VSL sodba I Kp 558/2006

Pritožbi obdolženega M.H. se ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni
tako, da se obd. M.H., sin S. in M.,; iz razloga po 3. točki 358. čl.
Zakona o kazenskem postopku (ZKP)
o p r o s t i o b t o ž b e ,
da sta z B.Z.B. vzela tuje motorno vozilo z namenom, da ga
protipravno uporabita za vožnjo s tem, da sta dne 9.12.2004 ob 14.20
uri vstopila v odklenjeno tovorno vozilo znamke K., naloženo z
gradbeno opremo, sicer last S.V., ki ga je B.B.Z. spravil s ključi,
ki so bili v ključavnici, v zagon in se z vozilom odpeljala do S.,
kjer so ju ustavili policisti in jima vozilo zasegli;
s čimer naj bi storil kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po čl.
216/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ.
Po čl. 96/I ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1.
do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca,
proračun.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena B.Z.B. in

M.H. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja odvzema motornega

vozila po čl. 216/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ ter vsakemu od njiju

izreklo kazen dva meseca zapora, ju oprostilo plačila stroškov

postopka in povprečnine ter z nagrado zagovornice obdolženega

B.Z.B. obremenilo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženi M.H. ter ob smiselni uveljavitvi

pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona predlagal "ugodno

rešitev pritožbe".

Višji državni tožilec J.Š. je v pisnem mnenju predlagal ugoditev

pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa, razlogov izpodbijane sodbe in

pritožbenih navedb obdolženega H., pritožbeno sodišče ugotavlja, da

je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze in s potrebno

zanesljivostjo ugotovilo, da je kritičnega dne obdolženi

B.Z.B. vstopil v odklenjeno vozilo oškodovanca in ga odpeljal ter med

potjo naložil še obdolženega M.H.. S tem je sodišče prve stopnje v

bistvu pritrdilo zagovoru obdolženega H., da on ni vzel avta in da je

bil B. tisti, ki je z njim "priletel", na kar sta še skupaj nekaj

spila, nato pa sta se odšla vozit. Jasno je tedaj, da pri samem

odvzemu oškodovančevega vozila obdolženi M.H. ni sodeloval in čeprav

je po prepričanju sodišča prve stopnje prav dobro vedel, da so

obdolženi B.Z.B. ni lastnik nobenega vozila in da torej ni upravičen

do vožnje, takšnega vedenja obdolženca ni mogoče enačiti s

sostorilstvom, tedaj z obliko udeležbe pri storitvi kaznivega

dejanja, kot je opredeljena v 25. čl. KZ. Prav ima zato obdolženec v

svoji pritožbi, ko v njej smiselno opozarja na kršitev kazenskega

zakonika v njegovo škodo, s čimer se utemeljeno strinja tudi višji

državni tožilec v pisnem mnenju. Sodišče druge stopnje je zato

utemeljeni pritožbi obdolženca ugodilo in izpodbijano sodbo

spremenilo tako, da je obdolženega M.H. obtožbe oprostilo in v skladu

s takšno odločitvijo s stroški tega dela kazenskega postopka

obremenilo proračun.