VSL sodba I Cp 2794/2006

Pritožbi se ugodi, in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
"Toženci P. K. roj., P., L - Č, A. K. roj. P., L. in P. B. (v zemljiški knjigi tudi P. K.), roj. naslov isti, so dolžni v roku 15 dni izstaviti tožnikoma D. M., roj., P., L.-Č. in T. D. M., roj. , naslov isti, za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko v zemljiški knjigi O. k. L., pri parc. štev. 241/25 k. o. Črnuče, pri deležu tožencev, za vsakega do ene idealne tretjine, vknjižila solastninska pravica na osebi z imeni:
-D. M., roj., P., L.-Č., EMŠO do 1/2
-T. D. M., roj. , P., L.-Č.,EMŠO do 1/2
za vsakega do ene polovice, sicer bo to zemljiškoknjižno listino nadomestila sodba tega sodišča, vse pod izvršbo.
Tožene stranke so dolžne tožečima strankama nerazdelno povrniti njune pravdne stroške v znesku 179.940,00 SIT, v primeru zamude tudi skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, v 15 dneh, vse pod izvršbo."
Tožene stranke so dolžne plačati nerazdelno tožečima strankama njune pritožbene stroške v višini 97.000,00 SIT v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, v 15 dneh, vse pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiške knjižne listine, na podlagi katere bi se tožnika v zemljiški knjigi pri deležu tožencev na vsakega do ene idealne tretjine na parceli 241/25 k.o. Č. vpisala solastninska pravica za vsakega do ene polovice, sicer bo zemljiškoknjižno listino nadomestila sodba. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožečih strank in jima naložilo plačilo stroškov tožencev v višini 163.989,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2005 do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo tožeči stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarjata, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo njun zahtevek za izstavitev listine. Utemeljeno sta pričakovala, da bo dogovor tožencev povzet v sklep o dedovanju z dne 16.6.1994, predvsem tudi priznanje darilne pogodbe za parc. štev. k. o. Č. veljal in bo to temelj, ki bo utemeljeval prenos lastninske pravice na ime obeh tožnikov, na vsakega do ene polovice. Vendar pa je bil že v letu 1996 izdan sklep zaradi vpisa sklepa o dedovanju z dne 16.6.1994 za katerega tožnika nista vedela. Predmet vpisa je bila lastninska pravica na navedeni parceli, katero sta tožnika leta 1995 kupila. Toženci so to dejstvo tožnikoma zamolčali. Ker so se toženci dogovorili, da omenjena darilna pogodba velja, je predlog zapuščinskega sodišča za vknjižbo solastninske pravice na tožence nepravilen. Ker so vsi trije vpisani po enakih deležih je razumljivo, da se tožnika na podlagi kupoprodajne pogodbe ne moreta vpisati, saj ne razpolagata z listino, kot jo zahteva Zakon o zemljiški knjigi. Zato sta vložila tožbo. Tožnika še poudarjata, da toženci sicer priznavajo, da je prodajna pogodba veljavna, da je kupnina plačana in da sta tožnika posestnika. Tožnika se lahko vpišeta vsaj do idealne ene šestine v okviru drugo toženčevega solastnega deleža. Vendar morajo pri izstavitvi listine sodelovati vsi solastniki, saj le skupaj lahko omogočijo vknjižbo na ime tožnikov. Bistveno je, da so vsi toženci po sestavi kupoprodajne pogodbe vedeli, da sklep o dedovanju ni bil vpisan tako, kot so se dogovorili. Izpodbijana sodba je tudi obremenjena s kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi sodbe nasprotujejo dejstvom, ki so razvidna iz vsebine listin oziroma kot izhajajo iz zapisnikov o izpovedbah. Toženci namreč priznavajo, da je pogodba bila podpisana, da je pravni posel bil korektno zaključen, prepisa pa ne dovolijo, ker tega niso dolžni več dovoliti, kar pa je nerazumljivo, če namreč soglašajo, da je pravni posel primeren. Pritožba je utemeljena, saj se kljub pošteni sklenitvi posla, zaradi solidarnega nepravilnega ravnanja tožencev, ki so zamolčali nepravilno izvedbo sklepa o dedovanju v zemljiški knjigi, nahajata v pravno nezavarovanem stanju.

Pritožba je utemeljena.

Ne obstoji sicer v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano medsebojno nasprotje med povzetkom predloženih listin in zapisnikov zaslišanih pravdnih strank v razlogih izpodbijane sodbe ter med samo vsebino listin in zapisnikov, ki bi narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe, kolikor bi takšna nasprotja obstajala in se zato izpodbijana sodba ne bi dala preizkusiti glede pravno odločilnih dejstev. Takšnih nasprotij namreč pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni našlo.

Pač pa je izpodbijana odločitev materialno pravno zmotna iz naprej navedenih razlogov:

Odločilno dejansko stanje, ki v pritožbi tudi ni izpodbijano, je sledeče:

- drugo toženec je sporno parcelo - štev. k. o. Č. pridobil na podlagi darilne pogodbe, z dne 29.12.1993, sklenjene z darovalko S. K., iz katere izhaja tudi veljavno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na ime drugo toženca v zemljiški knjigi,

- tožnika in drugo toženec so dne 28.12.1995 sklenili kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere sta tožnika kupila od drugo toženca navedeno nepremičnino,pri čemer tudi ta pogodba vsebuje veljavno zemljiškoknjižno dovolilo,

- v zapuščinskem postopku po pokojni darovalki S. K. sta prvo in tretje toženec priznala veljavnost navedene darilne pogodbe, zapuščinsko sodišče (T. s. v L., E. v L.) pa je v sklepu o dedovanju, opr.štev. to okoliščino tudi ugotovilo,

- ob predložitvi omenjenega sklepa o dedovanju, ki je bil predložen zemljiškoknjižnemu sodišču dne 30.5.1995, se je v zemljiški knjigi vpisala solastninska pravica za vsakega toženca po enakih solastninskih deležih - za vsakega torej do ene tretjine tudi na predmetni parceli, kljub temu, da je v izreku sklepa bilo posebej naglašeno, da predmetna parcela ni predmet dedovanja.

