obrazložena. Zavrnitev dokaza ni možna z vnaprejšnjo dokazno oceno. Pritožbeno sodišče ne sme nadomestiti manjkajočih dokaznih razlogov za neizvedbo dokaza. To so temeljna pravila, ki jih morajo sodišča spoštovati pri izvedbi dokazov. Resnična je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v odškodninski spis tožene stranke št. 15-15-2004-15632 in dokaza s poizvedbami pri Zavarovalnici Tilia, Zavarovalnici Generali, Zavarovalnici Adriatic, o udeležbi dolžnika V. v prometnih nezgodah in o izplačanih odškodninah iz naslova teh škodnih dogodkov. Sodišče prve stopnje tudi ni zavrnilo izvedbe teh dokazov. Niti ni navedlo zakaj jih ni izvedlo. S tem je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni dala možnosti obravnavanja pred sodiščem.

2V tej zadevi gre za izredno zahtevno dokazno oceno, iz razloga, ker je zatrjevano dejstvo, da je šlo za fingirano prometno nezgodo oziroma za vnaprej dogovorjeno prometno nezgodo, izredno težko dokazat. Še toliko bolj, ker gre za sopotnika, ne pa za voznika avtomobila, kar pomeni, da je potrebno dokazati tudi vnaprejšnji dogovor med voznikom vozila in sopotnikom, ne pa samo dejstvo fingirane prometne nezgode oziroma namerno povzročene prometne nezgode.

Izhodišče za dokazno oceno je, ali se je prometna nezgoda sploh zgodila.

Dokazno breme, da se je prometna nezgoda zgodila, je na tožeči stranki. Na tožeči stranki je, da dokaže potek prometne nezgode. Tožeča stranka v tožbi ni opisala poteka prometne nezgode, je pa to storila v pripravljalni vlogi z dne 21.3.2005 in sicer tako: da je 19.11.2003 voznik Z. V. s sprednjim delom osebnega vozila reg. št. LJ .., močno trčil v zadnji del osebnega avtomobila reg. št. LJ .... Jakost trka nakazujejo poškodbe na obeh vozilih. Vozilo Z. V. znamke Zastava Jugo je imelo poškodovano prednjo desno luč, prednji odbijač, prednjo masko motorja in pokrov motorja. Vozilo nasprotnega udeleženca pa zadnji odbijač in obe zadnji luči. Policija ob obravnavi prometne nesreče ni zaznala posebnosti, niti kakršnihkoli znakov kaznivega dejanja goljufije.

Tožnik je ob poteku prometne nezgode izpovedal, da je bil sopotnik v vozilu Z. V., zadaj pa je sedela njegova žena A. M.. V. je menjal kaseto in ni bil pozoren na cestišče. Ni opazil, da je rdeča luč na semaforju in se je zaletel v avto, ki je bil pred njim. Bil je privezan z varnostnim pasom, udarec je bil dosti močan, pri tem je zanihal, ni pa se nikamor zadel. Hitrost vožnje ocenjuje na 40 km/h. Voznika vozila v katerega sta se zaletela nista poznala. Ni mu znano, ali bi bil V. udeležen v kateri drugi nezgodi. V. z načinom vožnje ni nakazoval, da bi imel namen "za nalašč" se zaleteti v prednji avto in da je jokal, ko ga je zadel in rekel "kaj sem storil". Da bi se V. lahko normalno ustavil pred avtomobilom, ne da bi bilo potrebno zadetje, vendar ni bil pozoren na rdeči semafor. V. pozna še petnajst let kot rojaka in soseda.

Z. V. je izpovedal, da mu je med vožnjo zaštekala kaseta in je zato zaradi nepazljivosti trčil v vozilo, ki je bilo pred njim. Vozil je okrog 35 do 40 km/h, torej počasi. Policijo je poklical voznik vozila v katerega je trčil. Na svojem vozilu je imel poškodovano luč, blatnik, havbo in masko. Vse poškodbe so nastale v tej prometni nezgodi.

Izvedenec cestnoprometne stroke v izvidu oziroma raziskavi svojega izvedeniškega mnenja ugotavlja:

- da je bilo vozilo Ford poškodovano v višini 35 do 65 cm in da je nemogoče, da bi do takšnih poškodb na zgornjem delu zadnjega odbijača Forda bile povzročene po vozilu Jugo, ki ga je vozil Z. V.;

- da je nemogoče, da v prometni nezgodi ni prišlo do poškodovanja registrske tablice na vozilu Ford;

- da je neverjetno, da bi voznik V. vozil s hitrostjo 35 do 40 km/h, ker je lahko vozil največ 15 km/h;

- da so izjave tožnika in V., kako je prišlo do premotne nezgode, z ozirom na potek ceste in prometni režim v križišču, zelo malo verjetne, praktično neverjetne.

Teh ugotovitev izvedenca tožeča stranka v postopku ni izpodbila. Ugotovitve pa so tako tehtne, da ni moč s stopnjo prepričanja zaključiti, da je prišlo do prometne nezgode na način, kot jo zatrjuje tožnik. Policijski zapisnik o prometni nezgodi ne zmanjšuje tehtnosti izvedeniškega mnenja izvedenca N. Č., ker je potek prometne nezgode v zapisniku zapisan na podlagi izjav udeležencev in potem, ko sta udeleženca prometne nezgode avtomobila že umaknila z vozišča in jo parkirala na pločnik. Tehtnost ugotovitev izvedenca Č. ne zmanjšujejo ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da je do poškodb tožnika prišlo pri zanihanju telesa ob zaletenju, da ga je na sedežu zadržal varnostni pas, ki je pritisnil na prsnico, vendar sila ni bila posebno velika, saj bi se prsnica sicer zlomila. Pozornost tega mnenja je usmeriti v ugotovitev, da sila ni bila posebno velika. Koliko je to, je ostalo odprto vprašanje, ali je ta sila pri 35 do 40 km/h, ali pa je ta sila lahko tudi pri 15 km/h.

Pri dokazni oceni izvedeniškega mnenja dr. N. Č. je sodišče prve stopnje izhajalo iz njegovega mnenja, da dopušča možnost blagega trčenja, kar je v danem primeru premalo, ker se mora resničnost tožnikovih navedb presojati s stališča, ali je do prometne nezgode prišlo na način, kot ga ta zatrjuje: torej močno trčenje pri hitrosti 30 do 40 km/h.

3Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker je pritožbi ugodilo že iz razloga absolutne bistvene kršitve postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP.

V ponovnem postopku bo sodišče moralo odločiti o izvedbi dokazov, o katerih še ni odločilo. Pri ponovni dokazni oceni pa bolj kritično oceniti izpoved tožnika in priče V. o tem, kako je prišlo do prometne nezgode, če je sploh prišlo. Pri tem je ena od odločilnih opornih točk, da registrska tablica na vozilu Ford ni bila poškodovana.