VSL sodba II Cp 2676/2005

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v I/2. točki izreka
glede pravdnih stroškov spremeni tako, da je tožena stranka dolžna
tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 545.747,00 SIT v 15.
dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od
prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.
V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v
izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega
postopka v višini 3.728,90 SIT v 15 dneh, v primeru zamude z
zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku
paricijskega roka dalje do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo

plačati tožeči stranki znesek glavnice 3.041.920,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi za čas od 29.1.2003 do plačila in procesne obresti

od zamudnih obresti v višini 195.497,30 SIT za čas od 5.6.2003 do

plačila, v 15 dneh pod izvršbo (prvi odstavek I/1. točke izreka).

Zahtevek tožeče stranke iz naslova zamudnih obresti za čas od

26.10.2002 do 28.1.2003 je zavrnilo (drugi odstavek I/1. točke

izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo povrniti tožeči stranki

njene pravdne stroške v višini 571.094,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v 15 dneh pod

izvršbo (I/2. točka izreka). Zaradi umika tožbe v višini 2.376.500,00

SIT pa je postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka in zamudnih obrestih se je tožena

stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se

z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna

povrniti tožeči stranki pravdne stroške od vrednosti spora

3.041.920,00 SIT. Tožeča stranka je namreč s tožbo zahtevala

5.418.420,00 SIT, uspela pa je z glavnico v višini 3.041.920,00 SIT.

Tožeča stranka je tako uspela s 56 % svojega zahtevka, tožena pa s

44 %. Pri tem je pomembno, da v tem primeru ne gre za odškodnino, pri

kateri bi tožeča stranka svoj zahtevek zgolj nekoliko previsoko

ocenila, ampak zavarovalnino, pri čemer tožeča stranka ni dokazala

obsega zatrjevane invalidnosti: pretresa možganov sploh ni dokazala,

obseg zmanjšanja gibljivosti hrbtenice pa je dokazala le deloma. Prav

tako je pomembno, da je tožeča stranka svoj zahtevek znižala šele z

vlogo z dne 30.12.2004, zato je večina pravdnih stroškov nastala od

zneska 5.418.420,00 SIT. Ker tožena stranka nikakor ni uspela le z

neznatnim delom, bi moralo sodišče odločiti, da sta stranki dolžni

plačati stroške v skladu s svojim uspehom v pravdi. Po izračunu

tožene stranke je imela tožeča stranka stroške za 622.445,00 SIT,

tožena stranka pa za 225.000,00 SIT. Po pobotu in upoštevajoč uspeh

strank, bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti le

249.569,00 SIT pravdnih stroškov. Nadalje se je tožena stranka

pritožila zoper izrek o zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je

tožeči stranki za čas od 29.1.2003 do 4.6.2003 priznalo zamudne

obresti od zneska 3.041.920,00 SIT dvakrat, za kar ni imelo podlage v

materialnem pravu.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki na podlagi določbe prvega

odstavka 344. člena ZPP, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je

zamuda s plačilom terjanega zneska nastopila 29.1.2003. Z razlogi

sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in jih v celoti

sprejema. Navedenih zaključkov pritožba niti ne izpodbija. Ne drži pa

trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki

zamudne obresti od zneska 3.041.920,00 SIT za čas od 29.1.2003 do

4.6.2003 dvakrat. Sodišče prve stopnje je namreč v izreku toženi

stranki naložilo plačilo glavnice v višini 3.041.920,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29.1.2003 do plačila, nato pa

je zamudne obresti za obdobje od 29.1.2003 do 4.6.2003 izračunalo

zgolj zaradi prisoje procesnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje

(ni torej zneska 195.497,30 SIT prisodilo poleg glavnice, temveč le

procesne obresti od tega zneska). Za dvakratno plačilo obresti za to

obdobje bi šlo le v primeru, če bi sodišče kapitaliziralo glavnico

(3.041.920,00 SIT + 195.497,30 SIT) in tako glavnico obrestovalo od

29.1.2003 dalje (in ne od 4.6.2003 dalje), nato pa priznalo še

procesne obresti od 195.497,30 SIT od vložitve tožbe. Glede na

navedeno je pritožba v tem delu neutemeljena, zato jo je pritožbeno

sodišče v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, glede

odločitve o zamudnih obresti, potrdilo (353. člen ZPP). V tem delu

namreč sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena

ZPP).