Pritožnika v zvezi z odločitvijo glede drugo toženca pravilno opozarjata, da jima zemljiškoknjižna klavzula, ki je dovoljevala vpis lastninske pravice na njuno ime do celote, ni dovoljevala vpisa solastninske pravice do idealnega deleža. Zato je bila upoštevaje tudi strogo zemljiškoknjižno pravilo v času po sklenitvi kupoprodajne pogodbe veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS 33/95, začel veljati dne 16.julija 1995; v nadaljevanju: ZZK), iz določbe 3. odstavka 85. člena in 86. člena navedenega zakona, po katerem odloča zemljiškoknjižno sodišče o izvršitvi vpisa glede na stanje zemljiške knjige, upoštevati pa mora formulacijo iz predložene listine oziroma v njej vsebovanega zemljiško knjižnega dovolila, ki je podlaga za vpis, onemogočena uspešnost takšne vknjižbe, kakršno pa lahko glede na v kupoprodajni pogodbi izraženo voljo pravdnih strank uveljavita s tožbo seveda ob upoštevanju temeljnega načela stvarnega prava, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipse habet); to pa dopušča v konkretnem primeru sodno uveljavitev solastninske pravice v okviru toženčevega eno tretjinskega solastnega deleža, s katerim je razpolagal ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe in nato zemljiškoknjižno realizacijo pravnomočne sodbe, ki bo šele ustrezala stanju v zemljiški knjigi (ujemanje podatkov o solastninskem stanju v sodbi z zemljiškoknjižnimi podatki). Zato je ob pravilni uporabi materialnega prava bilo potrebno v tem delu ugoditi pritožbi in spremeniti izpodbijano sodbo tako, da je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodeno (člen 358-tč. 4 ZPP).

Nepravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišča, ki se nanaša na odločitev zoper prvo in tretje toženo stranko. Zgoraj povzete dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča izkazujejo ustrezno nepretrgano verigo pravnih naslovov, na podlagi katerih sta tožnika upravičena do vknjižbe lastninske pravice do celote na predmetni nepremičnini. Drugo toženec je nanju s kupoprodajno pogodbo namreč lahko prenesel lastninsko pravico do celote, saj je v tem obsegu tudi sam pridobil pravni naslov za vknjižbo z že zgoraj omenjeno darilno pogodbo. V zapuščinskem postopku je bil s sklepom o dedovanju upoštevan njegov uspešno uveljavljen izločitveni zahtevek in predmetna parcela po izrecni ugotovitvi zapuščinskega sodišča ni bila predmet dedovanja po pokojni darovalki, temveč je ostala drugo tožencu tudi v skladu z voljo oziroma soglasjem ostalih dveh dedičev - prvo in tretje tožene stranke. Zato pa se sedaj slednja, ki tudi sicer ne nasprotujeta veljavnosti kupoprodajne pogodbe, ki predstavlja podlago za prenos lastninske pravice do celote na tožnika, ne moreta kot slaboverna pridobitelja (poznala sta sklep o dedovanju oziroma jima je bil znan izid zapuščinskega postopka glede predmetne parcele), uspešno sklicevati na zemljiškoknjižni vpis, ki je bil izvršen mimo sklepa o dedovanju oziroma v direktnem nasprotju z njim. Vknjižba, ki je bila ob povedanem izvršena brez ustreznega pravnega naslova (oziroma v konkretnem primeru celo brez kakršnegakoli naslova), nima veljavne materialnopravne podlage. Zoper slaboverna pridobitelja pa je mogoče v takšnih primerih vselej uveljaviti izbrisno tožbo, pri čemer takšna tožba tudi ni omejena z nobenim prekluzivnim rokom (primerjaj določbe člena 101 in 102/5 prej veljavnega ZZK in člena 243/1 ZZK-1). Z izbrisno tožbo je upoštevaje cit. zakonske določbe sicer mogoče vzpostaviti le prejšnje zemljiškoknjižno stanje (v konkretnem primeru vpis na pokojno darovalko), vendar pa tudi ne obstaja kakšna zakonska ovira za takšno stvarno pravno varstvo, kakršnega s predmetno tožbo terjata tožnika, to je direktno vknjižbo lastninske pravice nanju na predmetni nepremičnini, ki jima glede na vsebino kupoprodajne pogodbe tudi pripada. Ob povedanem je zato sodišče prve stopnje, ki je takšno stvarno pravno varstvo tožnikoma odreklo, na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi tudi v tem delu in tudi v tem delu spremeniti izpodbijano sodbo tako, da je po spremembi v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku (člen 353 ZPP).

Spremenjena odločitev prvostopnega sodišča je vplivala tudi na stroškovno odločitev tako glede stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje kot tudi pred sodiščem druge stopnje. Tožnika sta na podlagi te pritožbene odločbe v tej pravdi v celoti uspela. Zato morajo toženci, ki v tej pravdi niso uspeli, plačati tožnikoma njune pravdne stroške, ki znašajo 179.940,00 SIT (člen 154/1 ZPP in člen 155/1 ZPP).Tudi pritožbeni uspeh tožnikov je popoln. Zato morajo toženci plačati tožnikoma znesek 97.000,00 SIT pritožbenih stroškov. Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo Zakon o sodnih taksah ter Odvetniško tarifo, natančnejša odmera pa je razvidna iz stroškovnikov tožnikov v spisu.