VSL sklep III Cp 6063/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izvršbo

zavrnilo, ker je štelo, da tuja sodna odločba, na podlagi katere naj

bi izvršbo dovolilo, to je pravnomočen plačilni nalog Okrajnega

sodišča Ferlach iz Republike Avstrije, opr.št. I C 462/95 g-2 z dne

1.6.1995, ne izpolnjuje z Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in

postopku (Ur.l. RS, št. 56/1999; ZMZPP) predpisanih pogojev za njeno

priznanje, saj ni izpolnjen pogoj vzajemnosti (prim. 13. člen Zakona

o izvršbi in zavarovanju; Ur.l. RS, št. 40/04 - uradno prečiščeno

besedilo, s spr.; ZIZ).

Zoper sklep se pritožuje upnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po

1odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 -

drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ ter

predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni

upoštevalo Uredbe Sveta Evropske skupnosti št. 44/2001 z dne

22.12.2000, ki ureja pristojnost ter priznanje in izvršitev sodnih

odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, čeravno se ta v Republiki

Sloveniji neposredno uporablja.

Pritožba ni utemeljena.

Čeravno je upnik navedel, da se pritožuje iz vseh pritožbenih

razlogov, se njegova pritožbena izvajanja nanašajo le na pritožbeni

razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa ni podan.

Pravilno je sicer stališče pritožbe, da se Uredba sveta ES št.

44/2001 (v nadaljevanju Uredba), ki je stopila v veljavo dne

1.3.2002, od vstopa Republike Slovenije v Evropsko unijo dne 1.5.2004

tudi v Republiki Sloveniji, skladno z določbo 249. člena Pogodbe o

ustanovitvi Evropske skupnosti (Ur.l. RS - Mednarodne pogodbe; št.

7/2004) neposredno uporablja, kar izhaja tudi iz določbe 2. odst. 76.

člena Uredbe, vendar pa je zmotno pravno naziranje pritožbe, da je

treba Uredbo uporabiti za vse sodne odločbe, izdane v državah

članicah (z izjemo Danske), ne glede na datum njihove izdaje. V

prehodni določbi 1. odst. 66. člena Uredbe je namreč izrecno

določeno, da se ta uporablja samo za postopke, ki so bili začeti in

za listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane kot javne

listine potem, ko je Uredba že veljala. Upoštevaje datum izdaje

sporne tuje sodne odločbe (25.1.1996) ter datum začetka veljavnosti

Uredbe (1.3.2002), sodišče prve stopnje njenih določb v tej zadevi

torej pravilno ni uporabilo. Pravilen je zato prvostopni zaključek,

da je treba (glede na to, da problematika priznavanja tovrstnih

sodnih odločb med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo ni

urejena niti z multilateralno niti z bilateralno mednarodno pogodbo)

izpolnjenost pogojev za njeno priznanje presojati po pravilih ZMZPP,

kot je nadalje sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da

pogoji za njeno priznanje, glede na to, da ni izpolnjen pogoj

vzajemnosti (prim. določbo 1. odst. 101. člena ZMZPP), niso podani.

Ker pritožba ne vsebuje nobenih navedb glede zmotne oziroma nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in ker pritožbeno sodišče na ta razlog

ni dolžno paziti po uradni dolžnosti (prim. 2. odst. 350. člena ZPP v

zvezi s 15. členom ZIZ), pritožba tudi iz tega razloga ne more biti

utemeljena. Pritožbeno sodišče pa v izpodbijanem sklepu in

prvostopnem postopku tudi ni zasledilo nobenih bistvenih kršitev

določb postopka, na katere je dolžno skladno z določbo 2. odst. 350.

člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) paziti po uradni dolžnosti, zato

je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijani sklep

potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1.

odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP ter 15. členom

ZIZ.