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri

stroškov postopka ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka delno

umaknila tožbo. V tem primeru je treba namreč upoštevati tako določbo

154člena ZPP glede uspeha pravdnih strank v postopku kot tudi

določbo 158. člena ZPP, po kateri je tožeča stranka, ki umakne tožbo,

dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je

umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (slednji

razlog v konkretnem primeru ni podan). Kriterij uspeha je treba tako

uporabiti v razmerju med zneskom, s katerim je tožnik uspel in

skrčenim zneskom (kot da bi stranka že od samega začetka uveljavljala

skrčeni znesek), medtem ko je tožeča stranka dolžna povrniti toženi

stranki stroške, ki so slednji nastali zaradi delnega umika tožbe, v

celoti. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno

pravo, ko je upoštevalo zgolj načelo uspeha v postopku (odločitev

sodišča prve stopnje bi bila pravilna, če bi tožeča stranka že ves

čas postopka zahtevala znesek 3.041.920,00 SIT). Njen delni umik

tožbe pa ni enačiti z neuspehom stranke v postopku, kot zmotno meni

pritožba, saj stranka z razliko od prvotno vtoževanega zneska in na

koncu vtoževanega zneska ni propadla. V tem primeru mora tožeča

stranka toženi stranki povrniti vse stroške, ki so slednji nastali

zaradi delnega umika tožbe, in sicer razliko, ki jo je tožena stranka

zaradi večje vrednosti spornega predmeta trpela (pritožba namreč ne

zatrjuje oz. specificira, kateri stroški naj bi v celoti nastali

zaradi delnega umika tožbe, npr. če bi bil nek narok opravljen zgolj

zaradi ugotavljanja nekega dejstva, v zvezi s katerim je bila potem

tožba umaknjena). Tako je glede na priglašene stroške tožene stranke,

tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki na podlagi določbe 158.

člena ZPP stroške, ki jih je tožena stranka imela zaradi višje

vrednosti spornega predmeta do delnega umika tožbe dne 31.12.2004, in

sicer 100 točk (razliko med 600 točk in 500 točk) za prvi narok, 20 %

DDV od 100 točk in 2 % materialnih stroškov od 100 točk in razliko v

sodni taksi za odgovor na tožbo v višini 11.883,00 SIT (27.092,00 SIT

- 15.209,00 SIT), skupaj torej 25.347,00 SIT. Navedeni znesek je tako

treba pobotati z zneskom stroškov, ki ga je sodišče prve stopnje od

preostanka glavnice glede na načelo uspeha v postopku pravilno

izračunalo. Pritožbeno sodišče je tako glede na navedeno odločitev o

stroških postopka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna

povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 545.747,00 SIT

(571.094,00 SIT-25.347,00 SIT).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka

154člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. V pritožbi je

bil sporni znesek 517.022,00 SIT, tako da uspeh tožene stranke znaša

4,9 %. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške po

priglašenem stroškovniku v višini 375 točk za sestavo pritožbe, 20 %

DDV in sodno takso za pritožbo v višini 26.600,00 SIT, skupaj torej

76.100,00 SIT. Upoštevajoč uspeh stranke v pritožbenem postopku, je

tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v

višini 3.728,90 SIT.

Pritožbeno sodišče je od prisojenih stroškov priznalo zakonske

zamudne obresti od zamude dalje, tj. od dneva poteka paricijsega roka

dalje. Šele tedaj bo lahko namreč stranka prišla v zamudo s plačilom

stroškov pravdnega postopka (299. člen Obligacijskega zakonika).