VSL sodba IV Cp 3934/06

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 30.728,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in zavrnilo toženkin zahtevek za plačilo preživnine mesečno v znesku 80.000,00 SIT od 1.3.2006 dalje, in sicer obroke zapadle do izdaje sodbe v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, vključujoč valorizacije preživnin z dviganjem življenjskih stroškov in plač v RS, določenih po sklepu o uskladitvi preživnin V. RS in obvestilu CSD B.. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2, ZPP) in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sprejeta odločitev preuranjena. Meni, da dolžina trajanja zakonske zveze ni odločilna za presojo obstoja pravice do preživnine. Navaja, da je s tožnikom pred sklenitvijo zakonske zveze že živela tri mesece, potem pa po tehtnem premisleku odjavila stanovanje v Č. G., opustila priložnostna dela ter se v celoti preselila k tožencu. Po razvezi zakonske zveze, se je njeno stanje bistveno poslabšalo: nima podnajemniškega stanovanja, nima nobenega dela, v Sloveniji je tujka, brez stalnega prebivališča, stara 55 let, brez zaposlitve, glede na poklic in starost težko zaposljiva oseba, sredstva za preživljanje ji zagotavljata sin in snaha iz S.. Če bi se vrnila bi v domačem okolju doživela hudo sramoto, ker tam na razvezo gledajo drugače, kot v Sloveniji. Vse te okoliščine pokažejo, da se je toženkin položaj bistveno poslabšal. Poleg tega je do razveze prišlo po krivdi tožnika. Razlogi za nevzdržnost so pri tožniku. Sodišče bi moralo v tej smeri izvesti predlagane dokaze. Pravdnih strank nihče ni prisilil v sklenitev zakonske zveze, zato niso na mestu namigi, da gre v danem primeru za zasledovanje nekih koristi ali nagibov, ki niso združljivi z namenom sklenitve zakonske zveze. To, da tožnik ni vedel, zakaj je sklenil zakonsko zvezo, je rezultat prisile njegove hčerke in zeta, da je proti svoji volji sprožil razvezni postopek. Sedaj, ko sta stranki prejeli sodbo sodišča prve stopnje je stanje drugačno. Tožnik ponovno živi s toženko, dosedanja ljubica M. pa ga je zapustila. Toženka sumi, da je tožnik vse skupaj storil zato, da po njegovi smrti ne bi dedovala. Ker je vse v redu, nasprotuje razvezi zakonske zveze. ZZZDR v 81. členu pravice do preživnine ne omejuje s časom trajanja zakonske zveze, v tretjem odstavku 81. a člena pa določa, da se zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca. Sodišče ni ugotovilo, da je za nevdržnost kriva toženka, vsaj dokazov za to ni imelo, glede toženkinih trditev, da je kriv tožnik, pa sploh ni izvedlo predlaganih dokazov. To ima za posledico, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je proti toženki storil kaznivo dejanje ali pa vsaj prekršek, zaradi katerega je intervenirala policija, vendar sodišče tudi tega dokaza ni izvedlo. Zmotno je ugotovljeno, da ni prišlo do poslabšanja toženkinega gmotnega stanja, dokazna ocena ni sprejeta v skladu 8. členom ZPP, pa tudi materialno pravo o glavni stvari in pravdnih stroških je zmotno uporabljeno.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da ostaja toženka v Sloveniji na lastno željo, da obstojijo vsi pogoji, da se vrne in nadaljuje s prejšnjim življenjem. Očitno je, da so bili toženkini nagibi za sklenitev zakonske zveze v tem, da si zagotovi bivanje v Sloveniji, da bo na račun tožnika lagodno živela. Ideja o nadaljnjem preživljanju je absurdna. Toženka je tožnika pripeljala do tega, da se je odselil iz lastne hiše. Zaradi kratkotrajnosti njune zveze ni prišlo do poslabšanja razmer. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitki o procesnih kršitvah so pavšalni, nekonkretizarani. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje sprejeta na podlagi ocene izvedenih dokazov posamično ter v medsebojni povezavi in na podlagi rezultata celotnega dokaznega postopka, torej v postopku, ki ustreza kriterijem 8. člena ZPP, zato ni podana uveljavljena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ocenjuje, da so bili izvedeni vsi tisti dokazi, ki so pravnorelevantni. Za odločitev o zadevi pa ni relevantno, kdo od zakoncev je izključno ali bolj kriv za nevzdržnost zakonske zveze in tudi ne ali je tožnik tekom pravdnega postopka storil kakšen prekršek proti toženki. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi podana zaradi neizvedbe dokazov, in bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi podana zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, torej nista podani. Če je zakonska zveza iz kateregakoli razloga nevzdržna, sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze (65. člen ZZZDR). Za razvezo zakonske zveze zadostuje njena nevzdržnost enemu od zakoncev, v obravnavanem primeru tožniku. Ni treba ugotavljati, kdo od zakoncev je kriv zato, da je zakonska zveza enemu postala nevzdržna. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovljeno dejansko stanje, da je zakonska zveza pravdnih strank nevzdržna. Pritožbeni očitki, da razvezni postopek ni izraz svobodne volje tožnika, v podatkih spisa nimajo opore. Očitki, da gre le za to, da bi se toženko izločilo iz dedovanja, na kar naj bi kazalo to, da je po prejemu razvezne sodbe vse v najlepšem redu, so upoštevajoč toženkine navedbe o življenju zakoncev v času trajanja zakonske zveze, neprepričljivi. Pa tudi sicer hipotetično spremenjeno stanje po zaključku glavne obravnave (zaradi časovnih mej pravnomočnosti) za presojo izpodbijane odločitve ni relevantno.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in ima oporo v izvedenih dokazih, zato jo pritožbeno sodišče sprejema. Tožnica po lastnih trditvah že prej ni imela lastniškega stanovanja, pač pa podnajemniško in tudi ni imela stalne zaposlitve, ampak je opravljala priložnostna dela, za katera tudi po oceni pritožbenega sodišča ni navedla tehtnih argumentov, da jih iz upravičenih razlogov ne bi mogla več opravljati. Skupnega premoženja zakonca nista ustvarila. Pritožbeni očitki o tem, kako bodo na tožnico gledali v domačem okolju in o "konzervativnosti" prebivalcev tam, so nedokazani in prvič izpostavljeni v pritožbi. Očitki o nagibih, ki naj ne bi bili združljivi z namenom sklenitve zakonske zveze pa so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč v drugem odstavku na četrti strani izpodbijane sodbe zapisalo "..., da so bili v ozadju njunega razmišljanja še kakšni drugi vzroki za poroko, kar pa vse za sodišče pri razsoji toženkinega zahtevka ni pomembno...". Zaključek sodišča prve stopnje, da se toženkino materialno stanje ni bistveno poslabšalo glede na stanje pred razvezo zakonske zveze, je po oceni pritožbenega sodišča pravilen.

Zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, ima pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino (81. člen ZZZDR). Sodišče pa lahko zahtevek za preživnino zavrne tudi v primeru, ko sta izpolnjena gornja pogoja, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze krivično do zavezanca ali če je upravičenec pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze oziroma po razvezi storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca (tretji odstavek 81. a člena ZZZDR). V okviru zadnje navedenega zakonskega določila je treba upoštevati tudi dejstvo kratkotrajnosti zakonske zveze (tri mesece) in dejstvo, da se toženkino materialno stanje v primerjavi s stanjem pred sklenitvijo zakonske zveze ni bistveno poslabšalo. V nasprotnem primeru namreč ne bi bil dosežen namen pravičnosti, ki ga zasleduje določba tretjega odstavka 81. a člena ZZZDR in nasploh namen instituta preživljanja zakonca po razvezi zakonske zveze, ki je po naravi stvari dalj časa trajajoče pravno razmerje. Iz razlogov pravičnosti je torej treba zavrniti zahtevek za preživljanje tudi v primeru, ko se socialne oziroma gmotne razmere zahtevajočega zakonca niso bistveno spremenile s sklenitvijo zakonske zveze in se tudi z razvezo zakonske zveze ne bodo, zlasti tedaj, kadar je trajala zakonska zveza kratek čas (K. Zupančič, Družinsko pravo, Uradni list RS, 1999, str. 88 in M. Alinčić - A. Bakarić, Porodično pravo, NN, Zagreb 1989, str. 293). Tudi uveljavljena sodna praksa navedena dejstva označuje kot pravno relevantna (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 53/2004, II Ips 362/96, II Ips 161/2003, II Ips 15/93, II Ips 560/2002, II Ips 223/98, II Ips 221/2002, II Ips 683/2004) in so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna četudi sta se pravdni stranki poznali in skupaj živeli "že" tri mesece pred sklenitvijo zakonske zveze. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških (413. člen ZPP). Pritožničino stališče o povrnitvi stroškov na podlagi določbe 165. člena ZPP, kot separatnih, je pravno zmotno.

Ker ni ne uveljavljenih ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je toženka s pritožbo propadla mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 200 točk ali 22.000,00 SIT (prvi odstavek Tar. št. 21 Odvetniške tarife, Ur. l. RS, št. 67/03, OT), materialne stroške v višini 440,00 SIT (tretji odstavek 13. člena OT), 20% DDV v višini 4.488,00 SIT in sodno takso v višini 3.800,00 SIT. Skupaj je tožniku priznalo 30.728,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo.